sobota, 26. marec 2016

Obzova in Veržinica

Obzova je najvišji vrh otoka Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti s Punta in Stare Baške, pa tudi z druge strani, z Baške, se da povzpeti gor.
Iz zanesljivega vira sva izvedela, da so tam tudi plezalne smeri. In res stene Obzove so lepe, prijetne in zanesljive, kajti skala je trdna in drži. 
Med dvema stenama ovešenima z rekreativnimi plezalci sva opazila strmo razpoko, ki naju je vabila. Izgledalo je zelo mikavno; izhod iz nje se sicer ni videl, vendar sva računala, da nama bo uspelo tudi isplezat - tako ali drugače; kot vedno doslej.

Seveda sva jo šla brez pomišljanja raziskat. Kmalu sva na vrhu stene tudi uspešno izplezala in vstopila na strmo skalnato pobočje v čudovit svet snežno belega krša in sanjsko lepih kamnitih skulptur.
Burja je tod lahko tudi orkanska, ko zares zapiha. 
Piha pa pravzaprav vedno vsaj malo. Očiten dokaz za to so drevesca, zapihana proti jugozahodu od izrazito pogoste burje.
Kamen pri kamnu, kamorkoli pogledaš in čudovit občutek bivanja je tu. Pokrajina je nabita z mirom in poživljajočo energijo.
S kamnite pokrajine je bilo potrebno najti še pot navzdol. 
Tule nekje sva si jo zamislila in seveda upala, da ne bova obtičala pri kakšnem skalnem skoku, ki bi bil za sestop preveč nevaren.
Samotni vrh med potjo navzdol je tudi bilo potrebno osvojit. Je bilo nujno pregledat, če je tam gor vse lepo in prav. 
Izkazalo se je, da se za njim skriva  čudovita s travo poraščena krnica. Prelepo! Pa takole nepristopno je izgledal od daleč!
Dan je bil še na višku, do večera je manjkalo še nekaj ur pa sva šla pregledat  še pobočja nad campom Buncaluka pri Baški. 
Tokrat sva našla celo označeno pot. Nasproti naju se je bleščal otok Grgur.
Steza je vodila še kar dalje in dalje proti Veli in Mali luki kot je pisalo na smerokazih. Prepozno je bilo, da bi šla še tja in nazaj. 
Zato sva se odločila za spust v kanjon Veržinica.
Pravi pravcati kanjon je to, sva navdušena ugotovila, ko sva plezala preko skalnih skokov in suhih slapov navzdol. 
V primeru nenadnega naliva bi naju tu verjetno hitro odplavilo do morja, 
zato priporočava obisk samo v suhem obdobju.
Kanjon je dolg 2.5 km, tako je pisalo na smernih tablah. 
Šele proti koncu se razširi v slikovito dolinico, ki se konča na čudoviti plaži.
Osamljena drevesa na markantnih točkah kar vabijo poglede občudovanja. Med skalami so trdno usidrana in se uspešno upirajo negostoljubnim razmeram suše, vročine in vetra.

 Vseh teh lepot je nama bilo počasi dovolj, tako da sva še pred mrakom le  dočakala izhod iz kanjona.
In kakšen je bil ta izhod iz kanjona? 
Ob sončnem zahodu sva uzrla usupljivo lep prizor.
Čudovita osamljena plaža ... naju je skoraj namamila, da bi še malo zaplavala. Pa tokrat nisva, a ni dosti manjkalo.
S pogledom na Senjska vrata in odprto morje za vrati se je dan poslavljal.
Sem še prideva, prav kmalu ...
... pogledat če kamni še stojijo na svojih mestih.



sobota, 5. marec 2016

Boskovec

Izhodišče: kmetija zg.Goltnik
Čas: 5 ur
Razmere: v dolini južen sneg, proti vrhu metrski zameti ter do meter in pol snega
Višinska razlika: 800 m

