četrtek, 8. december 2016

Boskovec

Izhodišče: Gosteče nad Šmihelom pod Goltami
Čas : 3 ure
Po pobočju Golt se vije mnogo potk, ki vodijo sem ter tja in nekatere celo proti vrhu Boskovca. Pod Boskovcem je lep razgled proti Šaleški dolini kot se vidi na prvi sliki.
Spodaj je idilična Rastočka planina ter meglena kranjska dežela v ozadju.


torek, 29. november 2016

Uršlja Gora čez Kozji hrbet


Izhodišče: nekaj km pred kočo na Naravskih ledinah
Čas: 4 ure
Razmere: na vrhu minus 14 stopinj, vetrovno
Višinska razlika: 700 m

Tokrat sva se na Uršljo goro odpravila po poti čez Kozji hrbet. 
Verjetno ni potrebno omeniti, da je pot strma, poteka nekako bolj ali manj ob severnemu grebenu.
Malo pod vrhom se pot pridruži običajni poti z Naravskih ledin.
Močan veter je razpihal ozračje, nebo je bilo čudovito modro, razgledi pa jasni vse do Julijcev.

Cerkev malo pod kočo je bila že v senci, ker sonce v tem letnem času potuje nizko prek obzorja in tudi zaide že zgodaj popoldne.

Tako je dolina uživala v zadnjih sončnih žarkih, tu zgoraj pa smo uživali samo malo dlje.

V zavetrini koče sva si grela premrzle prste z vročim čajem iz termovke. Kako to prija!

Saj ni čudno, da naju je zazeblo, saj je bližnji termometer kazal -14 stopinj Celzija.

Sence so se hitro podaljševale, mraz pa tudi, zato je tudi najin postanek z malico postal krajši kot običajno.
 Ni bilo druge, kakor da hitro stopiva navzdol v malo toplejšo dolino. Tokrat po običajni poti do Naravskih ledin. 
Zato sva na koncu še pol ure pešačila po prašni cesti nazaj do avta.


Kratek popoldanski  skok na Uršljo goro sva opravila po vseh najinih dopoldanskih obveznostih, 
z vrha sva pokukala na Julijce in našo dolino sva gledala spet navzdol!
Popoln dan nama vedno prinese nepopisno zadovoljstvo!

________________________________________



sreda, 23. november 2016

Na Komen od Planinca mimo Mrzlih vod




Na Komen vodijo lepe in varne gozdne poti, tako da je dostopen skozi vso leto. 

Večkrat ga zato obiščemo ravno v jesenskem in zimskem času, 
ko so višji vrhovi težje dostopni.
Mi smo se povzpeli ob potoku  Žep nad Ljubenskimi Rastkami, 
pa mimo Planinčeve domačije in Hotela Goba ***** preko Mrzlih Vod 
do partizanske bolnišnice, kjer smo se za nekaj trenutkov prvič ustavili. 
Na poti smo nabrali nekaj zapoznelih gob (lisičk), ki so potrdile 
pravilno izbiro imena bližnjega hotela :-) ...
Ko smo se bližali vrhu, so se megle preganjale sem in tja po pobočju 
in le redko dovolile preboj sončnim žarkom, 
ki so ustvarjali mistične prizore v vlažnem gozdu.
Milan, Zlatko in Čarli so se izgubili v meglo, medtem ko sem jaz še kar fotografiral impresionistične prizore. Kmalu sem bil za trenutek nagrajen s pogledom na vrh Komna, ki smo se mu približevali po grebenskem brezpotju.
Prvi je vrh seveda osvojil naš oziroma Milanov Čarli, 
ki je zadovoljno čakal, da se mu pridružimo.
Razgledi naokoli niso bili ravno briljantni, 
videli smo le bližnjo Peco in Uršljo Goro, se pa je zato občasno prikazala veličastna glorija na severni strani nad Najevsko lipo.

