četrtek, 16. februar 2017

Lanež - drugič


Pot: Kosmačeve rastke - pl.Vodol - pl.Javorje - Lanež
Razmere: toplo, snega je še kar dovolj
Višinska razlika: 900 m
Ker je bilo zadnjič lepo, je bil Lanež cilj še enkrat. 
V letošnji zimi, ki ni najbolj radodarna s snegom za turno smuko, je potrebno  iskoristiti to, kar je v takih razmerah možno.

V toploti dneva je sneg zelo hitro kopnel, velika razlika je bila v debelini snežne oddeje od pred nekaj dni nazaj - seveda na slabše.

Tukaj v teh dneh ni hodil za menoj še nihče, zato so moje smučine ostale nedotaknjene. Na spodnji sliki je zasnežena planina Vodol.

Na planini Javorje je bilo kljub jutranjem času že hudo toplo...

...tako zelo toplo, da mi ni bil noben problem sezuti pancarje in si sanirati en žulj.
Če kdo ne verjame, da je bilo toplo; termometer ob pastirski koči ne laže. 
Ni bil pokvarjen, je pa bil obsijan s soncem v prijetni zavetrini.
Midva pa greva dalje.
 Vzpenjava se navzgor proti Lanežu, ki je naju namučil z globokim napihanim snegom med gostimi borovci.
Vmes je bil še en mali spust za inermezzo, potem pa spet navzgor.

Razgledi pa so bili prekrasni v takem vremenu. Zadaj kraljuje Peca. V tej zimi še nisva bila gor.

Počitek pod toplim soncem in sončenje na terasi najboljšega hotela *****, nama je tako prijal, da se ni mudilo navzdol.
Potem pa je bilo vseeno potrebno odsmučati nazaj.

Zasneženi svet pod Lanežem je počival v popolni tišini. Kako to prija!

Pa še en klik za naš arhiv.

Bližnji Jelovec na koncu grebena Raduhe se je zdel čisto blizu. Ampak videz vara, kadar je ruševje takole pokrito s snegom.
 V ozadju je bela Golica.
Sonce pa je še kar sijalo sredi čistega modrega neba. Čudovito je bilo.
Ob koncu dneva pa so se oblački takole navlekli nad Jelovec in nakazali, da sončnih dni nekaj časa ne bo. 
Ampak kaj zato, malo počitka doma pa tudi prija.



sobota, 11. februar 2017

Lanež

Pot: Kosmačeva Rastke - pl.Vodol  - pl.Javorje - koča na Loki - Lanež in nazaj
Razmere: nad 1000 m se prične 10 cm debla snežna oddeja, z višino narašča, planjave so ponekod spihane.
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 800 m


V Kosmačevih Rastkah je v soboto zjutraj močno snežilo, dolgotrajna megla je zamrznila kapljice na drevesih in jih čudovito okrasila.
Največ snega je bilo na cesti, zato so turne smuči prav lepo urezale smučino navzgor. Na planini Vodol pa so se megle pričele razkrajati in pričela se je čudovita zimska pravljica.
Drevesa so bila pokrita s svežim snegom in ivjem, nebo se je obarvalo modro, pred menoj pa je bila neokrjena snežna belina.

Kljub brezveterju so se meglice občasno dvignile in pokrile planino Vodol.

Čudoviti prizori so se ponujali vsepovsod. Večno vprašanje se je ponujalo: 
Ali obstati in občudovati enkratne utrinke zime in meglic ali pa bi le odhitela navzgor, kjer je še lepše?

Na planini Vodol je bilo res čudovito toda moj cilj  - Lanež je bil še daleč.

S planine sem poiskala zasneženo pot proti planini Javorje. Ni bilo najbolj enostavno, 
ker sta tu visoka snežna oddeja ter zapihan sneg prekrivala vse, tudi občasne markacije. Poleg tega se je  priplazila še megla. 
Nato pa se je kar naenkrat planina Javorje izvila iz megle pred menoj.

