sobota, 1. november 2014

Cima di Terrarossa ( Špik hude police )

Izhodišče: planina Pecol
Opis poti: dolina Pecol - Špik hude police - greben Terrarossa - dolina Pecol
Višinska razlika:: 1000 m
Cesta vodi do planine Pecol, kjer je veliko parkirišče. Čez planino je speljanih precej poti  v smeri Montaža in drugih vršacev. Dobro bi bilo, če bi imela pri roki planinsko karto za orientacijo, pa je žal nisva imela. 


Na planini se nahaja  planinska koča Rif. Brazza, od koče dalje pa vodita poti na Montaž 
in najina na Špik hude police.
V opisu poti sva prebrala, da je tu svet kozorogov. Opazila sva, da jih v zgodnjih dopoldanskih urah še ni bilo videti, ko je postajalo topleje pa so le prišli na plan.
Lahko si prišel čisto blizu do njih in izgledalo je kot da se radi fotografirajo.
Ostenje Hudih polic je povsod zelo slikovito in privlačno za oko.
Spraševala sva se, le čemu plezajo kozorogi na vrhove in špičke gora in nepremično zrejo v dolino.
Toda saj tako delamo tudi mi. Le čemu?
Proti vrhu so bile skalne poličke ponekod malo bolj izpostavljene prijetnim globinam.
Vrhovi teh gora so podobni  našim Karavankam, samo da so tile višji; 
vsi so namreč visoki med  2400 in 2600 m.
Na vrh Špika hude police ( 2420 m ) sva prišla med prijetnim opazovanjem zanimive okolice, zato nama je čas vzpona hitro minil. V ozadju se v vsej svoji mogočnosti kaže Jof di Montasio - ( Montaž).

Vrh je seveda lepo razgleden,  v ozadju je viden severni del našega Kaninskega pogorja .
Obširna planina Pecol s katere sva se povzpela, se nahaja približno 1000 m nižje.
Kozorogov je res veliko, pravi užitek jih je gledati, kako spretni plezalci so.
Za vrhom Hude police sva nadaljevala najino prečenje grebena vse dokler nama  nadaljevanje ni preprečila globoka grapa, za katero nisva zbrala dovolj volje, da bi jo preplezala.
Pobočje gore je res polno polic, velikih in malih tako ni čudno, da je dobila tako ime.
Ko sva se pripravljala za obisk te gore, sem mislila da ima tako ime zato, ker bo treba preplezati kakšno hudo težko polico za dostop na vrh, pa se je izkazalo, da so bile police prav lepo travnate in primerne za razgledovanje po dolinah.
V pozno popoldanskem času je sonce  rumene macesne še bolj pozlatilo.
Mama kozoroginja se je z mladičem spustila navzdol skoraj do planine Pecol..
Na teh travnatih poljanah je v poletnih mesecih verjetno veliko rož.
Čakala sva na vznožju gore, dokler niso drevesa zažarela v svetlobi toplih žarkov zahajajočega sonca.
Na vzhodnem obzorju pa je Kanin že skoraj tonil v mrak.
Zlata barva trav in macesnov nama v zahajajočem dnevu vedno pritegne oko.
Dan se bo dokončno umaknil in sonce nam je tudi tokrat zapustilo krasno sled v tej jeseni.
Počasi sva se tudi midva spustila na rob planine. Odšla sva v dolino malo za soncem.

__________________________________




petek, 31. oktober 2014

Cima del Cacciatore (Kamniti lovec)

Izhodišče: Spodnja postaja žičnice na Višarje
Razmere: toplo in kopno, zimske razmere v severni steni Kamnitega lovca
Višinska razlika: 1400 m
Na Višarje ali Monte Santo di Lussari sva želela iti iz vasi Riofreddo - Mrzla voda po grebenskih poteh. Začetek poti sva neuspešno iskala kar precej časa in ker je bila ura že precej v dopoldnevu sva spremenila plan in šla navzgor kar po znani poti, ki vodi v bližini žičnice na Višarje.
Nisva bila preveč zadovoljna, ker je bila to strma romarska pot s številnimi zavoji, predvsem pa se mi je motala po glavi misel, da bo treba tu tudi navzdol..
Toda macesni s svojo zlato barvo v tem sončnem dnevu so kmalu pregnali rahlo slabo misel o poti.
Tri ure sva hodila iz doline po tej poti do Višarij in se nato napotila kar dalje proti najinemu cilju Cima del Cacciatore.

