nedelja, 11. avgust 2013

Tirske peči - III.

Izhodišče: Golte
Čas: 4.30 ure
Višinska razlika: okoli 800 m.
Včasih si je težko vzeti čas za kakšen pohod na vrhove naših planin. V tem nedeljskem popoldnevu  sva se tako spomnila Tirskih peči, ki spadajo v krajinski park, kot sem že večkrat omenila v prejšnih sestavkih.
Steza ni označena in poteka med pogosto markantnimi drevesi, po strmem ali  zelo strmem terenu.
Na dveh raztežajih je pot varovana z jeklenico, ki na tak način tudi označuje pravo smer pristopa. Na ostali poti pa je potrebno nekaj iznajdljivosti ter smisla za orientacijo in stezosledstvo, da najdeš pravo, pogosto očem nevidno stezico ali smer v steni.
Nekje na sredini najine poti sva občudovala mogočne stene Tirskih peči. V mesecu juniju so te stene krasili  rumeno  cvetoči avriklji, sedaj pa so od njih ostali le še mesnati zeleni lističi, ki jih pomanjkanje vode očitno sploh ne prizadene.
Pridni fotograf je beležil delček doživetij na najini stezi....
Seveda je moral pred tem vse to tudi sam preplezati..,
Samo na dveh res izpostavljenih mestih je pritrjena jeklenica, na zadnji ozki travnati polički na navpični steni pa je potrebno  malce domišljije, da lahko izstopiš s stene.
Za lepo fotografijo se je bilo potrebno potruditi.
  Teren je večinoma takole strm. Vse  je posuto z iglicami, kar pomeni rahlo drseči korak. Vzpon ni priporočljiv za nevešče takih terenov, skoraj bi se reklo brezpotij.
Da ljudje tu ne hodijo pogosto,  se je opazilo....res pravi pravcati naravni gozd je tu. Izredno lepo.
Iz stene sva izstopila blizu zadnje lovske preže zahodno od Medvednjaka
ter nato užila še prekrasno pašno idilo na vrhovih Golt.
Lepotice naše krave vsak dan uživajo v takšnem planinskem raju.
Eno jezerce na Golteh - namenjeno akumulaciji za napajanje živine.
Pa še jezerce pri Treh plotih - iz te vode pa bodo pozimi črpali snežni topovi na smučišču.
Tudi pridne čebele opravljajo svoje vsakodnevno poslanstvo-zima bo zopet dolga in huda...
Za konec sva se povzpela še do naravnega okna pod Alpskim vrtom na Golteh.  Tudi to okno ni povsem ob poti in pot do njega ni označena.
Tirske peči se res ne ponašajo z veliko nadmorsko višino, toda med njimi se čuti pridih strmih divjih gorskih pečin značilnih za naše visoke hribe..




četrtek, 25. julij 2013

Krijal - Premuda

 Premudo zelo rada obiščeva in tukaj tudi prenočujeva če se le da. Sidrišče ima tukaj takšno lego, da so vedno vidni zelo lepi sončni zahodi in sončni vzhodi, kar nama je vedno prijetno opazovati.
 To pa seveda ni edini razlog. Tukaj se čuti dobra energija, kar se odraža v prijetnih ljudeh
 in skladnosti naselja.
Pa tudi obe restavraciji, ki sta na otoku, nudita dobro in okusno hrano.
 Zvečer nam je tokrat ob večerji zaigral domači trio v sestavi mandolina ter akustična in bas kitara.
 Umetniki so hodili od mize do mize in ustvarili čudovito vzdušje s prepevanjem domačih dalmatinskih in narodnih pesmi. Res lepo doživetje.
 Ko se je svetel del dneva začel poslavljat,
 smo mnogi za terenutek utihnili
in pospremili sonce k počitku. Mi pa smo bili aktivni še dobršen del noči.