Ob kapelici, malo pod vrhom, smo si privoščili še malico in ob tem z žalostjo ugotavljali kako propada, ker se očitno nihče več zanjo ne zanima, 
da bi se naredila nujna vzdrževalna dela.
Ob povratku smo se povzpeli še na Telečje peči 
in si Planinčevo domačijo ogledali še od zgoraj.
Po slabih petih urah smo zaključili naš dopoldanski izlet in sklenili, 
da ga še kdaj ponovimo.

________________________________



nedelja, 13. november 2016

Boskovec mimo Javorce

Izhodišče:  alpski vrt na Golteh
Čas: 4 ure
V preteklih zimah sva se pogosto morala kar potruditi, da sva ujela sneg v planinah,
 če sva hotela užiti vsaj nekaj zimskih razmer. 
Zato tudi tokrat nisva oklevala in sva šla takoj pogledat snežne razmere po neobičajnem novemberskem sneženju.
Do bivaka pod Javorco vodi ker nekaj stez in bolj ali manj vidnih ter bolj ali manj zahtevnih potk. 
Janezov bivak je lično urejen in s čudovitim razgledom na savinjsko dolino. Dostopen vsakomur, ki ima par spretnih nog.
Omembe vredna snežna odeja se je pričela nad 1000 m nadmorske višine. 
Na severni strani planine je bilo tudi do pol metra snega. Tudi na vrhu Boskovca je bilo snega obilo. 
Na južnih pobočjih planine pa je sonce že močno stanjšalo snežno oddejo. Še kak dan, pa ga ne bo več.

Naravni sneženi možak ali duhec iz Janezove svetilke?
V dolini pa TEŠ 6 bruha dim, pline in paro ter dela temno megleno zaveso nad njo.

Tu gori pa je bila belina in tišina, ki sva jo spet poslušala po dolgem času. 
Debela snežna odeja povzroči tišino, ki jo nato lahko poslušaš. Krasno.
Tako kot je nenadoma prišel, tako ga bo tudi pobralo. Novemberski sneg naju je spomnil, da je zima pred vrati in je potrebno poskrbeti za smuči in topla oblačila, da bova tudi letos deležna vseh zimskih radosti.

______________________________________________



torek, 1. november 2016

Adam in Eva, Škednjovec


Izhodišče: planina Blato nad Bohinjsko Bistrico
Čas: 11 ur
Višinska razlika: okoli 1200 m


Ujeti še en sončen dan pred napovedanim poslabšanjem vremena je bila tudi tokrat najina velika želja, ki sva jo uspela tudi materializirat. Tako smo v soju čelnih svetilk v zgodnjem jutranjem hladu odkorakali proti planini Krstenica. 
Sončni vzhod nas je ujel le nekaj minut preden smo jo dosegli.
Planina Krstenica je ohranila veliko lepih macesnov, ki so na redko raztrešeni povsod naokoli.
 Zgodnji jutranji žarki so jo danes obsijali v vsej njeni lepoti.
Še dobro, da smo tu v tej pozni jeseni. V poletnih dneh je tod silno veliko obiskovalcev, kar nama nikoli ni prijalo.
 Na planini je tudi tekoča voda. Močan studenec, ki je speljan do velikega lesenega korita. Kako prija nekaj požirkov sveže vode!
Pa je potrebno planino kamlu zapustiti, da bomo uspeli prehoditi načrtovano pot pred večerom. Jesenski dnevi so kratki.
Kmalu smo ugledali prvi današnji cilj - dvatisočak - Jezerski stog.

Pogled v dolino je pokazal, da je spodaj hladno in turobno medtem ko je nad nami sijalo toplo sonce.

Žareči macesni so bili povsod naokrog, ko smo se hitro dvigali proti Jezerskemu Stogu.

Pogled na okoliške gore je bil vsak trenutek obsežnejši, kmalu smo zagledali tudi Triglav, ki se je bleščal prav blizu nas.

Na Jezerskemu Stogu ( 2040 m ) smo videli, da megla pokriva celotni južni del Slovenije, do koder ti nese oko.

