sobota, 21. maj 2016

Ojstri vrh

Izhodišče: s ceste nad Lučami pri kmetiji Sedeljšak
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, toplo, nekaj snega v grapah na poti

Tokrat se nisva mogla upreti povabilu na malo znani Ojstri vrh. Vedela sem, da so ga naši hribovski prijateli - ljubitelji brezpotij  že raziskali in vedela sem, da bo pot zopet nekaj posebnega. 
Tako sva se pridružila skupini ter dobila nalogo, da hodiva zadnja in da nobenega udeleženca ne izgubiva. 
Nad Lučami pod kmetijo Sedeljšak smo zapustili avtomobile in se ozrli navzgor. 
Tja gor do sedla nas bodo vodile skrite in redkim srečnežem poznane stezice.
Strmo navzgor, pa počez mimo skal, so nas popeljali Janez, Milan ter Zlatko.
Med starimi drevesi nas vodi neuhojena, komaj opazna pot vedno višje in višje.
S pobočja Ojstrega vrha se je pokazal zahodni greben Raduhe. S tega mesta je Raduha res krasna!
Med macesni tik ob steni je prehod za vzpon na Ojstri vrh.
Takole divji in nepristopen svet je tod naokrog.
Ojstri vrh - 1373 m se ne more ponašati s svojo višino, 
zato pa se lahko ponaša s čudovitim razgledom in neokrnjeno divjino povsod okrog.
Na sosednji vrh nasproti Ojstremu vrhu tudi ne vodi nobena steza, ampak moraš utreti svojo pot med cvetočimi avriklji.
Čudoviti gorski svet vseokrog vabi oko, da se zazre in odpočije.
Tako smo na Ojstri vrh in naše kolege gledali s sosednjega  špička, ki verjetno še nima imena.
Vedno čudoviti avriklji so zadovoljni s krpico zemlje v skalnatih razpokah. Nikoli se jih ne bom mogla nagledati.
Pod Ojstrim vrhom se nahaja jezerce Jezartica. 
Že dolgo nisem videla tako neverjetno ostrega odseva okolice v jezeru. 
Odtis nebesne modrine v jezeru se je odseval od zelenih dreves.
Ob jezercu se je skril "bambi". Očitno smo presenetili mamo srno, ki je naročila mladičku naj se takole potuhne ter čaka, 
da  se "nevarnost" umakne. Res ga nismo vznemirjali, ampak smo se hitro oddaljili od njega.
Še in še bi hodila sem, tako čarobno področje je tukaj.
Pot smo nadaljevali proti Poljški planini. V ozadju sta se še nekaj časa videla naša osvojena vrhova.
Tudi mimo stare podrte Lučke koče smo šli.
Nadaljevali smo pod Poljško planino na Smrekovec in na označeno pot na planino Ravne.
Sledil je malo daljši počitek, saj se nam v dolino ni prav nič mudilo. Fotoaparat je ujel tudi meditacijo z lepim gorskim ozadjem.
Sledil je le še spust med cvetočim resjem in telohi strmo navzdol do izhodišča.
A ostal je trajen spomin na divji skalnat svet avrikljev ter nevidne stezice naših planin.
Takole pa je garmin ( Lidijin) zbral statistiko naše poti.

sobota, 26. marec 2016

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.
Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 
Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.
Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 
Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.
Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.
S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 
Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.
Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 
Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!
Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 
Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.
Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 
Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.
Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 
V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 
zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.
Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 
Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.
Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.
In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 
Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.
Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.
S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.
Sem še prideva, prav kmalu ...
... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.



sobota, 5. marec 2016

Boskovec

Izhodišče: kmetija zg.Goltnik
Čas: 5 ur
Razmere: v dolini južen sneg, proti vrhu metrski zameti ter do meter in pol snega
Višinska razlika: 800 m

Gore, planine ter sonce nedvoumno sodijo skupaj toda tudi v oblačnem dnevu so planine 
lahko privlačne in zanimive. Sva šla pogledat koliko je snega na 1500 m nadmorske višine. 
To je višina naših prelepih planin na bližnjih Golteh.
Nad 1000 m nadmorske višine so naši kraji resnično pokriti z zelo debelo snežno oddejo, ki je vsakih dva dni debelejša še za  kakih 20 cm. V višjih hribih je nevarnost snežnih plazov velika - IV.  stopnje, 
na Golteh pa te nevarnosti skoraj ni.
Gozdne ceste so obilno zasnežene, veter je ponekod napihal visoke zamete. S smučmi se da prebiti preko njih, peš pa ne bi šlo dolgo. Snega je verjetno do pasu in še več. Že tretjič letos sva tu prva vrezala smučino.
To je tista prava zima, ki si jo mnogi želimo, le malo pozno je to sezono prišla.
Pod vrhom Boskovca se nahaja Rastočka planina - 1588 m. 
Lesenih ograd ni videti, mize in klopi v ogradi tudi ne, le vrh dva metra visoke smrekice 
malce gleda ven iz debele snežne oddeje.  
Svet je zopet neverjetno drugačen in čudovit.
Proti vrhu naju je ujel pravi snežni metež. Tako močno je zapihalo, da sva pogosto komaj ostala na nogah, 
Veter je prinesel še mraz in sneg. Skrila sva se ob pastirsko kočo na planini.
V tej zimi sva večkrat naletela na toliko vetra in mraza, da še malicati ni bilo mogoče brez rokavic, 
ker bi ti roke kaj kmalu pomrznile. Tudi tokrat je bilo tako.
Še kar je snežilo in snežilo in pihalo kot za stavo. Najine sledi je zametlo. 
Ali je le v dolini tudi tako, sva se spraševala?

Zaradi pravega snežnega viharja sva opustila misel na bližnji vrh Boskovca in rajši odsmučala v dolino. 
Malo nižje ni bilo sledi o sneženju in vetru; neverjetno. 
Zapustila sva meglene, zasnežene, viharne toda vseeno prelepe planine.
Na koncu pa še en mali najin snežni podpis, ki naju vleče znova in znova navzgor v prekrasni svet planin.