Steza je kmalu zavila v osojno stran Kamnitega lovca in temu primerna je bila drseča tudi pot.
Ko se steza izvije iz sneženih melišč je potrebno prelesti še varovano steno pod vrhom, ki je sicer  kratka toda tokrat je bila zelo ledena in spolzka.
Na vrhu Kamnitega lovca - 2071 m je mala ravnica obdana s skalami krog in krog.
Razgled na italijanske gore je bil prekrasen, spoznala pa sva tudi smer Višarij od koder sva prišla.
Viš in Montaž sta bila zelo blizu - vsaj tako se je zdelo.
Tudi Mangart in Jalovec sta bila lepo vidna in prepoznavna.
Po obvezni malici s kavkami na vrhu sva se podala zopet nazaj po drseči in ledeni steni in nato med zlate macesne in dalje v dolino.
Dnevi so zdaj kratki, pa sva dolino dosegla ko je že padel mrak.
_________________________


četrtek, 30. oktober 2014

Mangart

Izhodišče: Mangartsko sedlo
Razmere: zimske razmere v italijianski in slovenski smeri, zaželjen je cepin.
Višinska razlika: 700 m

Takoj nad sedlom sva vstopila v zimske razmere na osojni strani gore. S tem si nisva belila glave, saj sva imela s seboj tudi dereze in cepin, ker sva predvidevala,
da bo za varen vzpon to mogoče potrebno.
Na zahodni, osončeni strani Mangartskega sedla pa so se špičke še sončile.
Na vrh vodita dve smeri; slovenska in italijanska. Po premisleku sva izbrala italijanski pristop. Tu so bile ponekod  jeklenice pod snegom, zato je bilo zaradi varnosti
 potrebno malo prilagoditi napredovanje.
Občasno sva se uzrla v globino pod nama in občudovala jasno modrino Belopeških jezer,
ki so spokojno ležala daleč spodaj.
Tudi nekaj večjih snežišč je bilo potrebno prečiti, a tokrat to ni bilo težavno,
 saj je bil sneg mehak in ni bilo lednih pasti.
Strmine zahodnih Julijcev so se vrstile, a sva jih težko prepoznavala,
saj v teh gorah nisva tako zelo domača kot kje drugje.
Na vrhu sva! Z 2679 metri  nadmorske višine je Mangrt naša četrta najvišja gora.
Je pa na vrhu malo hladno pihalo, zato je dobra kapa v nahrbtniku vedno zlata vredna.
Neprestano lačne in radovedne kavke so prišle pogledat kaj imava tokrat dobrega v nahrbtnikih. Priletijo natančno  takrat, ko se nahrbtniki pričnejo odpirat, da ja ne bi kaj zamudile.
Skupaj smo med malico gledali naše lepe gore. Desno Jalovec, potem Mojstrovke
ter zadaj stari očak Triglav.
Teh gora se res ne da nagledat.
Nad 2000 m nadmorske višine se je sneg skoraj povsod obdržal.
Prečenje snežišč je navzdol malo zahtevnejši šport.
Med sestopom je dolino Belopeških jezer sonce še ogrevalo, a senca Mangrta ji je že resno grozila.
Zahajajoče sonce je vršacem dalo novo barvito okrasje.
 Tudi na Mangrtskem sedlu so se pričele trave že toplo barvati ob zahajajočemu soncu.
Ta toplina seže do srca in vzgibava tudi telo ,da izrazi občutek sreče in zadovoljstva.
Mehke valovite trave pa so bolj in bolj žarele v vseh odtenkih rjavo rumene barve.
Slovo? Ne seveda ne še takoj,a samo za današnji dan.
Jutri pa bo nov sončen dan, druga gora in ista sreča zavedanja lepote gorskega sveta.
__________________