Gore, planine ter sonce nedvoumno sodijo skupaj toda tudi v oblačnem dnevu so planine 
lahko privlačne in zanimive. Sva šla pogledat koliko je snega na 1500 m nadmorske višine. 
To je višina naših prelepih planin na bližnjih Golteh.
Nad 1000 m nadmorske višine so naši kraji resnično pokriti z zelo debelo snežno oddejo, ki je vsakih dva dni debelejša še za  kakih 20 cm. V višjih hribih je nevarnost snežnih plazov velika - IV.  stopnje, 
na Golteh pa te nevarnosti skoraj ni.
Gozdne ceste so obilno zasnežene, veter je ponekod napihal visoke zamete. S smučmi se da prebiti preko njih, peš pa ne bi šlo dolgo. Snega je verjetno do pasu in še več. Že tretjič letos sva tu prva vrezala smučino.
To je tista prava zima, ki si jo mnogi želimo, le malo pozno je to sezono prišla.
Pod vrhom Boskovca se nahaja Rastočka planina - 1588 m. 
Lesenih ograd ni videti, mize in klopi v ogradi tudi ne, le vrh dva metra visoke smrekice 
malce gleda ven iz debele snežne oddeje.  
Svet je zopet neverjetno drugačen in čudovit.
Proti vrhu naju je ujel pravi snežni metež. Tako močno je zapihalo, da sva pogosto komaj ostala na nogah, 
Veter je prinesel še mraz in sneg. Skrila sva se ob pastirsko kočo na planini.
V tej zimi sva večkrat naletela na toliko vetra in mraza, da še malicati ni bilo mogoče brez rokavic, 
ker bi ti roke kaj kmalu pomrznile. Tudi tokrat je bilo tako.
Še kar je snežilo in snežilo in pihalo kot za stavo. Najine sledi je zametlo. 
Ali je le v dolini tudi tako, sva se spraševala?

Zaradi pravega snežnega viharja sva opustila misel na bližnji vrh Boskovca in rajši odsmučala v dolino. 
Malo nižje ni bilo sledi o sneženju in vetru; neverjetno. 
Zapustila sva meglene, zasnežene, viharne toda vseeno prelepe planine.
Na koncu pa še en mali najin snežni podpis, ki naju vleče znova in znova navzgor v prekrasni svet planin.

sobota, 20. februar 2016

Bistriška špica

Izhodišče: ob državni meji na koncu doline Koprivna, pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000m
Razmere: cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je kakšnih 20 cm snega, na pobočjih Pece in po vrhovih pa čez meter in pol. Sneg je bil suh pršič.
V dolini pri nas je prejšnje dni deževalo, zato nisem mislila, da je na Koroškem lahko tolikooo snega. 
Dolina Koprivne je bila pravljično zasnežena in tudi cesta je bila snežena. 
Zato sva pustila jeklenega konjička kar ob cesti in oprtala nahrbtnika!
Namesto z avtom, sva navzgor po cesti že uživala na smučeh!
Že kaj kmalu se je cesta prelevila v idilično smučino, ki je vodila mimo spodnje planine Luža. 
"Tu pa bi jaz bil z veseljem doma", sem naenkrat zaslišala.
Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi. 
Zaradi najinih trdih izkušenj in prostranih gozdov na strmih pobočjih Pece, sva se tokrat zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala brez bližnjic in samo po gozdni cesti vse do planine Zg.Luža. 
Potem bova pri spustu samo sledila lastnim smučinam. 
Pa se tudi tokrat ni zgodilo tako kot sva načrtovala.  
Zato željo po lepšem smučanju z vrha Pece še vedno nosim v srcu ...
Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica z lepo smučino skozi krasen gozd. 
Brez oklevanja sva  zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg.Luža.
Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor, pa ji spet nisva sledila ampak sva se odločila, 
da slediva smučino predhodnikov skozi strm gozd.

Zasnežene smrekice so bile res balzam za oči, hrepenenje po čudoviti belini je bilo spet nahranjeno.
Kot v lepi beli pravljici je bilo. 
Seveda za nas, ki nosimo naravo v srcu in se vračamo k njej neprestano z željo, biti delček nje. 
Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor. 
Marsikdo bi tu tudi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu je lahko tu pošteno vroče, saj je smučina vrezana v ostrih zavojih strmo navzgor

Po dobrih dveh urah vzpenjanja se nenadoma pred teboj odpre zimsko obarvani planinski raj. 
Naporni vzpon je takoj pozabljen, um in srce pa se napolnita z neizmerno lepoto.

Čudovit pogled na zasnežena prostranstva Pece je bil pred nama. 
Nizko ruševje je bilo večinoma pokrito z debelo snežno oddejo. 
Meglice so delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko daleč pod nama. 
Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!

Na teh pobočjih je bilo blizu dva metra dokaj svežega snega. 
To pomeni tudi gaženje do pasu, če si "peš"!
Pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino.

Skozi meglice, ki so ovijale greben Pece sva opazila značilni vrh Bistriške Špice - 2134 m. 
Je drugi najvišji vrh Pecinega masiva. Tišina okoli naju je bila nadvse prijetna.

Zahodni veter se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece. 
Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol. 
Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?

Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja. 
Na izbiro sva imela, da spust opraviva po poti vzpona, 
da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot.
Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da poznajo dobro pot navzdol.

