ponedeljek, 23. september 2019

Zapotoški slapovi

Od koče Pri izviru Soče sva se odpravila še do Zapotoških slapov, 
preden sva se z najinih počitnic odpravila domov.
Saj sva že bila tu a sva jih želela še enkrat podoživeti in si za ogled vzeti malo več časa.
Odpravila sva se po strugi potoka in ob njej počasi navzgor.
Sproti so se nama odpirali lepi prizori ...
... ob katerih sva rahlo zastala, preden sva nadaljevala vzpon.
Pogosto je bilo potrebno previdno odplezati krajše odseke ... 
... ali pa si zmočiti noge, saj druge možnosti ni bilo.
Ker sva želela ohraniti suhe noge, sva napredovala malo počasneje in zelo previdno.
Tako sva napredovala vse do trenutka, ko nisva več zmogla naprej. 
Nekaj je vsekakor potrebno prihraniti za kdaj drugič. 
Gotovo se sem še vrneva, saj nama je tukaj zelo zelo všeč.

____________________________



nedelja, 22. september 2019

Tolminski Kuk in Migovec

Pot: Tolminske Ravne, pl.na Kalu, Tolminski Migovec, Tolminski Kuk, Podrta gora, koča na pl.Razor, Tolminske Ravne.
Čas. 12 ur
Tokrat sva izbrala krožno pot in pričela na ravnici visoko v gorah: Tolminske Ravne, 
od tu vodi neoznačena pot na planino Kal(na zg.sliki) 
in nato poiščeš pot na Tolminski Migovec - 1881 m. 
Sliši se enostavno; ampak če si prvič v tek koncih ni ravno tako.
Z vrha T. Migovca sva nadaljevala kar tako malo počez na T, Kuk- 2085 m.
Vmes sva občudovala planike.
Pogled nazaj na prehojeno pot z Migovca.
Čaka naju še krog po vrhovih ali malo pod njimi, ki so razvidno na sp.sliki: 
Zeleni vrh, Podrta gora, vrh Konte.
Takle je svet pod Podrto goro.

Velika grapa je pritegnila najin pogled in uho, ker se je slišalo polno ptičjega ščebetanja,
 tam nekje  doli.
Pa spet gor in dol in gor in dol..
Z vrhov pogled na drugo stran: Komno in Bohinjsko jezero.
Vmesni predah....
Vrh nad Škrbino sva pustila za drugič, šla sva pod njim in občudovala veliko gladko ploskev, 
ki se jo vidi celo iz Tolmina.
Pa še ena slika...
Je kar strma za plezanje, tako da hm...bova drugič.
Koča na planini Razor je bila že blizu, mali predah in še eno uro spusta do Tolminskih Raven in kar velik gorski krog je bil zopet opravljen.

sobota, 21. september 2019

Krn in Batognica

Pot: planina Kuhinja. Krn, Batognica, jezero Lužnica, planina Kuhinja
Iz planine Kuhinja  v kakšni uri prideš do planine Slapnik- 1250 m.
Pogled navzdol na planino Slapnik.
Sledi lep travnat greben.
Proti vrhu sta naju pozdravili dve ovci.
Na vrhu Krna- 2244 m je čudovit razgled na Batognico ter ostale Julijce.
Batognica - 2164 m je preluknjana skoz in skoz.
Pot je lepo speljana mimo vseh številnih predorov in bunkerjev.
Pogled nazaj na Krn in Gomiščkovo zavetišče pod Krnom.
Vrh nad Peski se reče temule lepotcu.
Ko hodiš mimo jezera v Lužnici je polno min, praznih in tudi polnih- neeksplodiranih, 
samo da malce zaviješ stran iz poti.
Tako neeksplodirano mino sva postavila na vidno mesto.
Pa še ena mina v ostenju. Seveda so te najdbe vse izven rednih poti.
In lepo nazaj na planino Kuhinja, kjer sva zaključila najin gorski krog.

______________________



petek, 20. september 2019

Matajur

Čas: okoli 6 ur

Na Matajurju do zdaj še nisva bila, pa toliko je omenjan vedno in povsod.
Prvi razgled se je ponudil na   planšarijo.
Pot je bila mokra, spolzka, meglice so se dvigovale in spuščale ter v močnem vetru preganjale čez Matajur. Razgledov z vrha nisva užila zato pa sva uživala v prvih letošnjih barvah jeseni.
Vrh 1684 m je zakrila megla tako, da razgledov nisva imela nič ampak nič zato sva ga pa spoznala vsaj s talne perspektive.

sreda, 14. avgust 2019

Škrbina in Črni hriber

Pot: brezpotje Robanov kot, vzpon na Škrbino (sedlo med Ojstrico in Krofičko) 
ter prečenje pod Krofičko na Črni hriber ter sestop v Robanov kot

Čas: okoli 10 ur
Tale planinska tura je bila ena lepših v letošnjem poletju. 
Hoja po brezpotju, odkrivanje novih stez ter dolgoletna želja hoditi po teh klančinah, 
vse se je združilo v tem dnevu. 
In seveda z obilo smeha v dobri družbi najinih planinskih prijateljev.
Vzpon smo pričeli v zatrepu Robanevega kota, desno malo počez čez skrotje
 in suhe struge in že smo bili blizu grape, ki je vodila na Škrbino. 
Milan in Zlatko sta lansko leto prav lepo naštudirala to pot 
in nas lepo vodila po nevidnih stezicah navzgor.
Nekaj je bilo prebijanja ob grapi skozi ruševje, 
večinoma pa nas je Milan lepo vodil v smeri grape navzgor.
Pospravili smo palice v nahrbtnik in splezali nekaj ključnih detajlov na zaključku grape
 za vstop na Škrbino. Ni bilo ravno enostavno, vendar smo uspeli.

Oprimki so bili dobri, le na enem krajšem odseku je bila skala tako gladka in izpostavljena, 
da smo nekateri potrebovali varovanje.
Zlatko je ubral malo po svoje a ne za dolgo. Kmalu smo bili spet skupaj.

Milan nas čaka, da izstopimo iz grape.

Ključni detajl je lepo pogledat, ko si nad njim.

Pogled navzdol po preplezani grapi je res lep.

Proti vrhu Škrbine je svet postal položnejši.

 S Škrbine smo krenili na lovsko pot proti Krofički.

Utrinek z varovane lovske poti.

Še vedno smo na lovski poti.

Na Zadnjem travniku smo zavili prečno pod Krofičko.
Tale prehod gladke skale je bil prav zanimiv, skala je bila povsem gladka,
 spodaj pa ni bilo dolgo nič, zgoraj pa tudi nič oprijemljivega.
 Pod Krofičko je bilo nekaj takih prehodov.
  Na strmih travnikih so krasni pogledi na drugo stran Robanovega kota.
 Strmi travniki pod Krofičko, spodaj je planšarija v Robanovem kotu.
 Pogled na drugo stran proti Križevniku.
 Zadnji travnik pod Utami s katerega smo sestopili v Črni hriber.
Sestop zahteva precej previdnosti, strmina je res huda.
 Morda je od tod izvor imena Črni hriber;  kdo bi vedel. Izpostavljenost poti je res ekstremna,
vendar smo srečno izstopili iz prepadnega ostenja.
Oddahnili smo si šele potem, ko smo korakali proti izhodišču
ter premlevali dogodke na naši današnji poti.

________________________