četrtek, 26. december 2019

Peca - Kordeževa glava


Pot: Pikovo, čez Štenge, koča pod Peco, Kordeževa glava, pa še nazaj
Čas: 8 ur 
Razmere: sončno,  vetrovno ter trd zglajen sneg proti vrhu
Koča na Pikovem je v jutru samevala, 
le najini koraki so delali stopinje po gozdni stezi proti znani Karavli - na spodnji sliki.
Malo pred Kočo pod Peco se prične snežna oddeja z višino opazno debelit, 
toda stezica je bila lepo zgažena, pa zato vzpon ni predstavljal posebne težave.
Koča je bila tokrat odprta in kar nekaj planincev je uživalo v njenem toplem zavetju. 
Takoj iznad koče pa so sunki vetra že pričeli kazati svojo moč.
Proti vrhu je bila trda in zglajena snežna podlaga,
 kar je zahtevalo dodatno previdnost - še posebej pri sestopu.
Sunki mrzlega vetra na vrhu - Kordeževa glava (2126 m) so bili precej močni, 
zato  so čisto na vrhu vztrajali le redki.
Precej bolje se je bilo umakniti v delno zavetje nekaj metrov nižje. 
V ozadju je Uršlja gora.

Pogled proti ostalim vrhovom Pece: Končnikov vrh, Bistriška špica, Veška kopa.
Ozračje je bilo zelo čisto in se je med drugim videl tudi naš očak.

Pogled proti Raduhi in ostalim njenim sosedom.
Ko sva se spustila kakih dvesto metrov nižje, sva našla prijeten prostor, 
kjer sva se dalj časa zadržala in dopolnila zaloge vitamina sreče.
Pa je prekmalu nastopil čas, ko je bilo potrebno spet vzeti pot pod noge,
 da naju ne prehiti tema dneva.
 Tako sva se spustila nazaj proti koči ter nato takoj navzdol proti dolini. 
Na Pikovo pa sva res prispela šele ob prvem mraku.
Dobro razpoložena po lepem zimskem dnevu.
_______________________





sreda, 25. december 2019

Boskovec

Pot: Žekovec, Rastočka planina, Boskovec, Javorca, Gosteče, Radegunda, Žekovec
Čas: 7 ur z vsemi počitki

Ko se povzpneva iz turubne doline na plano in posije prvo jutranje sonce in se sneg zablešči,
 je tako zelo mamljivo in lepo, da te noge kar same nesejo še višje in višje.
Na Rastočki planini je bilo kar nekaj gaženja po napihanem snegu

Ni bilo sicer deviške beline, ki tu vlada kadar so zime normalno bele, ampak tudi te kolesnice so prišle prav za vmesni počitek po gaženju strmin.
 Pogled navzdol na savinjsko dolino. Z belega na zeleno. Preveč zeleno za ta letni čas. 
 Led drži, torej so tukaj temperature le ta prave za december.

Na poti proti Boskovcu je veter pokazal, da je gospodar zime na vrhovih.

Na vrhu Boskovca ( 1588 m)  je še vedno vse tako kot je bilo.

Bril je mrzel severni veter, zato sva se hitro umaknila navzdol do Javorce. 
Ozračje je bilo tako čisto, da se je videlo do Sljemena nad Zagrebom in Snežnika na jugu.

Pod steno sva našla najinega planinskega prijatelja Janeza, 
ki je užival ob svojem čudovitem bivaku  pod Javorco.
 Ker nas je grelo toplo sonce, smo kar dolgo obsedeli in nikakor se nam ni mudilo nazaj v dolino.

Uživala v belini in planini sva ...  


