Uršlja gora

Izhodišče: Sleme
Čas : 4 ure

Na poti od Slemena do Križana se je takole lepo prikazala Peca, s oblačnim prstanom okoli vrha, kot bi bila kakšen sedemtisočak v Himalaji.

V nedeljskem popoldnevu sva hitela na vrh Urške, da bi ujela sončen zahod.

Pot je sicer uhojena, pa vendar je velika količina snega malo otežila hiter vzpon.

Rdeča zarja zahajajočega sonca na nasprotni strani neba je zelo dolgo žarela. Višje smo, bolj dolgo lahko gledamo predstavo barvnega spektra.

Sonce je zašlo za Savinjskimi Alpami....na čisto običajen način, pa vendar prijetno lepo...

... ter nam podarilo prekrasno rdečino tudi na vzhodni strani.

Koča na vrhu je ob tej večerni uri seveda že samevala, niti ni več kazala znakov,

da je bila čez vikend odprta.

Stražar na vrhu Urške, prvič.

Drugič.

Peca v sončnem zahodu.

Mrzel veter je čedajle bolj bril.

Sonce je še dolgo zahajalo spat ter rumeno ožarjalo hribe.

Stolp je zažarel v svojih lučkah, ki so vidne od vsepovsod iz doline.

Šaleška dolina pa je bila že kmalu v mraku.

Sestop nazaj proti koči, da si malo ogrejeva pomrznjene prste.

Samotni stražarji ob koči so tokrat že samevali.

S vrha Uršlje gore sva sestopila v temi.

Spremljalo naju je vse polno zvezd na čistem nebu, že nekaj časa jih nisva videla toliko na kupu.

Energije za nov delovni teden bo menda dovolj?

Verjetno ne; bo treba todi med tednom malo pomigati.

__________________________________

Boskovec

Izhodišče: kmetija Keber ob cesti na Golte, mimo Rastočke planine do Boskovca, navzdol mimo Javorce do Mozirske koče.
Čas: 4 ure
Snežne razmere:  sneg na 1200 m, na 1500 okoli 50 cm pomrznjenega in kložastega snega

V dolinah snega ni, nad 1200 m pa se prične že prava zima in zato sem tole samotno grebensko pot pustila raje gamsom.

Razgledna točka na poti proti Rastočki planini.

Na planjavah Rastočke planine je bil sneg ponekod napihan v prave zamete, ki so seveda nudili zimsko idilo gaženja preko njih.

Veter je zarisal prekrasne ornamente na planjave snega.

Krasna tihota in osamelost  na snežnih planjavah planine je bila čudovita.

Prava zima se je pričela in juhuhu sneg je tu.

Uhu, snega je bilo čedajle več, kakšen korak je obstal tudi v metrskem zametu.

Na vrhu Boskovca- 1587 m se je danes Šaleška dolina takole megleno videla od zgoraj.

 Zapustiti je bilo potrebno zasneženi planinski raj. Navzdol sem odšla proti Javorci, kjer poteka  običajna pristopna pot na Boskovec. In res je bila tu pot že tako zgažena , da je izgledala že kot prava avtocesta napram moji prejšnji samotni gazi.

Na vzhodu je rdeče

Vremenska napoved je bila megla z dežjem...Zato je bilo potrebno opraviti hiter vzpon in spust - po možnosti še pred dežjem.

Na samem terenu pa ni kazalo tako, ko sem opazovala nebo s pobočja gore Oljke.

Sobotno jutro je zopet presenetilo in pričaralo rdečo-oranžne barve na vzhodni strani. 

Nezasluženo darilo Najvišjega za zgodnje vstajanje in jutranji tek med oblake.

Monodrama z enim in edinim igralcem se je začela. Zame. 

Verjetno res samo zame, kot edinemu gledalcu barvnega spektakla.

V naslednjih minutah je bila vsa dolina zavita v spekter toplih barv, 

ki so se bliskovito prelivale od rumenih do vijoličnih nians in z oblaki se je dogajalo enako.

V dolini so se tudi tiste najbolj sive meglice barvale v škrlatne barve in zažarele kot Feniks, 

ki se je dvignil previsoko v nebo.

Take trenutke bi rada dalj obdržala, zato jih je potrebno vsaj fotografirat. In podeliti še s kom.

Predvsem s tistimi, ki jim ni dano zgodnje jutranje vstajanje in s tistimi,

 ki še niso odkrili skrivnih lepot narave.

Kakšno prednost ima ta starka z razkošno krošnjo in vsi njeni prebivalci, 

ki dan za dnem uživajo toploto prvih jutranjih žarkov.

_____________________________________________________

Pred dežjem

Nič naju ne more ločiti od ...  jutanjega vzpona visoko med temne oblake.

Še malo, pa se bo ponovno stemnilo, dež bo in midva bova sama v gozdu...

Zato : http://www.youtube.com/watch?v=npiYxFJzbzU
 

In svet postane lepši, kaj naju briga če bo dež ...

 

____________________________

 

Dina - Janaf

V času tranzicije se dogaja marsikaj zanimivega. 

Tisto, kar mediji iz dneva v dan ponujajo razdraženemu ljudstvu,

pa tudi tisto, kar se dogaja potihoma, daleč stran od oči.

Tako umira tudi veliki petrokemijski gigant,

 ki je dajal kruh mnogim, še večim pa onesnaževal morje in zrak.

Ljudje, ki so ostali na cesti, so se počasi sprijaznili in si našli nove zaposlitve, 

ali pa so ugotovili, da delo za sramotno nizke mezde nima smisla. 

Morje pa se ne da. Jemlje si nazaj, kar mu pripada.

Človeško delo zgubi vrednost v trenutku, ko višji interes preveč zniža kriterije dopustne blaginje.

Čas bo v nekaj letih zabrisal sledove vseh človeških neumnosti, ljudski spomin pa je itak kratkega roka.

Vreme se bo zjasnilo, kot vedno doslej. Novemu rodu zgodovina ne bo pomenila nič.

Takrat ko mineva eno obdobje, se že porajajo zametki novega.

Najprej sramežljivo, 

nato pa vedno glasneje in odločno, 

se bo razvila ideja novopečenih lastnikov obljubljene obale...

_________________________________________