torek, 23. julij 2013

Dugi otok - vodni rov

 Na najini poti proti domu sva se ustavila še ob enem od štirih morskih tunelov na Dugem otoku. Seveda spet z razlogom. Najmanj enem, a tokrat so bili kar trije.
 Najpomembnejši razlog za take obiske preko dneva je dejstvo, da ni bilo vetra za jadranje, nama pa se ni tako zelo mudilo, da bi se bilo potrebno premikati na motorni pogon.
 O drugem razlogu na tem mestu ne bi razpravljali javno, 
ampak samo v krogu jadralcev znamo reči kaj na to temo.
 Tretji razlog pa je popolnoma jasen. Tudi tukaj se še nikoli nisva vezala, kajti zvečer ko iščeva sidrišče je privez na vhodu večinoma zaseden, čez dan pa z dobrim vetrom raje jadrava mimo, kajti žal nama je pustiti tak veter mimo najinih jader brez pametnega razloga.
 Kmalu se nama je na drugi strani kanala pridružila še ena jadrnica. Njen lastnik je na ta tunel zelo čustveno navezan, zato prihaja semkaj ob vsaki ponujeni priložnosti. Tukaj je namreč preživel večino svojega vojaškega roka v JLA. Povedal nama je, da je v njegovem času po Jadranu patruljiralo 40 torpednih čolnov, ki so bili v času zadnje državljanske vojne odpeljani v Kotorski zaliv, tam nekaj let gnili na vezu in končali v rezalnici starega železa. Opaziti je bilo, da mu je te izgube žal še po tolikih letih, 
čeprav sem prepričan, da mu v času vojaščine tukaj ni bilo vselej tako prijetno.
Ampak ljudje smo tako narejeni, da pozabimo tisto slabo in potenciramo vse dobro, zato večina ljudi 
kljub slabim razmeram ne dela samomorov, ampak vztraja v upanju na boljše čase.
Na dober veter sva upala tudi midva, ko sva z vrha tunela opazovala mirno morje proti sosednjemu otoku,  Zverincu. In ko sva ga dočakala, sva zadovoljno odjadrala skozi Sedmerovrače med plejado otočkov, plitvin in grebenov. Vesela, da spet vse štima.

nedelja, 21. julij 2013

Smrka - otok Brač

 Vremenska napoved je govorila o močni burji, ki bo pihala ponoči, zato sva proti večeru začela iskati primeren zaliv, ki bo dovolj zaščiten pred burjo. Šele v tretjem zalivu, v katerega sva vplula prenočevat, je imel dovolj prostora tudi za najino sidro, a midva sva se raje odločila za bočni vez z dvema springoma na vhodu v bivši vojaški objekt - vodni rov za torpedne čolne in podmornice.
 V tem tunelu sva tako bila prvič, pa sva vseeno zelo natančno vedela, kako izgleda, saj so popolnoma enaki zgrajeni tudi na Visu, Dugem otoku, Braču, Lastovu pa morda še kje.
 Zaliv Smrka nudi dobro sidrišče, a sem predvideval, da ob močni burji vseeno ne bi imela popolnoma mirne noči, ki pa sva jo po dveh neprespanih nočeh v Komiži in v Visu že pogrešala. In sem imel kar prav - v zalivu je ponoči res precej pihalo, midva pa sva se dobro in brez skrbi naspala.

 Jutro je bilo sveže in mirno. Že prejšnji večer sva ugotovila, da pa je ta objekt vseeno nekaj posebnega. V njem imajo mnogi domačini stalne veze za svoje čolne, gliserje in ribiške ladje. Spoznala sva tudi tri posadke lovcev na tune, ki so očitno več tukaj kot pa doma v bližnji Milni.
 Zelo resno in uspešno gojijo 'Big game fishing' in ta hobi jim prinaša odličen zaslužek. Ob obeh stenah tunela so simpatično urejeni piknik prostori in tukaj poletne vročine nikomur ne pridejo do živega ob pravi hrani in pijači in dobri družbi. Bi se človek kar naselil tukaj, če ... ne bi bilo na svetu še toliko zanimivosti, 
ki jih je vredno videti še preden nastopi New Word Order, ko bodo stvari 
popolnoma drugače zastavljene - ampak samo za izbrance.
 Nad vhodom so še vedno ohranjene razpete maskirne mreže, kar kaže na dober socialni status okoliškega prebivalstva. Na drugih lokacijah so te mreže in konstrukcije hitro izginile 
in končale v zbiralnicah sekundarnih surovin.
 Na stropu tunela gnezdi velika kolonija morskih lastovic in malo majša kolonija netopirjev. Izurjen naravoslovec bi lahko po iztrebkih na palubah plovil natančno ugotovil njihov rod in število.
 Zato je dobro, da je Tabita ostala zunaj na vhodu.
   Še zadnji pogled k poletni rezidenci sosedov na nasprotni starni tunela, nato pa sva se odvezala in naredila še en krog po zalivu.
 Prijetno sva se tukaj počutila in lepo in gostoljubno sva bila sprejeta od prijaznih domačinov.
To pa pomeni, da se bova tukaj v bodoče rada oglasila in nikakor se ne bova počutila kot tujca, ampak kot 'time sharing' lastnika najinega priveza še v enem tunelu več. 
Konec koncev sem pa tudi jaz veteran tiste močne vojske, ki je držala skregane narode 45 let 
složno skupaj in kot tak imam legitimno pravico misliti, da sem tudi tukaj na svoji dediščini.