____________________




ponedeljek, 23. december 2019

petek, 6. december 2019

Turnovka

Pot: Kosmačeve Rastke,  planina Vodol, Veliki travnik, Turnovka in nazaj
Čas: okoli 6 ur
Višinska razlika: okoli 800 m
 Iz mrzle doline, kjer je bilo minus pet stopinj Celzija, sva se izvila v Kosmačevih Rastkah.
Po gozdni vlaki sva v 40 minutah prispela na planino Vodol, ki se je že bleščala v soncu.
 S planine sva zavila na označeno pot za Travnik. 
Že vrsto let te poti nisva prehodila, zato sva znova občudovala razglede na koroško stran.
 Uršlja gora zgoraj in Peca spodaj sta se prav lepo odkrivali.
 Veliki Travnik je bil malo pobeljen s snegom.
 Najin cilj  Turnovka ( 1637 m ) je le nekaj minut oddaljen od Velikega Travnika. 
Na njej stoji Joškov stolp, ki je bil zgrajen leta 1999.
 Pogled navzdol na Mali in Velik Travnik vedno razveseli oko.
 Učna tabla na vznožju stolpa nam razloži burno preteklost tega področja.
 Razgled na Ojstrico in Veliko Zelenico je z vrha stolpa še boljši.
 Tudi bolj oddaljena Golica je polna snega. 
Ga je že dovolj za turno smuko? Bo treba preverit!
 Vrhovi Pece so prav tako v soncu.
 Uršlja gora pa z južne strani ni več pobeljena.
 Območje okrog Komna je zelo posebno v Sloveniji. Zakaj že?
Tudi zaradi edinstvene flore.
Nekaj malega o tem je opisanega na učnih tablah na zgornji etaži stolpa.
 Za pot navzdol sva skoraj izbrala gozdno vlako v Ušiv graben. 
Vendar nama ime grape ni bilo všeč. Tako sva se spomnila, 
da sva se pred leti že potikala tam v globokem snegu in je šlo strmo navzdol 
in nato zelo mukoma strmo navzgor. Napake torej ne bova ponavljala.
Za ta lepi zimski dan sva torej raje izbrala kar pot nazaj do planine Vodol 
in po znani grapi navzdol do Kosmačevih Rastk.
In še e-statistika poti;
nekdo je rekel, da je to igračka za odrasle. Pa naj bo, prav ima.
Nekateri se še vedno radi igramo.

___________________



sobota, 30. november 2019

Menina planina

Pot: Lipa, Smolnik, Slopi, Biba planina, Vivodnik, koča na Menini planini, Goli vrh, Slopi, Lipa
Čas: okoli 8 - 9 ur
Razmere: rahlo megleno 
Višinska razlika: okoli 700 m

S prelaza Lipa sva zavila na označeno pot za Smolnik - 1002 m, 
ki se proti vrhu kar strmo vzpenja in je tudi kar lepo zaraščena s travami.
 Razgledov ni bilo. Želela sva raziskati greben Smolnika in Predkovico (1010 m).
Vse to sva lansko leto opazovala le od spodaj.
Tu pa ni več poti. Če ne bi bilo megleno, bi se verjetno kaj videlo v dolino.
 Po grebenu prideš najprej na Predkovico in za tem še na Medvedji vrh.
 Takoj za skalnatim prepadnim odsekom sva zavila navzdol po kraškem svetu,
 ki pa je bil ponekod prepadno strm. 
Pazljivost je bila nujno potrebna, ker je bilo mokro in spolzko.
 S Slopov vodi pot proti Biba Planini. Po njej pa prosto malo počez in malo navzgor. 
Občasno so se meglice razkrile in nama prikazale kratke utrinke čudovite planine.
Vmesni trenutki z malimi jezerci so se vrstili drug za drugim. Le koliko jih je? 

 Pastirski stan v zimi verjetno sameva.
 Za Bibo planino sva zavila spet malo po svoje med številnimi malimi vrtačami še na vrh Vivodnika.

Na vrhu Vivodnika (1508 m) se je razjasnilo vendar je bil razgled močno okrnjen, 
 ker so bile Savinjske Alpe v megli.
 V topli koči na Menini nas sva zopet srečala najinega planinskega prijatelja Milana.

Še bi se imeli kaj za pogovoriti, a se nama je mudilo nazaj, da pred temo zaključiva najino pot.
 Od koče sva zavila spet po občutku čez nove planjave in pašnike in tako odkrila 
marsikaj novega za naju. Tudi te simpatične vrtače na zgornji sliki.

 Pa zopet počez in počez po brezpotju do Golega Vrha (1426 m). 
Tokrat sva z vrha imela razglede na Savinjsko dolino.
 Potem sva malo pospešila navzdol do Slopov in mimo velike prepadne stene Smolnika. 
Pa nazaj do Lipe. Poiskala sva  svoj originalen pristop na Smolnik in nove potke do Menine in nazaj. 
Je res, da bi jih težko do potankosti ponovila a je ravno v tem čar brezpotij. 
Lahko zaključim, da je Menina zelo posebna kraška planina, s prelepimi samotnimi predeli. 
Tudi koča je vzorno vzdrževana in odprta vse vikende tudi v zimskem času.


 Statistika poti pokaže kje sva se potikala, tudi počitki so vključeni.

______________________