nedelja, 6. december 2015

XXVIII. Predbožično jadranje


Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 2. - 5. 12. 2015



Petnajst posadk na petnajstih jadrnicah se je zbralo v 
Vrsarju na XXVIII - tem Predbožičnem jadranju.
Nekateri so pripluli v Vrsar iz Slovenije, v večini pa imamo naše jadrnice na privezih v hrvaških marinah in lučicah. Nekateri so proti Vrsarju krenili že kak dan ali dva prej, 
mi pa smo iz Bunarine krenili v sredo popoldan.


Blizu Rovinja je sonce že počasi zahajalo in naznanjalo prihajajoče dneve brez ali z zelo malo vetra.
Start prve etape do Premude se je zgodil točno ob 21. uri. Z rahlo burjico ali burinom - kdo bi vedel, kaj je sploh pihalo - smo se pomikali proti jugu. Mimo večih mest in naselij smo se pomikali zelo počasi. 
Takole se ponoči vidi Rovinj skozi oko fotoaparata.
Pred jutranjim svitom smo bili pri špički Istre.
Tudi dve uri kasneje smo bili še kar tam. Res je lep svetilnik na Porerju. Zdaj bi ga že znali tudi narisati.
Gledali smo ga še dooooooolgo. Na srečo ne samo mi. 
Tudi ostalim posadkam se ni godilo bolje; s tem da nekateri v megli niso videli nič. 
Mi smo imeli vsaj Porer.
Občasno je zapihalo malo bolj, pa smo se le premaknili nekam v sredo Kvarnerja.
Ampak bonaca se ni pa ni vdala!
Nekajkrat smo jo poskušali premagati z genakerjem in spinakerjem. Bolj ali manj uspešno.
Ob taki plovbi se v srca vseh jadralcev poskušajo vtihotapiti melanhonija, ubup in depresija. 
K sreči smo na barki imeli dovolj različnih mornarskih antidepresivov. 
Tako se je za vsakega člana posadke našlo kaj primernega.

Zvečer smo se kljub vsemu vsi zbrali na Premudi. Samo petim posadkam je uspelo v cilj prijadrati, ostali smo primotorirali še pravi čas, da nismo zamudili skupne večerje in druženja pri Celestinu.
_______________________

Jutranji ogled otoka je pokazal, da se je otok pričel turistično modernizirati. 
Stara smerokazna tabla TAMO - VAMO počasi izgublja na pomenu in je že postavljena za kraj ...
Jo bomo drugo leto še videvali?
Ostali 'Center  grada' pa je ostal po starem.
Vso dogajanje se ob večerih še vedno odvija pri majhnem marketu v katerem lahko kupiš vse od puške do spodnjih hlač. Seveda tudi pivo po akcijskih cenah. Osebno preverjeno prejšni večer!
V luki pa se je že začela mrzlica pred naslednjo etapo.
Pa ne pri nas. Mi že vse vemo, pa vse znamo. Vseeno pa se vsako jutro pozanimamo! 
Kdor tega ne stori, ponavadi sfali. A je tako Duško?
Pa je vseeno prišel čas, ko bomo tudi mi izpluli.
Pogled proti jugu razkriva grozeče oblake namesto napovedanega sončka. Torej nekaj vetra le bo!
Pa smo štartali proti Susku, cillu druge etape. Tokrat vmes še okoli svetilnika Grujica, kar so si nekateri spet predstavljali po svoje, ker se zjutraj očitno niso dovolj pozanimali.
Tokrat smo vsi uspešno prijadrali do cilja. Seveda pa nismo bili vsi enako zadovoljni.
Tudi zamudniki pa so prišli še pravi čas na tradicionalni Sagadin party, 
ki ga vsako leto servira ekipa Expres Izudina.
Vsi smo bili torej varno privezani, pa je nastal čas za izvenjadralske dejavnosti.
Glavno transporno sredstvo so tukaj še vedno simpatični mali traktorčki.
Največ pa je gotovo samokolnic. Pri vsaki hiši vsaj ena.
Tudi tukaj pa so opazne spremembe. Nekaj korenitega se dogaja!
Čez zimo se bo očitno nekaj spremenilo.
Stara drevesa pa ostajajo na svojih mestih. Lepo!
Osnovna šola je ob sobotah zaprta. Morda pa tudi čez teden, ne vem. Otrok nisem videl veliko. 
Sicer pa tudi odraslih ne.
Edini odprti lokal izven sezone je ta klub. Kava 4 kune, pivo 12, televizor in raj tudi za kadilce.
Štart za zadnjo, tretjo etapo je bil že ob devetih, zato se je bilo tudi z zajtrkom potrebno malo podvizati.
Se pa razume, da smo se pred startom dobro pozanimali, da bo vse štimalo.
Celo malo sonca se je pokazalo in obetal se je lep zaključni dan.
Startno vzdušje je bilo dobro. Bela jadra so popestrila jutro zimskega morja 
in blag vetrič jih je rahlo napenjal.
Kmalu smo se porazgubili po širokem Kvarnerju in iskali nek svoj veter po širni bonaci. 
Bolj ali manj neuspešno kot v prvi etapi.
Spet je bilo veliko časa za osebno meditacijo in kovanje novih načrtov za nova jadranja in nova doživetja.
Ne sprašuj me, zakaj je potrebno vedno znova in znova okusiti morje.
Bonaca je neusmiljeno tolkla. Vse. Najbolj seveda nas na manjših jadrnicah.
Morje kot veliko temno olje sladkobnega okusa.
Posadka pa na svojih mestih na stalni preži kje je več vetra.
Večina tudi v tej etapi ni prijadrala do cilja. Pravzaprav to ni nič strašnega, ni pa dobro za dušo jadralca.
____________________

