četrtek, 1. november 2018

Biokovo - Park Prirode

Pihal je močan jugozahodnik in vreme je bilo ravno prav turobno; kot se spodobi za današnji dan.
V varnem zavetju avtomobila sva se vzpenjala po ozki cesti Parka Prirode Biokovo. 
Danes sva bila prva in edina obiskovalca parka. Seveda zaradi vremena, ki ni obetalo kaj dobrega.
Naju ni motilo, da sva sama. 
Nihče naju ni motil pri ogledovanju nama zanimivih pejsažev.
Skoraj vsaka vrtača nama je ponudila svojo zgodbo, ki sva ji znala prisluhniti.
Skrbno obdelana polja in vrtovi zgovorno pričajo o ljubezni do plodne zemlje.
Kamniti obronki dajejo zdravo pašo kravam, ovcam in plašni divjadi.
 Višje sva, bolje se počutiva.
Le še nekaj ovinkov naju loči od najvišje točke gorske ceste.
Vsake toliko je treba izstopiti iz avta za kratek ogled ali dobro fotografijo.
Le kaj skriva stavba tam daleč na robu sveta? Danes tega ne bova izvedela. Preveč piha.
Tudi fotografija ne uspe vsaka. Veter ogroža fotoaparat in fotografa.
Oblaki pa grozijo, da bodo vso nebeško zalogo vode izlili prav na naju.
Pa je niso.
 Uspela sva parkirati na vrhu, izstopiti, užiti razglede in veter v vsej njegovi grozljivi moči.
 Sveti Juraj!



 Pa še slikati sva se uspela!
Tudi pri spustu navzdol v varne nižine nisva hitela.
Morje naju je vabilo nazaj v toplo naročje.


Kmalu sva našla samotno plažo, se okopala in s sebe sprala prah ,olujnega juga' :-)

_______________________________


sreda, 22. avgust 2018

Dovška baba

Pot: vas Dovje - Dovška baba in nazaj malo po svoje
Čas: okoli 7 ur
S Karavank je pogled na Julijce prekrasen. Triglav je bil zavit v meglice.
Dovška baba - 1891 m in Kepa sta zadnja višja vrhova v Karavankah.
 Pot z Dovjega poteka res strmo navzgor do planine Dovška Rožca.



Na južni strani so pašniki, na severni strani pa značilno prepadni predeli.
Zadaj je Kepa, zadnji dvatisočak v Karavankah.
Sedaj pa navzdol. Pot se je zdela preveč enostavna, pogledala sva na karto, 
našla črtkano varianto levo proti Kepi in sva se spustila povprek po brezpotju v čudovit hudourniški potoček. Take poti se pogosto končajo s prekrasnimi skritimi kotički naše dežele. 
Vedno sva nagrajena s prekrasnimi pogledi, pogosto pa tudi z gorniškimi izzivi in nato dolgim pešačenjem po cesti nazaj do izhodišča. To zadnje nama je bilo tokrat prihranjeno.



torek, 21. avgust 2018

Bavški Grintovec

Pot: izvir Soče - planina Zapotok - Bavški Grintovec in nazaj
Čas: okoli 10 - 12 ur
Bavški Grintavec - 2347 m nima lahkih dostopov, poleg tega pa je tudi vsak vzpon nanj označen za okoli 6 ur.
Takoj na izhodišču naju je presenetila tabla, da je pot tik pod vrhom zaprta zaradi podora. 
Kaj naj sedaj, nič..., greva po planu dalje, če sva že tu.
Jutro je bilo krasno, opazovala sva že skale nad samotno planino Zapotok...
...prečila veliko snežišče. Pot se je nadaljevala strmo gor, nato po izpostavljenem grebenu dalje...do velikega podora. Ta podor je kakšnih 15 minut pod vrhom.

Na zgornji sliki ne izgleda nič posebnega, toda je. Je izredno strm in skale nad njim visijo na ničemer, pot pa se nadaljuje ravno po teh skalah dalje. Ni nama bilo všeč in sva se obrnila nazaj, tudi to je včasih potrebno.
Sestop je potekal po isti poti, nazaj na idilično planino Zapotok.


