torek, 21. avgust 2018

Bavški Grintovec

Pot: izvir Soče - planina Zapotok - Bavški Grintovec in nazaj
Čas: okoli 10 - 12 ur
Bavški Grintavec - 2347 m nima lahkih dostopov, poleg tega pa je tudi vsak vzpon nanj označen za okoli 6 ur.
Takoj na izhodišču naju je presenetila tabla, da je pot tik pod vrhom zaprta zaradi podora. 
Kaj naj sedaj, nič..., greva po planu dalje, če sva že tu.
Jutro je bilo krasno, opazovala sva že skale nad samotno planino Zapotok...
...prečila veliko snežišče. Pot se je nadaljevala strmo gor, nato po izpostavljenem grebenu dalje...do velikega podora. Ta podor je kakšnih 15 minut pod vrhom.

Na zgornji sliki ne izgleda nič posebnega, toda je. Je izredno strm in skale nad njim visijo na ničemer, pot pa se nadaljuje ravno po teh skalah dalje. Ni nama bilo všeč in sva se obrnila nazaj, tudi to je včasih potrebno.
Sestop je potekal po isti poti, nazaj na idilično planino Zapotok.


Pogled navzdol s planine in na prelaz Vršič .
Pogled nazaj na Bavški Grintavec ter sedlo Planja,  hm še enkrat bo treba nanj, tokrat z druge strani.

sreda, 15. avgust 2018

Krnička gora

Izhodišče: dolina Belske kočne v Avstriji
Čas: 12 ur
Razmere: neoznačena smer in brezpotje, sicer pa vroče in lepo samotno.
 Avto sva pustila takoj za odcepom za Belsko kočno, (čez Pavličevo sedlo navzdol v Avstrijo 
in skoraj na dnu doline je odcep levo za dolino Belske kočne). 
Ker je bil pač tam znak, da je dalje prepovedano za ves promet,  sva vzela pot pod noge in posledica tega je bilo enourno pešačenje po cesti do začetka planinske poti.
 Začetek poti je bil obetaven, poletno jutro je bilo že toplo, 
sledila sva markacijam na avstrijski strani za Savinjsko sedlo in iskala potko, 
ki naj bi zavila levo proti ostenju Krničke in Mrzle  gore.
Seveda sva navidezno potko našla, takoj levo za malim studencem je. 
Sedaj je bilo potrebno strmo navzgor med ruševjem in ostalimi pritiklinami takšnega sveta. 
Med balvani sva poiskala vstop v osamelo krnico pod Krničko goro. 
Sliši se enostavno, samo ni ravno tako, ker dobro vidne poti pač tu ni, 
le redki kamjiti možici označujejo smer pristopa.
Pri opisu poti sva prebrala, da vodijo na goro tri grape, pač izbereš eno in greš na vrh.
Tako lepo enostavno. Vstopila sva v prvo grapo, se trudila ob njej, 
Na karkoli si stopil si zdrsnil po melišču nazaj, v rokah pa ti je tudi ostal skoraj vsak oprimek. 
Ni nama bila všeč, zato sva se vrnila in izbrala drugo grapo za na vrh. 
Na sliki spodaj je prva grapa z leve strani, ki je zelo strma, krušljiva ob robu in polna zdrsljivega grušča v sredini. Ne priporočam je.

Po melišču ob levem robu krnice sva poiskala vstop v drugo grapo. 
Iz samega veselja, da je bila druga grapa malo bolj užitna, sva nadaljevala do njenega vrha in ugotovila, da sva na levi strani grebena Krničke gore.
Na vrhu druge grape so se ponujali čudoviti pogledi na Matkovo kopo in njen greben do sem, 
ter lep levi greben Krničke gore.

Spustila sva se nazaj v drugo grapo in nekje na sredini prečkala svet v tretjo grapo, 
kar se je izkazalo za najboljši pristop na vrh. To sva ugotavljala nazaj grede. 
Najbolje je bilo plezati ob robu, sredina grape je gruščnata in preveč nevarna. 
V tretji grapi sva nadaljevala vzpon proti vrhu, svet tam je izgledal približno takšen.

 Pristop je možen kar po grapi gor ali desno po strmih skalnatih skladih. 
Končno sva dosegla vrh Krničke gore - 2064 m. Občutki so bili fenomenalni, razgledi prekrasni.
 Čudovit samoten vrh je to, razgledi so prečudoviti, 
spodaj je pogled proti Latvici nad Matkovim škafom.
 Na vrhu sva ostala kar nekaj časa in še in še bi ostala, vendar naju je malo glodala skrb za sestop navzdol po svetu, kjer ni poti in oznak, kod naj greš.