Stončica

 Zjutraj sva se iz viške luke umaknila v zaliv Stončica, kjer sva ostala dokler se ni pojavilo dovolj vetra, da sva lahko odjadrala proti Braču. V tem času sva zajtrkovala, prezračila posteljnino, počistila najin dom in postorila vsa nujna opravila, ki jih med plovbo ne gre počet. Ponovno sem zaflikal tudi najin pomožni čoln, ki počasi pušča vodo. To sem naredil na majhnem pomolu pred zapuščeno hišico na koncu zaliva, ki je naprodaj. Če koga zanima nakup, mu lahko posredujem telefonsko številko.
Večino časa pa sva plavala in uživala v čisti vodi in modrini zaliva skupaj z jatami rib in ribic, ki so se podile pod nama. Pa morske zvezde in ježki so tudi tukaj, kar je nedvomen dokaz dovolj čistega morja. 
Okrog dvanajste ure je začel pihat maestral in kasneje severozahodnik 
s katerim sva z lahkoto dosegla obalo otoka Brača.

sobota, 20. julij 2013

Titova špilja - Vis

Ko pridemo mornarji po nekaj dnevih, tednih ali mesecih na kopno, je za nas pravi izziv hoja po trdi in nepremični podlagi. Zato nepoučeni trdijo, da smo vedno pijani, kar pa v večini primerov ne drži. Mi ga ne pijemo nič več kot knapi, peki ali štromarji, le ravnotežni organi potrebujejo pri mornarjih nekaj več časa, 
da se uskladijo s kopenskim premikanjem.
 Zato je bil za naju še večji izziv, ko sva se že pol ure po izkrcanju vozila s tako nestabilnim vozilom, kot je skuter. Tako je v začetku najine vožnje izgledalo kot da ne bova uspela zvoziti vseh ovinkov in serpentin na cesti, ki se takoj za mestom strmo zagrize med viške hribe.
 Na poti sva videla marsikaj zanimivega, poučnega, smešnega in tragičnega, a ustavljala se nisva nikjer, dokler nisva prispela do cilja, ki sva ga načrtovala doseči še preden sva priplula na Vis - Titovo špiljo!
 Ko so se blizu vrha strmega hriba začele stopnice, je bilo treba še dobre četrt ure peš v lastnem znoju in z mislijo o morebitni okrepčevalnici v hladni jami, ki pa je seveda nikoli ni bilo in je tudi ne bo.
 A trud je bil poplačan, ko sva nadgradila osnovnošolsko znanje četrtega razreda 
o osvobodilni vojni bratskih jugoslovanskih narodov pod vodstvom tovariša Tita, 
ki nam je bil v tistih časih svetel vzor dobrega voditelja.
 Težko si predstavljamo tiste čase in razmere v katerih se je bila II. svetovna vojna na našem ozemlju, a dejstvo je, da je lahko složen narod s sposobnim vodjem v boju vedno uspešen neglede na moč nasprotnika.
 Razgled na jugovzhod je od bivšega Titovega bivališča veličasten. Okolje je primerno za meditacijo in nič ne dvomim, da je tovariš Tito tudi to obvladal, kot je dobro obvladal marsikaj od sabljanja do fotografiranja. Tipično za vse genije že od nekdaj.
 Malo sva se ustavila v debeli senci ob vznožju stopnic in popila nekaj požirkov vode...
 ... potem pa sva se spustila nazaj v dolino in po ovinkasti panoramski cesti naprej proti Komiži!
V Komiži pa na sladoled in na kratko pasedžato.
 Aja, pa kupila sva oljčno olje in pokušala vrhunsko vino v eni mali kleti sredi ničega. In stregla nama je lepotica, ki nama bo ostala za vedno v spominu. Takih,  naravno lepih in skladno grajenih žensk vidiš v življenju kvečjemu pet in teh ne pozabiš...
Ko sva se vrnila domov na Tabito, je večerno nebo bilo že posejano z milijardami zvezd. Glasba, ki je prihajala do naju do zgodnjih jutranjih ur je oznanjala ohcet dveh zaljubljenih slovenskih src, ki sta izbrala ravno Vis za začetek skupne življenske poti. Tudi to ohcet si bova zapomnila.