Pogled navzdol s planine in na prelaz Vršič .
Pogled nazaj na Bavški Grintavec ter sedlo Planja,  hm še enkrat bo treba nanj, tokrat z druge strani.

sreda, 15. avgust 2018

Krnička gora

Izhodišče: dolina Belske kočne v Avstriji
Čas: 12 ur
Razmere: neoznačena smer in brezpotje, sicer pa vroče in lepo samotno.
 Avto sva pustila takoj za odcepom za Belsko kočno, (čez Pavličevo sedlo navzdol v Avstrijo 
in skoraj na dnu doline je odcep levo za dolino Belske kočne). 
Ker je bil pač tam znak, da je dalje prepovedano za ves promet,  sva vzela pot pod noge in posledica tega je bilo enourno pešačenje po cesti do začetka planinske poti.
 Začetek poti je bil obetaven, poletno jutro je bilo že toplo, 
sledila sva markacijam na avstrijski strani za Savinjsko sedlo in iskala potko, 
ki naj bi zavila levo proti ostenju Krničke in Mrzle  gore.
Seveda sva navidezno potko našla, takoj levo za malim studencem je. 
Sedaj je bilo potrebno strmo navzgor med ruševjem in ostalimi pritiklinami takšnega sveta. 
Med balvani sva poiskala vstop v osamelo krnico pod Krničko goro. 
Sliši se enostavno, samo ni ravno tako, ker dobro vidne poti pač tu ni, 
le redki kamjiti možici označujejo smer pristopa.
Pri opisu poti sva prebrala, da vodijo na goro tri grape, pač izbereš eno in greš na vrh.
Tako lepo enostavno. Vstopila sva v prvo grapo, se trudila ob njej, 
Na karkoli si stopil si zdrsnil po melišču nazaj, v rokah pa ti je tudi ostal skoraj vsak oprimek. 
Ni nama bila všeč, zato sva se vrnila in izbrala drugo grapo za na vrh. 
Na sliki spodaj je prva grapa z leve strani, ki je zelo strma, krušljiva ob robu in polna zdrsljivega grušča v sredini. Ne priporočam je.

Po melišču ob levem robu krnice sva poiskala vstop v drugo grapo. 
Iz samega veselja, da je bila druga grapa malo bolj užitna, sva nadaljevala do njenega vrha in ugotovila, da sva na levi strani grebena Krničke gore.
Na vrhu druge grape so se ponujali čudoviti pogledi na Matkovo kopo in njen greben do sem, 
ter lep levi greben Krničke gore.

Spustila sva se nazaj v drugo grapo in nekje na sredini prečkala svet v tretjo grapo, 
kar se je izkazalo za najboljši pristop na vrh. To sva ugotavljala nazaj grede. 
Najbolje je bilo plezati ob robu, sredina grape je gruščnata in preveč nevarna. 
V tretji grapi sva nadaljevala vzpon proti vrhu, svet tam je izgledal približno takšen.

 Pristop je možen kar po grapi gor ali desno po strmih skalnatih skladih. 
Končno sva dosegla vrh Krničke gore - 2064 m. Občutki so bili fenomenalni, razgledi prekrasni.
 Čudovit samoten vrh je to, razgledi so prečudoviti, 
spodaj je pogled proti Latvici nad Matkovim škafom.
 Na vrhu sva ostala kar nekaj časa in še in še bi ostala, vendar naju je malo glodala skrb za sestop navzdol po svetu, kjer ni poti in oznak, kod naj greš.

Vzeti si čas za fotografijo na tem samotnem vrhu, sploh ni potrebno, ker je vsak pogled enkraten in ujeti je treba čimveč utrinjkov na sliko in za srce.
 Treba je bilo iti dol in sestopila sva po grapi in še enkrat pogledala nazaj na značilen 
predvrh Krničke gore.
 Sestop je potekal približno takole po takšnem skalnatem in krušljivem svetu.
 Naredila sva še en majhen obvoz mimo votline, če pogledaš ven iz nje ima obliko očal. 
 Tudi navzdol ni bilo enostavno najti smer sestopa, malo nisi pozoren in si že drugje v drugih skalah, ki nimajo izhoda. Spodaj je pogled na vhod v votlino. 
Končno sva se izvila iz grap, melišča in zatrepa krnice pod Krničko goro, malo še iskala navidezno pot med ruševjem navzdol in sva lepo sestopala po znani stezici ter se precej oddahnila in dobesedno napojila pri rešilnem studenčku na markirani poti.
Uf kako to paše in je fajn.
Ko sva bila zopet na markirani poti, je bilo vse spet enostavno in lepo.
Na kraju naju je sicer še čakalo enourno pešačenje po cesti nazaj do avta ampak kaj bi to, noge so bile itak utrujene ampak še ne toliko, da ne bi za predah skočila  do Arhimedovega vijaka, ki ga poznava iz teorije, sedaj pa sva ga pognala še v praksi! Čudovit in genialen izum!
Občutek ob uspešno končani raziskovalni avanturi je bil prekrasen,
osvojen je bil še zadnji vrh nad Matkovim kotom. Na sliki spodaj so Matkova kopa - levo, današnja in najnižja ter najtežja Krnička gora in Mrzla gora - desno.

petek, 10. avgust 2018

Mrzla gora

 Mrzla gora - 2203 m je vedno zanimiva gora zatorej pride na vrsto vsaj enkrat na leto.
 Nekaj utrinkov s poti.
 In še pogled nazaj na njen vrh je vedno markanten.