Od Lipševih vrat do Visoke peči

Pot: vasica Sv.Duh, Lipševa vrata, Obel kamen, Govca, Visoka peč in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Razmere: sončno in toplo

Vsi člani naše družine še niso obiskali nekaterih predelov pogorja Olševe, 

pa smo želeli odpraviti še ta manjko.

Od kmetije Rogar se znana pot vije navzgor, pred Potočko zijalko pa zavijemo levo 

na avstrijsko stran in kmalu se prikažejo znana ,Felsentore'.

Prva velika vrata ... 

... pa še dva okna.

Pred vrati smo poiskali neoznačeno pot proti vrhu Oblega kamna.- 1911 m
Po strmi grapi smo kmalu (?) prečili še pas ruševja in prispeli na Obel Kamen.

Pogled naprej po grebenih Olševe ... razkriva sumljivo vremensko situacijo.

Tudi nad Raduho so se hitro začele nabirati meglice.

 Vmesni postanki so klub sumljivi vremenski situaciji pogosti; predvsem  za nabiranje ranjaka.
Ob robovih je bil najlepši.

 Iztok naju je pogosto krepko prehitel in takole čakal na naju.

 Olševa je zelo razgibana gora.

 Čudovite skulpture vedno pritegnejo vsaj pogled,
če že ne povzročijo vedno želje po vzponu na izpostavljene špičke.

 Na vrhu Govce - 1929 m - tokrat nismo bili več sami.

Pogled nazaj do Oblega kamna razkrije tudi severovzhodno pobočje, ki je manj zanimivo.

Z vrha Govce smo "skočili" še do Visoke peči ter nato nazaj zopet na vrh Govce.

Vmesne postanke je vsak doživljal po svoje.

Ojstrica mi je venomer pritegovala pogled. Snežne zaplate še niso izginile.

Res je razgibana tale Olševa.

 In na koncu še Potočka zijalka.

 Tu smo se zadržali malo dlje. Namenoma.

Tudi do do konca jame je potrebno pogledat.

   Velika verjetnost je, da se jama še nadaljuje. Bo kdo odkopal prehod?

Sledil je le še hiter spust navzdol, kjer smo zmotili ovce, ki so se umaknile pred sončno pripeko.

 Olševa je v vsakem letnem času dostopna, vedno lepa in razgibana. 

Spet smo občudovali impresivna  Lipševa vrata na zahodni strani ter Visoko peč na vzhodu.

 

Čeprav je vreme dopoldan kazalo stanje pred nevihtami, 

smo zaključili našo pot v sončnem popoldnevu pri kmetiji Rogar.

_________________________

K 24

Pot: Črna, Pikovo, Peca, Olševa, Raduha, Travnik, Komen, Smrekovec, Sleme,  Žerjav

Čas: 26 ur

Višinski km: okoli 5000,  ter okoli 95 km poti

K-24 je ime za najtežji Koroški planinski izziv oz. pot, ki povezuje pet najpomembnejših 

Koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro.

 Pot je dolga 92 km in premaga 5300 višinskih metrov vzpona  in prav toliko tudi spusta. 

Kdor progo uspe premagati v manj kot 24 urah postane član prestižnega kluba K-24. 

Za nas, ki smo čez 50 let in za ženske ima pot eno uro popusta, 

tako da pot lahko opraviš v 25 urah in vseeno postaneš član prestižnega kluba K24. 

Zame ni bilo bistveno, da postanem član ali ne ampak samo da sprejmem ta izziv 

in premagam to preizkušnjo.

K24 je bila že dolgo moja skrita želja vendar nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da opravim z njo. Letos sem se odločila za to pot, čeprav nisem vedela kako se bo izšlo. 

Nekako sva s planinskim znancem Milanom prišla skupaj glede tega izziva 

in sva se odločila opraviti še to.

Pot sva pričela v Črni okoli 7.30 zjutraj in v hitri hoji odšla proti koči na Pikovem ...

