Topli vrelci ali toplice na Dolenjskem

 

 

 

Tokrat sva si pot zastavila malo drugače. 

Med potovanjem po Maroku in Sahari so naju zelo navdušili tamkajšnji topli vrelci; še posebej eden v Jirafiji. Tam ima voda kar 43 stopinj. 

Zato sva se odločila poiskat tudi tople vrelce pri nas v Sloveniji. 

Začela sva na Dolenjskem. Pri tem sva bila dokaj uspešna, saj sva jih nekaj našla, gotovo pa ne vseh.

Lokalno so precej znane Klunove toplice. (naslovna slika). 

Ko sva bila midva prvič tam, je bil bazenček poln alg. 

A že naslednji dan so ga očistili in je sedaj pripravljen za kopanje. 

Voda ima tu stalnih 23 do 24 stopinj. Okolica je travnata in prijetna.

Blizu teh toplic pa je še en izvir tople vode, ki je ujet v plitek naraven tolmun z urejenimi brežinami.  Umeščen je v prijetnem okolju in tudi tukaj je voda topla, ko poiskusiš z roko. 

V njem se nisva namakala, ker sva že dva dni prej okušala toploto in zdravilne učinke

 spodaj navedenih toplic. Je pa tudi ta bazenček na privatnem zemljišču.

Le nekaj kilometrov stran se nahaja urejen izvir tople vode Klevevž. 

Ta je bolj znan; ima urejeno plačljivo parkirišče v bližini ostankov Klevevževega gradu

(slika zgoraj)...

...  ter urejeno lično potko do toplic. Voda ima kakih 23 stopinj, 

Tudi ko je zunaj mraz so dovolj tople za namakanje.

Skozi sotesko v bližini mimo toplih izvirov teče potok. 

V njej so še  podzemne  jame s pravtako toplo vodo. 

Nad sotesko pa je razgledna pot, ki jo je vredno prehoditi.  

Lepo doživetje.

Najbolj pa naju je navdušil topel vrelec v Krakovskemu gozdu. 

Ni velik, zajetje meri le okoli 3 x 1,5 m, toda voda ima toplih 35 stopinj in pripomore, 

da želiš dolgo namakanje v njem. Domačini ga dobro poznajo in obilno obiskujejo. 

 

 Kljub temu sva tudi midva prišla na vrsto za uživaško kopanje. 

Bazenček je naju navdušil do te mere, da ga bova ob prvi priložnosti gotovo spet obiskala.

Velja pa obiskati tudi velik Krakovski gozd, s površino več kot 2000 ha, 

kjer je ohranjenih tudi 22 ha pragozda. Če v njem prespiš, lahko vso noč poslušaš zvoke 

burnega nočnega življenja različnih gozdnih živali, ki so tu našle svoje zatočišče. 

 Izredno lepo in ubrano. 

 

V bližini je tudi samostan Pleterje in slaven vinorodni okoliš

 na Gadovi peči s stalno dežurnimi kletmi polnimi dolenjskega cvička.

 

Še nekaj podobnih izvirov tople vode je pri nas v Sloveniji. 

Jih bova verjetno tudi obiskala, ob primernem času.

 Verjetno pa se nahaja tu na Dolenjskem še kakšen izvir, ki pa ga lastnik skrbno čuva zase. 

Kar pa je nama tudi prav.

___________________

 

Rif, gorski predel ob Sredozemskem morju, 2. del

 

V tem drugem dnevu potovanja še vedno slediva obdelanim površinam na lepih terasah. 

Opažava, da je skrbno zorana vsaka krpa zemlje pa četudi je strmo v hribu.

Pripeljeva se v mesto Chefchaouen. 

Znano je po tem da je veliko zgradb v mestu v modrih odtenkih, zato mu pravijo tudi modro mesto.

Mesto se turistično razvija, naju pa ne pritegne. 

Raje se odpeljeva v sotesko Akchour, kjer se nahaja nekaj pešpoti po soteski s slapovi in kaskadami,

 ter tako imenovan Božji most.

Med vožnjo proti soteski opaziva, da tudi tu vabijo ljudi in obljubljajo "adrenalinski sprehod".

Pred sotesko je vas Rueda in še nekaj hiš, kjer zopet opaziva peči, kjer pečejo maroški dober kruh.

Za vstop v Akchour je potrebno plačati 15 dirhamov, če pa želiš ostati čez noč,

 je parkirišče nad cesto. To pa zaračunajo 45 dirhamov.

 

Takoj se nama zopet ponudi vodič, ki naj bi naju popeljal po soteski. Prijazno ga zavrneva, 

ker rada sama odkrivava zanimivosti.

Pove pa, da ima veze s Slovenci in vodi slovenske turiste po tej poti. 

Mu privoščiva, lepo da na tak način zasluži.

 

Poti sta dve, ena gre ob vodi mimo manjših slapov do velikega slapa Grand cascade Akchouor. 

Ta pot je dolga dobri dve uri v eno smer. Zelo prijetna je in podobna poti Sedmih slapov v Istri.

 Ker je trenutno veliko vode, je na treh delih prečkanje rečice malo oteženo.

Pozno jeseni se lahko zgodi, da slapa celo ni, ker ni vode. Midva sva videla zelo vodnatega. 

Pot pa resnično traja med 4 in 5 ur v obe strani. 

Ob poti je nekaj manjših okrepčevalnic, kjer dobiš pijačo in kak prigrizek. Pripravljajo tudi tajine, vendar med najinim obiskom so bile v večini zaprte. 

