sobota, 14. november 2015

Strelovec in Ute


Izhodišče: Robanov kot
Čas:  8 ur
Razmere: sončno jutro, megleno v popoldanskem času
Višinska razlika: 1000 m
Jasno jutro v Robanovem kotu je vstalo, sončni žarki so osvetlili Ojstrico in Krofičko in prav nič se ni dalo slutiti, da se bo uresničila vremenska napoved o meglah in pooblačitvi.
Vrsto let že hodim mimo kažipota v Robanovi dolini, ki usmerja na ostanke stare bolnice pod Križevnikom. Danes je bil tak dan, da sem si vzela čas za eno uro vzpona, kolikor je pisalo na smerni tabli.
Na spominski plošči je bilo na kratko opisana situacija davnih časov.
Na nasprotni strani Križevnika se je dvigoval osončeni Strelovec na katerem vrhu še nisem bila.
Pa sem šla še tja.
Po dveh urah vzpona po označeni poti se pred teboj pokaže strm in travnati vrh Strelovca.
Travnati vrh - 1763 m je dolg in prav prijeten za hojo ter razglede na Savinjske Alpe.
Z vrha vodi označena pot na desno stran v Logarsko dolino, naprej in  navzgor pa vodi neoznačena potka po severnem pobočju Ut - 2039 m.
Steza pod Utami je zelo razgibana in slikovita.
Pod Utami je postavljen najlepši hotel v teh krajih. Še naravni kažipot kaže nanj.
Hotel pod Utami je še vedno privlačno lep.
Nad Kamniško Savinjskimi Alpami so se začele nabirati megle in se nenadoma prevalile v Robanov kot.
Meglice so se najprej ustalile  v Robanovem kotu ...
.. potem pa so nenadoma iz doline začele hiter vzpon še po Strelovcu navzgor, kjer sem se nahajala.

Pejsaži med pretrganimi meglicami so bili tako zanimivi, da sem si kar vzela čas za uživanje.
Tako kot vedno je bilo to neko posebno doživetje.
Uspel mi je tudi umik iz meglenega območja, pa sem našla tudi označeno stezo v dolino, 
ki sem ji nato zvesto sledila do izhodišča.
V letošnjem toplem novembru pa so se začeli prebujati prvi znanilci pomladi. Ali so se tokrat zmotili?

petek, 13. november 2015

Jabuka 2015

13. Regata Jabuka 2015
Čas: 13. - 15.11.2015
Jadranje: Vodice - Komorica - Jabuka - Blitvenica - Vodice
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Andrej, Franci, jaz
Tokrat sva z Milanom pripeljala jadrnico iz Bunarine pri Puli že v četrtek, tako sva se po naporni plovbi lahko do starta regate že dovolj odpočila.
Na Vodički rivi so bile vezane kar 104 jadrnice, ki so čakale na start. Po pričakovanju smo startali v petek ob 22. uri in 13 minut. Bila je skoraj bonaca, zato na startu ni bilo običajnega adrenalinskega prerivanja.

Kasneje je veter pojačal, tako da smo vsi brez težav 'obrnili jabuko' v svetlem delu sobotnega dne.


Do Blitvenice je severozahodnik ojačal do te mere, da smo celo krajšali glavno jadro. V zgodnjih jutranjih urah smo v nedeljo prijadrali skozi cilj, zadovoljni z uvrstitvijo in potekom regate.

--------------------------------




četrtek, 12. november 2015

Rjavina čez Teme

Izhodišče: dolina Krme
Čas: 12 ur
Višinska razlika: 1600 m
Razmere: toplo, pot in vrh je kopen
 
Še v jutranji temi sva si s čelnimi svetilkami osvetljevali pot po dolini Krme navzgor.
" Nikoli več ne grem skozi Krmo", je znan stavek, ki si ga je marsikdo rekel, 
ko je koračil po zelo dolgi dolini Krme s planin domov. Na poti navzgor nama dolga pot ni delala težav, 
prav kmalu sva šle mimo pastirske koče v Zg.Krmi.

Lep, sončen dan se je obetal, vrhovi so prejeli prve sončne žarke.

Usmerili sva se na označeno pot proti Staničevi koči in občudovali Rž ter Triglav v ozadju. 
Z južne strani so bila pobočja gora brez snega.
Približno na 2000 metrih nadmorske višine je potrebno z označene steze zaviti na neoznačeno potko proti Temenu. Radovedni gams je naju priskakljal pogledat; češ kaj iščeva tu v njegovem svetu.
Redki skalni možici označujejo bolj ali manj vidno potko.
Kar naenkrat se je pred nama prikazala mogočna planota Teme. 
Krasna in posebna se mi je zdela, ni čudno da ima tako ime.
Nenadoma skalnih možicev ni bilo več, na opisu poti je pisalo naj zavijeva levo proti mogočni Rjavini, 
pa sva tako naredili.
...in tjale gor na Teme bo potrebno iti.
Malo sva "zaštrikale" pot in iskale najino stezo dalje proti travniku čez Kravjo dolino do ostankov aviona,
 ki je tu padel med drugo svetovno vojno.
Po kakšni uri iskanja in hoje sem ter tja med skalnimi balvani, sva kup rjavega železja končno le zagledale.
Našle sva še nekaj razmetanih delov ostankov letala naokrog in se usmerile proti Temenu.
Po prečenju melišča in stene sva že občudovale mogočne gore na razglednemu Temenu - 2136 m.
Na visokem travnatem Temenu pa je bilo precej živahno. 
Čreda kozorogov se je pasla in jih najina bližina ni prav nič motila.

Občudovale sva jih in kar nisva mogli dalje.
Toda potrebno je bilo iti dalje, vrh Rjavine se je strmo dvigoval nad Temenom.
Pa sva šle in po šestih urah hoje od zgodnjega jutra, prišle na vrh Rjavine - 2532 m.
Vidljivost  na okoliške gore je bila enkratna, ni mi bilo žal, da je bilo potrebno za tako doživetje odšteti dan dopusta.
Bližnji Triglav s Staničevo kočo spodaj desno.
Golica, Struška, Vajnež in Stol v verigi Karavank.
Vidljivost je segala preko naših Julijcev do avstrijskih in italijanskih gora, le proti našemu morju se je videlo, da je tam vztrajala megla.
Na poti navzdol z Rjavine proti Temenu pa sva zopet občudovale predstavo kozorogov.
Neverjetni so bili.
Čisto blizu njih sva hodili pa se niso dali motiti.

Prav težko jih je bilo zapustiti.
Po izpostavljeni strmini sva se spustili s Temena.
Takole razločno so se videle Karavanke.
Na teh samotnih potkah so nama družbo delali posamezniki kot je tale kura.

Pogled nazaj proti najini Rjavini.
Od Temena sva se oddaljevali po samotni dolinici.
Sonce je zahajalo za gorskimi vršaci, nama pa je pričaralo čudovite odtenke.
Po neoznačenih potkah od Krme preko Temena na Rjavino in nazaj, sva hodile Breda in Tanja ter uživale in občudovale krasoto našega stvarstva. 
Bil je dan s samimi presežki lepot, vidljivosti ter življa v naših gorah.
Tako kot že tolikokrat vrniti se je bilo potrebno v dolino in bil je že skrajni čas. Ob povratku do Krme sta najini čelni svetilki opravljali svoje delo in pridno osvetljevali tihe gorske potke. 
Bilo je temno in še dobro da sva bile dve na poti.