...sledil je vzpon na Peco po plezalnem delu in v treh urah ter pol sva stala na vrhu Pece (Kordeževe glave 2125 m). Sledil je spust s Pece  ter nato po znani poti (po vlakah ter novih cestah do vznožja Olševe). Za na vrh Olševe sva izbrala bližjo toda strmo pot navzgor, ki nama je načela nekaj moči. Ob 16 h sva stala na vrhu ter uživala v razgledih. Milan se je spustil na mehko travo in užival v zasluženem počitku. Toda potrebno je bilo iti dalje.

Z Olševe se spustiš po lepem grebenu Visoke peči ter nato po strmih vlakah do Zg. Slemena 

nato pa po gozdni stezi do Grohata. 

Lepa stara koča pod Grohatom je samevala, pridna oskrbnika pa sta nama skuhala dobro kavo. 

Ob večerni malici in kavi sva se okrepčala in odhitela po plezalni poti na vrh Raduhe.

Na vrhu Raduhe (2062 m) pa je bilo čarobno ob zahajajočem soncu.

Na spodnji sliki je levo Peca ter doline od kod sva prišla ter desno Uršlja gora - najin skorajšnji cilj.

Na vrhu Raduhe sva imela že 40 km poti v nogah,  čakalo pa naju je še 50 km.. 

Utrujenosti še nisem čutila, le pogled na ciljni vzpon je jemal motivacijo, saj

 saj  Uršlja gora (vrh skrajno desno na sliki) od tod videti zares neverjetno daleč. 

Je res možno da bova nekoč tam?

Spust z Raduhe je bil  previden saj je pot posuta s kamenjem in skalami. 

Po čudovitem in enkratnemu sončnemu zahodu, se je mrak pričel spuščati na naš del zemeljske oble. Do koče na Loki sva prispela v temi. Okoli koče je bilo precej veselo, midva pa sva prižgala svetilke in se odpravila dalje preko planine Javorje proti Travniku. 

Spustila se je temna noč, na nebu je bilo polno zvezd, ki pa nama niso nič osvetlile poti.

Proti Komnu pa so se stvari rahlo zakomplicirale. Milanu je svetilka pričela ugašati tako sva bila odvisna le od moje svetilke in pod Komnom sva zgrešila  ter zavila v dolino. 

Napako sva ugotovila čez nekaj časa. Da sva prišla zopet na pravo pot proti Hlipovcu naju je stalo uro zamude. Motivacija je nama malo padla. Do cilja je od tod še 30 km. 

Vmes je le še vzpon  na Uršljo goro, ki je od tod verjetno še vedno videti zelo oddaljena.

 Posledice neprespane noči so se sedaj začele kazati tudi meni. 

Ni preostalo drugega kot da čim prej nadaljujeva preden kdo v stoje zaspi. Greva!

Pot od Smrekovca do Slemena se mi je neizmerno vlekla; ni in ni je bilo videti konec. 

Zaradi časovne zamude in utrujenosti, se je Milan odločil, da ne bo opravil vzpona na Uršljo goro. Tudi meni je motivacija precej padla zaradi časovne zamude in ostalih pripetljajev 

zato sem se odločila, da tudi jaz ne grem in da skupaj zaključiva to težko pot.

 Pred Uršljo goro sva zavila navzdol po cesti v Jazbine. S tem sva sicer izpustila še zaključnih 400 m višinskih metrov vendar sva zato naredila dodatnih 10 km hoje po cesti. Po mojem občutku bi bilo hitreje , če bi opravila vzpon še na Uršljo goro ter nato spust v Žerjav.

 V Žerjavu sva predčasno zaključila to pot. Tako sva naredila okoli 95 km poti ter 5000 višinskih metrov v 26 urah.

VMESNI ČASI NA POTI:

• Črna:  7.40
• Peca (Kordeževa glava): 11.10
• Kumer: 12.50
• Olševa (Govca): 16.10
• Velika Raduha: 20.20
• Dom na Smrekovcu: 03 h zjutraj
• Jazbine: 8.30

Za menoj je bila ta težka pot. Sedaj lahko rečem, da pot zame ni nepremagljiva;

 izziv je bil sprejet in opravljen čeprav sva predčasno zaključila to transverzalo. 