Torej res nisva bila v višku sezone tu.

 

Ko sva prehodila celotno to pot sva šla pogledat še v sosedno sotesko. 

Tu se pot strmo vzpne in v slabi uri prideš do Božjega mostu Pont de Dieu. 

To je naravni most nad globokim kanjonom,

ki je vez med dvema predeloma z vasmi.

Resnično se lahko to zdi pravi čudež narave, 

saj je domačinom zelo olajšal prehod iz enega predela v drug.

Most so še lepo opremili in vklesali strme stezice v stene za prehode. 

Res je vredno truda da ga vidiš in občuduješ.

 

Strme stene pod mostom. V celoti se most skoraj ne da ujeti v fotoaparat.

Zapustila sva lepo sotesko  Ackhour...

...in se odpeljala proti Sredozemskemu morju v Oued Laou in nato dalje ob razčlenjeni obali...

...mimo mest, ki so zelo turistično urejena( Azla, M Diq, Fnideq)...

...do meje s Ceuto ( rt z mestom nasproti Gibraltarju, ki pripada še vedno Španiji ).

 Omeniti še velja, da se je 11. marca pričel enomesečni muslimanski praznik ramadan,

 zato kruha v trgovinah čez dan nisva dobila.

Na zgornji sliki je polotok Ceuta.

 

Rif je bil zadnji del najinega potovanja po Maroku.

 Lep, gorat predel z mnogimi vasmi in skrbno obdelanimi površinami.  

Tudi malo poseben zaradi ljudstva, ki želi živeti po svojih običajih,

 ter seveda zaradi svoje pokrajine ter pridelkov, ki tu uspevajo. Zanimivo in lepo.

Jutri se pomakneva še do Tangerja in po dveh dneh plovbe bova spet skoraj doma.

____________

 

Rif, gorski predel ob Sredozemskemu morju, 1.del

 

Iz mesta Taze se odpeljeva proti mestu Nador,

 kjer doseževa najino najbolj vzhodno točko v Maroku, -3.00002

Pokrajina je delno hribovita, malo spominja na puščavski del. Tu je tudi veliko nasadov oljk.

Opaziva veliko lepo zgrajenih džamij. 

So drugačne kot sva jih videvala do zdaj npr. v Bosni ali Turčiji.

Predvsem pa nimajo slokih in koničastih minaretov.

Za mestom Nador slediva cesti N16 in zopet zagledava modro Sredozemsko morje. 

Ob obali je nekaj lepih plaž, ki so lahko dostopne, čeprav je obala strma.

 Opustiva misel, da bi na plaži prenočila, ker na določenih razdaljah zopet vidiva vojaške stražarnice. 

To pomeni, da prenočevanje na obali ni zaželeno. Da ne bi bila v nadlego vojakom, rajši najdeva prostor za prenočevanje stran od obale ob borovem gozdičku. Pa še manj vetrovno je.

Drugo jutro pa se za najinim kombijem pojavi strnjena vrsta gosenic. Le kaj se gredo?

Ob obali za mestom Al Hoceima obiščeva še trdnjavo Torres de Alkala. Pod njo je lepa plaža.

Pogled na plaže z druge strani trdnjave.

Pred trdnjavo se lahko zavije do polotoka Penon de Velez de la Gomera, ki je v španski lasti.

 Meja je zelo kratka  in čez ne moreš.

Trdnjavo so lepo obnovili in je prijetna za en mini sprehod z razgledom.

Še bolj prijetno je bilo kopanje v morju pod trdnjavo,

 ampak kaj ko so veliki valovi zopet preprečili lepo plavanje.

Še en pogled na trdnjavo.

Nova asfaltirana cesta pod trdnjavo vodi še dalje do plaže Cala Iris.

Mimogrede sva s ceste tudi rešila želvo, ki je cesto hotela prečkati.

Z morja sva se po cesti napotila v Rif, gorato področje ob Sredozemskemu morju.

Vasi so pogoste tu, vmes so terasasti nasadi boba, fižola in krompirja. Drugega tu nisva videla.

Cesta se vzpne do okoli 1500 m višine in postane tudi hladneje.

 Napoved za naslednje jutro je 2 stopnji nad ničlo.

Proti mestu Issaguen na Rifu pa naju vsi pozdravljajo, prehitevajo in nekaj kažejo. 

Mislila sva, da je z avtom kaj narobe. Lojze ustavi, pogleda in ker je vse v redu, voziva dalje.

 Zopet naju prehitevajo in kažejo smerokaz naj ustaviva.

 Končno dojameva, da nama prav odkrito ponujajo "travo" in celo hašiš. Seveda zavrneva vse.

V mestu Issaguen je zelo živahno, polno ljudi je, kot bi bil semenji dan.

 In vsi tu odkrito ponujajo svojo robo. Zvedela sva, da je konoplja legalizirana za medicinsko in kozmetično uporabo od leta 2022. V tem predelu Rifa namreč pridelajo konopljo na okoli 70 000 ha zemlje.

Dežja je bilo tu veliko v prejšnjih dnevih, nekatere ravnice na vrhu Rifa so celo poplavljene.

Midva pa sva rajši občudovala lepa cedrova drevesa, ki so pokrivala vrhove Rifa. 

Prostor za spanje sva našla na vrhu enega od gričkov, 

ki je dostopen le s pogonom 4x4.

 Po Rifu bova še potovala v naslednjem dnevu. 

_____________