Vzeti si čas za fotografijo na tem samotnem vrhu, sploh ni potrebno, ker je vsak pogled enkraten in ujeti je treba čimveč utrinjkov na sliko in za srce.
 Treba je bilo iti dol in sestopila sva po grapi in še enkrat pogledala nazaj na značilen 
predvrh Krničke gore.
 Sestop je potekal približno takole po takšnem skalnatem in krušljivem svetu.
 Naredila sva še en majhen obvoz mimo votline, če pogledaš ven iz nje ima obliko očal. 
 Tudi navzdol ni bilo enostavno najti smer sestopa, malo nisi pozoren in si že drugje v drugih skalah, ki nimajo izhoda. Spodaj je pogled na vhod v votlino. 
Končno sva se izvila iz grap, melišča in zatrepa krnice pod Krničko goro, malo še iskala navidezno pot med ruševjem navzdol in sva lepo sestopala po znani stezici ter se precej oddahnila in dobesedno napojila pri rešilnem studenčku na markirani poti.
Uf kako to paše in je fajn.
Ko sva bila zopet na markirani poti, je bilo vse spet enostavno in lepo.
Na kraju naju je sicer še čakalo enourno pešačenje po cesti nazaj do avta ampak kaj bi to, noge so bile itak utrujene ampak še ne toliko, da ne bi za predah skočila  do Arhimedovega vijaka, ki ga poznava iz teorije, sedaj pa sva ga pognala še v praksi! Čudovit in genialen izum!
Občutek ob uspešno končani raziskovalni avanturi je bil prekrasen,
osvojen je bil še zadnji vrh nad Matkovim kotom. Na sliki spodaj so Matkova kopa - levo, današnja in najnižja ter najtežja Krnička gora in Mrzla gora - desno.

petek, 10. avgust 2018

Mrzla gora

 Mrzla gora - 2203 m je vedno zanimiva gora zatorej pride na vrsto vsaj enkrat na leto.
 Nekaj utrinkov s poti.
 In še pogled nazaj na njen vrh je vedno markanten.

sreda, 8. avgust 2018

Logarski kot

Pot: raziskovanje Logarskega kota
Čas: 8 ur

Pogled na nasprotno stran proti Savinjeku in Matkovemu oknu 

Takšen teren je tudi bil vmes, ko je poti zmanjkalo.
Tudi ostanek vrvi sva našla, torej tu ni tako samoten kraj.
Luknje, opsa, nič oziroma nobenega kosmatinca ni bilo noter.

 Raziskovanje prehodov in jam.
Pogled navzdol in proti Okrešlju.
Prečenje melišč in melišč vendar do Okrešlja nisva prišla, nama je zmanjkalo časa.
Snežne zaplate pred vstopom v Grlo.

Rjavčki vrh je sameval nad nama, ko sva se vračala pod njim na najino izhodišče.
Naslednjič nadaljujeva tam, kjer sva tokrat odnehala. 




nedelja, 5. avgust 2018

Stol, Roblek, Prevala, Zelenica

 Pot: sestop s Stola - Tinčkova koča - Roblekov dom na Begunjščici - Prevala - Zelenica
Razmere: vroče
Pričakala sva prelep sončni vzhod na 2000 m...
Pa še en posnetek...
Najprej sva lepo sestopala po markirani stezi, ker pa je bilo preveč enostavno sva zavila levo na neoznačeno lovsko stezico, ki naj bi prav lepo prečila pobočje Stola. 
Celo na planinski karti je bila črtkano označena.
 Začelo se je lepo, se srečala s čredo konjev, katerim sva se seveda midva umaknila v breg.
Nato... pa se je stezica izgubila - tega sva že vajena, občasno sva jo zopet našla, tako da sva sestopala po svoje, iskala prehode, malo ali več gor pa spet dol, med ruševjem dalje...
... spusti niso bili vedno enostavni..., končno sva sestopila do zopet večje neoznačene steze, pa naju je spet potegnilo navzgor na drugo stezo in tako dalje, da so noge imele dovolj kilometrine.
Rešil je naju studenec ob Tinčkovi koči in ko sva se odžejala, je bil svet takoj lepši. Ampak spust s Stola je bil enkraten, čudovit in neponovljiv. Duša se je nasitila gorskega sveta.
 Sledil je strm vzpon do Robleka, vmes sva gledala najin Stol na drugi strani in ugotavljala 
kod sva se spuščala in katere grape sva prečila.
Roblekov dom je bil poln planincev vendar se je še našla prazna miza in stol za utrujene noge.
Tudi jadralna letala soimela svoj dober dan.
Utrinek...
Sledil je sestop na Prevalo, kjer imajo okusno hrano. 
Midva sva izbrala kislo mleko z obilno smetano. Njammmm ...
Nato pa zopet pot pod noge in po prijetni stezici skozi Bornove tunele nazaj na Zelenico. Nič se niso spremenili v 30 letih, kar sva bila tu, le pot je bolj prehojena in bolj varovana.
Dva dni v gorskem svetu je minilo, noge so naredile veliko kilometrov in veliko višinskih metrov, menda je to sedaj moderno, če se meri ampak kaj bi se s tem ukvarjali, 
svet je tudi brez tega še vedno čudovit.

_______________________