Megle so se zopet pripodile in gosto pokrile Loko pod Raduho. Zato sem se obrnila zopet navzgor na vrhove - 1751 m nad planino. Sonce je povsem obsijalo vrhove. Bilo je čudovito.

Borovci, oziroma ruševje na Lanežu ni bilo povsem pokrito s snegom. Škoda. Za prečenje s smučmi bi bilo lažje
V ozadju je samo Rogatec malo pokukal iz megle.

Pa sem ga malo približala, da si ga bolje ogledam.

Megle pa so se znova in znova vztrajno vzdigovale in spuščale z Raduhe in Laneža.
Občasno so pokrile vse, tudi moj vrh in me tako predčasno prepodile z vrha v juhuhu smučarijo navzdol.
Okrog mene pa polno idiličnih zimskih pejsažev, ki se jih ne moreš nikoli naveličati. In moraš kaj tudi poslikati za spomin, da se ve.

In sedaj samo še navzdol do pl. Javorje , skozi gozd na pl.Vodol, ki me je tokrat pričakala v megli. Po sledeh sem opazila, da je še nekdo hodil po moji smučini. Lepo, torej sva v teh koncih našla sonce in čudovite zimske utrinke vsaj dva.

petek, 27. januar 2017

Krk - Punat

V mirni puntski luki počiva zimsko spanje nepregledna množica jaht in luksuznih jadrnic.
Ko bo mraz popustil, se bo flota spet razpršila povsod po morju; po bližnjih in daljnih otokih, plažah in in samotnih zalivih. 

_________________________________________


ponedeljek, 16. januar 2017

Rastočka planina

Razmere: sneženo, hladno in ... končno sneg ...
Pot: Šmihel - Sp. Goltnik - Zg. Goltnik - Konečka planina - Rastočka planina in enako nazaj
Čas: 6 ur

Ni lepšega kot zarezati svojo smučino v neokrjen sneg in občudovati sneženo okrasje na drevesih.

Takoj nad dolino je snežna oddeja presegla 15 cm in višje kot sva se vzpenjala, več je bilo snega.

Dolina pod nama. je bila tudi lepo pobeljena. Snežna oddeja daje vtis, da je sedaj vse lepo, čisto, belo, 
da so sedaj ljudje in človeška bivališča in okolje končno očiščeni, lepi ... a žal ni tako.
Sveti križ je z malce drugačne perspektive tudi markanten.

Na Konečki planini je bilo opaziti, da se je veter razživel.
 Tukaj je pogosto treba prečiti ogromne snežne zamete in spihano planjo. Tudi tokrat ni bilo drugače.
Veter lahko naredi planjave tudi popolnoma brez snega.

Na sneženem razpotju sva. Izbrala sva pot navzgor in ponovno navzgor na vseh razpotjih.

Tudi sonce je posijalo, en malček ogrelo ozračje ter poskrbelo za čudovito kuliso zimske pokrajine.

Če je snega veliko so tudi vse male smrekice pod njim. 
Proti vrhu Boskovca je bilo vse spihano in zato premalo snega, pa sva zato zaključila najin vzpon kar na Rastočki planini.

Po obveznem počitku pa juhuhu samo še navzdol in navzdol. Takle spust je trajal debelo uro in pol. 
Je mogoče še kaj lepšega v takile zimi?
Čez dva dni je zapihal močan severni veter, midva pa ponovno s smučmi pod Boskovcem.  S pobočij je spihalo še več snega, a veter ni uspel zabrisati starega podpisa najinih smuči izpred dveh dni.
Smuka navzdol pa je bila po najinih starih smučinah še hitrejša na pomrznjeni progi. Zopet lepo!
Kdaj bo čas da greva spet?

____________________________________



nedelja, 15. januar 2017

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )
Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 
Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 
 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 
Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.
 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 
Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.
Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.