____________________________

Peca in Olševa

Pot: Črna,  Pikovo,  Peca (Kordeževa glava),  Knipsovo sedlo, koča Pri Kumru,  Olševa,  Zg. Sleme

Višinska razlika: okoli 1500 m

Razmere: oblačno in hladno, vetrovno na vrhovih

Čas: okoli 10 ur

Iz Črne zavije cesta do vasice in nato pešpot strmo navzgor do koče na Pikovem, 

ki je tokrat samevala.

V iskanju bližnjic iz Pikovega proti Peci sva jo ubrala kar naravnost in izkazalo se je, 

da ni najbližje. Bolje se je držati ene od dveh markiranih poti s Pikovega proti Peci. 

Sledil je vzpon po plezalni poti na vrh Kordeževe glave - 2125 m.

Na vrhu je bilo veliko ljudi, kot se zadnja leta za soboto spodobi.

Razgledi niso bili jasni zato pa je pogled na gmoto oblakov dal elana nogam, da so stopale hitreje.

Pogled na staro kasarno vedno obudi kakšen prijeten spomin na čase, 

ko je bila naša država še mnogo večja.

Vrh Olševe je v popoldanskem času že sameval.

Vedno se razveseliva pogleda na Visoko peč, kadar sestopava z Olševe na to stran.

Pa še pogled nazaj na Olševo in prehojeno pot.

Ovce so uživale na vrhovih.

Sledil je sestop z grebena Olševe na Zg. Sleme. 

Tukaj je bil pred leti vetrolom, vendar je pot sedaj očiščena. 

Le nekaj novih strmih vlak, ki kazijo lepo brežino,  je narejenih na novo. 

Del koroške transvezale je bil tako zaključen.

______________________________

Molička planina

 Pot: Robanov kot, Molička planina, čez Prag do Stare koče, Polšakova planina, Slanice, kmetija Vavdi, Robanov kot.
Čas: okoli 11 ur
Razmere: na plezalni poti proti Molički planini sta še dva mala snežišča

 V mokrem dnevu sva pešačila po slikovitem Robanovemu kotu, ki je bil tokrat prav lepo samoten. Dež je ponehal in sva se odločila za plezalno pot na Moličko planino -1970 m. 

Fotografij sicer nimam o tem, toda na poti sva prečila tudi dva snežišča 

preko katerih je bilo potrebno narediti nekaj bolj previdnih korakov.

 Na Molički planini pa je bilo zelo prijetno pohajkovati; dan je postajal jasnejši, misli tudi,  zato sva se odločila poiskati kak nov sestop nazaj v Robanov kot. 

Mimo Praga, Velikega vrha, Dleskovca in Stare koče sva zavila na prelepo Polšakovo planino. 

Tam sva poiskala neoznačeno stezico proti dolini. 

Nekje na sredi strmega spusta leži majhna ravnina z novo idilično kočo. 

Od tam naprej pa zaradi obilo podrtega drevja poti navzdol  ni bilo več moč najti.

 Dan se je nagibal že proti večeru, midva pa sva bila še vedno visoko nad Lučami. Greva nazaj gor do znanega področja? To pa že ne! Prebijala sva se navzdol med podrtim drevjem po naravnem občutku za pravo smer in potem sva končna našla rahlo sled davno pozabljene stezice po kateri je bilo lažje hoditi. Vedela sva, da ne pelje tja kamor sva želela, zato sva razmišljala o tem, za koliko sva si podaljšala najin pohod. Kmalu naju je stezica pripeljala do svežih gozdnih vlak in tako sva prispela do kmetije Vavdi. Tu sva spet bila v nama znanem svetu. Do doline sva sestopila kar po cesti, saj kakšnih bližnic tu ni bilo. Nato je sledilo še šest kilometrov po asfaltni cesti do najinega avta, ki naju je pridno čakal v Robanovem kotu. 

Potep je bil tokrat prelep, z obilico raziskovanja, orientacijskih ugank in lepih doživetij. Ostala je tudi želja in namera, da čimprej poiščeva pod Križevnikom boljšo pot za vrnitev v Robanov Kot.

________________________