sobota, 18. april 2015

Gora Oljka

Nedeljsko jutro je obetalo sončno vreme z meglicami v dolinah.
Tako je tudi bilo. Naša hišna gora, Gora Oljka se je kopala v jutranjih sončnih žarkih, 
dolina pa je še spala v meglenem objemu.
Meglice so se prerivale in prelivale čez malo sedelce  pod vrhom...
...in ustvarjale čudovito igro meglenih hlapov in sončnih žarkov, prekrasno za začetek dneva.
Lep začetek je naznanil lep dan. In tako je tudi bilo.


ponedeljek, 6. april 2015

Vivodnik



Izhodišče: Gornji grad, navzgor pot čez Šemprimožnika, navzdol čez Borovnico.
Višinska razlika: cca 1072 m
Razmere pestre: sončno, vetrovno, pa snežna ploha vmes, vrhovi planine so zasneženi, ponekod je ledena pot prekrita s plastjo snega.
Dolina se je v jutranjemu soncu in kljub mrzlemu vremenu prav lepo prebudila.
Na planjavah planine pa je bilo takole:
Ko stopimo iz gozda takoj zagledamo znanega drevesnega osamelca na  planini,
ki še vedno prav lepo kljubuje vsem vetrovom in drugim vremenskim prilikam in neprilikam.
Na Menini planini sta kraljevala veter in mraz,
koča  z ustrežjivimi oskrbniki pa ob vikendih in praznikih nudi toplo zavetje.
April machts was er will...resničnost izreka , ki sva ga slišala pred mnogimi leti prav v teh krajih.
Do koče je bila steza kar lepo uhojena, od koče dalje proti Vivodniku pa skoraj ni bilo koga,
 ki bi delal stopinje. Menda so se "tapametni"  raje odločili za toplino koče,
ne pa za pohod po mrzlih poljanah dalje.
Temperatura zraka je bila precej pod ničlo z dodanim mrazom zaradi močnega polarnega vetra.
A si ti tudi noter "padu?"... snežni zamet v gozdu je poskrbel za takšno vprašanje.
Proti vrhu Vivodnika (1508 m) je pihalo še bolj. To je pač najvišji vrh Menine planine.
Seveda vrh ni vrh, če se ne spleza še na stolp, pa veter gor al dol.
Koča na planini je obetala toplo zavetje za premrle prste in otrpla lica.
Ko sva si v topli koči le ogrela premrle prste, sva se odpravila dalje.
Mesec april pa se je začel čisto tapravo, v nekaj minutah nama je zopet pripihal snežinke.
Navzdol po čedni poti čez Borovnico pa sva spet začutila pomlad.
Steza čez Borovnico je zelo atraktivna; med drugim se vije po prijetnem grebenu,
posutem z osamelimi skalami in obloženim z pestrostjo rastlinstva.
Hitro sva bila zopet v topli dolini med cvetočimi rožicami.
 Pa vseeno je v hribih najlepše. Tudi danes sva na poti zelo uživala.

torek, 17. februar 2015

Groser Speikkogel - Koralpe

   Izhodišče: Waldrast - 1500 m

      Snežne razmere: pobočja na vrhu spihana, snega je premalo, tam kjer sneg je, je trdo in ponekod ledeno.Zaradi  pomankanja snega in neustreznih snežnih (beri ledenih, spihanih pobočjih) razmerah na naših planinah sva si poiskala lahkoten cilj v bližnji soseščini. Tokrat v Avstriji.

Na pobočju Golice naju je sonce že precej segrelo.
Ko hodiš, se kaj hitro da opaziti vrh Groser Speikkogla - 2140 m nadmorske višine. Je najvišji vrh Golice.
Takale "kugla" na vrhu je že oddaleč vidna in zelo markantna, tako da se nisva mogla odreči večkratnim posnetkov z vseh koncev.
 Če opazuješ samo planine na vrhu, se ti zdi takale tura zelo lahkotna. Pa ni tako zelo enostavna.
Vmesni del poti se je postavil precej pokonci.

Te Lavanttalske Alpe so zelo prijetne za nas s turnimi smučmi. Kopasti travnati vrhovi z ne preveč izrazito strmino (lahko pa jo seveda tudi najdeš) segajo na okoli 2000 m nadmorske višine.