Še en pogled sva namenila vrhovom, tokrat tudi na Veško kopo, zadnji zahodni vrh na pobočju Pece.

Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Vedela sva, da naju čaka zopet nov strm spust. Res je bilo tako. 
Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko 
(za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape smo smučali po strmih pobočjih gozda navzdol, 
pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem ... 
Postalo je jasno, da najini predhodniki nimajo pojma kje je treba odsmučati dol. 
Takrat sem si rekla, da je tokrat res zadnjič da smučam po teh gozdnatih strminah.

Nisva več sledila nezanesljivim sledem in sva po svoje smučala proti dolini. 
Bilo je bolje in lepo skoraj do konca, ko je bilo potrebno narediti še doskok čez skalovje 
v mehek sneg na gozdno cesto.  
Tako sva kar obsedela na udobnem prostoru pod skokom. 
Krepko zaslužena malica in počitek sta končno le prišla na vrsto!

Zatem je sledilo le še prijetno smučanje po gozdni cesti do najinega izhodišča - planine Luža. 
In konec luštnega.

Turna smuka je nekaj res krasnega. Nikoli ni enako; vedno se prigodi kaj novega, nepričakovanega. 
Iskanje prehodov in orientacija sta vedno vznemirljiva. 
Snežne razmere so pogosto daleč od idealnih, neznan teren se pojavi kljub temu, da si že bil tu.
Neprecenljiva je svoboda v naravnem okolju. 
Sem se bova še gotovo vrnila, toda tokrat zagotovo poiščeva najboljšo traso za navzdol, 
s čimmanj smuke med smrekami in po preozkih strmih grapah. 
In seveda veliko smuke po odprtem svetu. 
Vendar v tej zimi ujeti poldrugi meter mehkega snega pa tudi ni dano vsakomur!

sobota, 13. februar 2016

Rastočka planina

Pot: Šmihel nad Mozirjem - Konečka planina - Rastočka planina - in nazaj
Razmere: zelo zimsko;  z 80 cm snega na vrhu
Čas: 6 - 7 ur
Višinska razlika:  800 m
Ujeti sneg v tej zimi 2015-2016 je prava tombola, se bi lahko reklo. 
V noči na soboto je tudi dolino pobelil sneg. Ceste so bile še zasnežene in zato ni kaj lepšega 
kot zapustiti avto skoraj v dolini in se pognati skozi belino pokrajine v novim prigodam naproti.
Meglice v dolini in osamljena drevesa sredi tišine.

Čudoviti prizori zime so se kar ponujali. Kaj je še kaj lepšega kot puhek bel sneg, ki pobeli pokrajino. 
Prav lepo bi bilo, ko bi lahko pobelil v čisto mišljenje tudi nas ljudi. Ampak to za stalno.

Ta predel razpostranjenih Golt ni nikoli pretirano obiskan, kar je za moj okus zelo dobro. 
Sončne planjave na Konečki planini so samevale, ni bilo videti sneženega odtisa človeka,
 tudi sledovi živali so bili sila redki.
Deja vu...pa menda ja ne.

Snega je bilo nad 1000 m vedno več in urezati smučino v neokrjeno belino je posebno doživetje.

Zdelo se mi je, da se je tudi tale smrekica poklonila zimi.

Koča na Konečki planini je obiskana le takrat ko zapade sneg, 
sva izvedela v naslednjem dnevu od njenega lastnika.

Toplo sonce je pričelo topiti sneg na drevesih.

V sneženem drevoredu gremo dalje v neokrjeno belino.

Smrekice takole obložene s snegom ter obrušene z vetrom je možno videti samo na tej planini. 
Veter piha ravno v pravo smer in takole obrusi smrekice. Ob  pogledu na takšne umetnije narave, se mi vedno pričara v misli sladoledna kupa .
In ne gre in ne gre mi iz glave, dokler ...

Pod vrhom Boskovca (1588 m) - najvišjega vrha Golt, se razpostira vedno prekrasna Rastočka planina - 1482 m.

Iz doline so se dvigovale meglice in se razblinjale v toploti dneva.
Čeprav je bilo tu okoli 80 cm snega, vrh Boskovca še ni bil čisto pokrit s snegom.
Snežni raj na planini pa lepo sameva v bleščečem soncu.

In sedaj še spust proti dolini, juhuhu ...

Pa še en pogled na čarobno planino preden jo zapustim.

Smučina me je popeljala navzdol, samo še navzdol ...

Nad Šmihelom so se preganjale meglice ampak kaj bi to, spust je bil eno uro in pol dolg, dan čudovit!