Z Jezerskega Stoga smo nadaljevali pot po grebenu na Prevalski Stog  ( 2075 m ). 
Pogled nazaj na Jezerski Stog je pokazal, da smo v kratkem času prehodili lep kos današnje poti.

Sedaj sta bila na vrsti nova dvatisočaka; Adam (levo) in Eva (desno). 
Po nekajminutnem ogledu sva tudi midva ugotovila odkod ideja za poimenovanje teh dveh vrhov.
 S te strani je možen vzpon  samo pri vzhodnem stolpu Eve ali pa v grapi med obema markantnima vrhovoma.

Odločili smo se za vzpon po neizraziti, večinoma travnati grapi, ki je presenetila s svojo strmino in izpostavljenostjo.
Najprej osvojimo Adama - ( 2012 m ). Izgleda kot planinska ptica z glavo in razpetimi perutmi, vsaj meni se je zdelo tako.
Iz Adamovega naročja je lepo opazovati svojo prehojeno pot in se za trenutek zamisliti nad lepotami redko obiskanega sveta.
Medtem sta moška že stala na  vrhu Eve ( 2019 m ), ki  je malenkost višja od Adama.

Pred nami je bil sedaj že Škednjovec ( 2309 m ).  Pot na vrh si je potrebno izbrati preden prideš do njegovega podnožja,
saj tam ni več pravega pregleda. Mi trije smo izbrali vsak svojo, pa nobena ni bila lahka. Za morebitne sledilce naj povem,
da naj bi najlažji pristop potekal po desni strani grebena, vendar ga je težko najti, ker pač ni nobenih sledi ali oznak.
Prehod skozi kamin je malo preozek, ampak če si zelo trmast se prerineš strmo navzgor. Lažje je še malo bolj desno.

Na grebenu Škednjovca pa je spet uživancija, seveda pa še vedno ob smiselni dozi previdnosti.

Oster in  ozek greben Škednjovca je bil že za nami. Zadaj se razprostirata Jezerski in Prevalski Stog, ki sta že za nami.

Kmalu smo na vrhu Škednjovca ( 2309 m ). V ozadju pa Triglav ter pogled na kočo Planika pod njim.

Po drugi strani Škednjovca je bilo potrebno spet poiskati primeren sestop...

... ter nato dalje na še en dvatisočak. Vrh Hribaric ( 2388 m ).
Razgledi na okoliške gore so od tukaj res impozantni;  lepi vršaci povsod kamor se zazre oko. 
Mišelj vrh in Mišelj Glava sta se pokazala  v ozadju.
 Na grebenu Škednjovca je tudi s te strani ostro in izpostavljeno.
Večerni mrak se je hitro bližal, zato smo se pričeli vračati nazaj po razbrazdanih skalnatih podih, mimo številnih jam , oken, škrapelj, vrtač in lukenj. Kmalu smo dosegli čudovite rjavo rumene travnike in se po njih spustili do planine Laze, da dokončamo našo krožno pot in najdemo označeno pot za naš povratek nazaj na planino Blato.
Na poti smo se spogledovali še z enim dvatisočakom - Ogradi. Na žalost svetlega dneva ni bilo več veliko pred nami in pot v dolino je bila še dolga. Ograde smo tako pustili za naslednjič, ko si bomo omislili novo krožno pot po teh krajih.
Planina Laze pod nami je bila že v senci, macesni na vrhovih pa so še vedno žareli v zadnjih sončnih žarkih. Čudovito je bilo.
Jeseni je na gorskih planinah in pašnikih prijetno mirno. 
Živina je že v dolini, na tratah in pašnikih pa zopet kraljujejo gamsi in kozorogi.
Svizci se pripravljajo na zimski spanec in planina se bo čez zimo odpočila od vseh obiskovalcev. 
Le tu in tam bo kdo gazil preko visokih snežnih zametov. 
Bomo tudi mi med njimi? Zelo verjetno.