Ples vetra, ledu, snega in ledenega mraza ustvarja na izpostavljenih skalah
čudovite kristalne tvorbe pravljičnih oblik.
Bi jih kar gledal in občudoval.
Vzpon je potekal gladko in brez nekih dodatnih težav ali presenečenj, saj sva turo že poznala od prej.

Vrh pa se nama zdi še vedno tako simpatičen kot prvič. Je sicer lahko pristopen, saj se na drugo stran spušča obsežno urejeno smučišče.
Če torej ne poznaš drugih pristopov, se lahko vzpneš kar ob robu smučišča.

Ravno zaradi dobrega dostopa je vrh pogosto obiskan v vseh vremenskih razmerah
in iz različnih delov dolin v okolici.
Tokrat je bila snežna oddeja tudi tu bolj pičla. Ampak sva se takšni situaciji v zadnjih letih že privadila.
Čisto na vrhu pa je izgledalo tako.Smuči je bilo potrebno pustiti nekaj metrov nižje pod skalami.

Zmeren veter je vseskozi priganjal in odganjal meglice čez vrh sosednjega Moschkkogla.

Vzpon časovno ni bil dolg, kakšne dve urici in pol počasi, tako da sva imela še obilo časa.

S smučmi sva se spustila na drugo stran, kar ob robu smučišča, drugod itak ni bilo dovolj snega. V koči Koralpenhaus se nisva ustavljala.

Pač pa sva bila odločena najti še kak drug pristop na vrh Golice, kar pa pozimi,
 ko so označbe poti in poti same, zasnežene, ni  enostavno.
Večkrat je potrebno poskusiti  da najdeš pravo pot. To pomeni "pancerje" obuti, smučke pripraviti za vzpon, ko pa ugotoviš da pot ni prava, pa zopet pancarje sezuti, smuči pospraviti v avto in iskati dalje.
Taka telovadba se ponovi tolikokrat dokler ne najdeš prave poti in končno zarežeš v smučino.

Tako sva tudi midva v tretjem poskusu našla dobro smer za vrh Golice mimo Groshollerhutte uber Wasserfall. Pot  poteka po zelo slikoviti grapi in po gozdni cesti, ki je bila tokrat precej poledenela.
Slap je bil seveda zamrznjen toda dobro označen.
Na vrhu planjav Koralp sva obstala in seveda občudovala pogled nazaj na Grose Speilkkogel
s svojima dvema "kuglama".
Tu je sonce še grelo, v dolino pa se je že počasi plazil mrak.

Vrhnji travniki so še bili nekako za odsmučat, bilo je namreč trdo, nato mehko, nato napihan sneg.
No ja, smuka je pa le bila. Pred 15 leti bi nama to bilo še zabavno, sedaj pa ne več.
Imava rajši bolj ugodne razmere.
Čakala je naju še občasno strma ledena ozka cesta v dolino. Hm, tu pa sva zopet bolj čuvala kosti in
"sehr langsam und ziher" odsmučala v dolino.

Prigodil se je nama zopet en krasen dan v najbolj  sončnem tednu te naše zime. Priporočava to turo!


nedelja, 15. februar 2015

Javorca


Izhodišče: kmetija Gosteče
Razmere:  na planjavah še sneženo  s kombinacijo  trdega in zmehčanega snega.
Vremenska napoved za ta dan je bila : sončno vreme s temperaturami nad nič stopinj Celzija.
Za nedeljsko popoldne sva si tokrat izbrala malo drugačen pristop na Javorco, planino na Golteh.
Najprej po poti nato pa kar ravno navzgor do Lovskega bivaka. Pot tu ni vidna.
 Skale so bile ponekod še zasnežene.
Pa smo ga zopet uspešno preplezali.
Sonca sicer nisva videla kaj prida, ker sva bila prepozna tako da je zimsko martinčkanje odpadlo.
Zato pa sva uživala v planinski lepoti ter prvih znanilcev pomladi.
Manjkal je le še natresk in avrikelj....Ti pa bodo v mesecu aprilu, jih prideva zopet pogledat.
In razmišljala, tule pred nama sta iskala prave stopinje dva pametna, pa tudi njima 
se je kar lepo ugrezalo v južni zmehčan sneg, tako kot nama.
Z Javorce se je  videlo daleč v dolino.
Veš kje si ti doma?
Z Javorce sva tudi spremljala popoldanske smučarje na Golteh...
...ter našo dolino daleč pod nama.