Naše druženje smo končali v marini Bunarina, kjer smo razglasili rezultate, podelili prehodna pokala in skupaj povečerjali. Sledile so jadralske in splošne debate dokler nismo vsi zadovoljili svojih komunikacijskih potreb.
Doma vsi še vedno zbiramo vtise, urejamo misli in občutke in analiziramo dogodke teh dni. 
Do naslednjega našega druženja pa bomo gotovo v jadralskem smislu vsi še zrasli. 
Eni bolj drugi manj, vsi pa od letos naprej vemo kako zelo pomembno se je dobro pozanimati!

_____________________________






sobota, 5. december 2015

Kordeževa glava

Izhodišče: Mitnek nad Črno na Koroškem
Razmere:  kopno do pred koče pod Peco, 
nad kočo je na stezi večinoma trd zglajen, mestoma poledenel sneg, zelo vetrovno toda sončno
Šaleška dolina se je prebujala v jutranji zarji,
kmalu  zatem pa so prvi sončni žarki obsijali Peco tako da je vabljivo zlato zažarela.
Na južnih pobočjih je bilo polno teloha, ponekod so se cvetovi tudi že odprli. Kaj bo pomlad že tu?

Ko si nad meglo je lepo, lepše, najlepše...

Tudi v Mežiški dolini so se meglice prerivale.
Kako drugačna je slika vrhov od prejšnega tedna. Pred tednom dni je bila tu prava zima, 
danes pa je od zime ostal le mrzel veter in zamrznjene krpe snega. Veter je temeljito opravil svoje delo.

Najvišji vrh Pece je Kordeževa glava -  2125 m.
Mrzel veter je bril in pravi uspeh je bil sleči rokavice ter fotografirati panoramo.
Pogorje Pece dalje do Končnikovega vrha in Bistriške špice je vedno privlačno zlasti če je pod teboj megleno morje. Ampak tokrat zaradi vetra ni bilo dovolj privlačno , da bi šla še tja.
Pokuk v dolino ... in še vedno se ni videlo nič razen megle.
Še kavke so se v današnjem vetrovnem dnevu skrivale, samo ena me je prišla pozdravit.
Dolinica tik pod vrhom, pokrita z napihanim snegom, je zgledala kot zaledenelo jezerce.
Kaj pa delajo na bližnji Uršlji gori? Nikogar ni  - verjetno piha tudi tam.
Zaradi mrzlega vetra smo vsi kaj hitro zapuščali pobočja Pece toda
na Mali Peci - 1731 m sem tudi tokrat našla svoj VIP prostor in bilo je sončno, toplo in nič vetra.
Na sliki je osončena stena Pece, ki ne daje slutiti, da je tam bučal hud veter.

Ampak takle pogled na meglene doline odtehta vse,  tudi mraz in veter.
Tudi to je Mala Peca.
Že dolgo nisem šla gledat, če je kralj Matjaž še vedno v svoji votlini. Dokumentirano ..., je še.
 Za zaključek čudovitega dne... pa še en "selfi".