torek, 19. februar 2013

Boskovec

Izhodišče: hotel na Golteh
Snežne razmere: sneg je suh, gaz na Boskovec je napravljena.
Čas: 7 ur bivanja na prostem
Višinska razlika: 500 m
Obetal se je zopet en sončen dan, v nizu meglenih dni, pa sva šla to preverit na Boskovec.
Najprej sva se seveda ustavila na Javorci, kjer se je sonce že prav lepo uprlo v skale.
Dostop je res toliko strm, da so smučke neprimeren rekvizit,  zato pa toliko bolj uživaški.
Na osončeni strani prepadnih sten je bilo lepo malo posedeti, pomalicati
in uživati v razgledu na dolino in okoliške hribe.

Tokrat sva srečala tudi gospoda Janeza, lastnika tamkajšnjega bivaka, ki naju je seznanil z nekaterimi potmi po prostranih Golteh,
ki jih bova gotovo poiskala v bližnji prihodnosti.
Pot sva nadaljevala čez slikovite planine pod Boskovcem, ki so obložene z debelo snežno oddejo.
Ograje okrog 'hišic malih ljudi' so tokrat končno spet skrite pod debelo snežno oddejo.
Kamor se oko uzre, se svetlečo - bele snežne planjave utapljaju v morju pristne tišine.
Le osamljene sledi pričajo, da nekateri znajo ceniti gibanje v nekoristnem svetu.
Tudi najina sled ne kvari pretirano nedotaknjenosti snežne pokrajine.
Še oblaki prispevajo svoj del k popolnosti belega stvarstva.
Človek tukaj lahko najde svoj izgubljen stik z vrednotami danega obstoja.
Sončni žarki sredi zimske beline dajejo v hribih veliko več kot v dolini.
Vendar je konec koncev vedno potrebno prehitro zapustiti prijetne lokacije...
Sedaj pa še navzdol, najprej do Rastočke planine potem zopet do Istej...
,..pa še en lep spust in najin krog v lepem sončnem dnevu je bil zopet zaključen pri hotelu Golte.

sobota, 16. februar 2013

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad mimo kmetije Semprimožnik
Snežne razmere: v dolini je okoli 20 cm južnega snega, mimo Semprimožnika že 50 cm, na vrhu pa čez 150 cm suhega snega.
Višinska razlika: 1000 m
Čas: 7 ur s vsemi postanki pod soncem
V sobotnem jutru je bil Gornji Grad pod meglenim pokrovom in tudi vremenska napoved ni bila nič obetavna za ta konec naše dežele: visoka in srednja oblačnost.
Res je bilo tako. Vso pot do koče na Menini planini me je spremljala megla ter mokro, toplo vreme brez sapice vetra. Začela sem se že spraševati o smislu vsega mojega početja, kar pa se redko, zelo redko zgodi.
Nenadoma pa je začelo malo pihljati in oblaki so se pričeli trgati.
Nad planino se je naenkrat pokazalo sonce....
...in mi pričelo odkrivati debelino snežne oddeje.
V nadaljevanju dneva je zima nepričakovano ponudila vse kar lahko: debelo snežno oddejo 
s suhim pršičem na vrhu,
ivjaste ornamente v krošnjah dreves,
neokrjeno belino daleč naokrog, ker sem bila med prvimi tu gor po zadnjem sneženju.
Toplo in skoraj brez vetra,
modro nebo in
rumeno sonce.
Res nisem pričakovala tako lepega dneva. Neverjetno.
Smreke s svojim okrasjem so bile prekrasne.
Pogled s stolpa na Vivodniku -1508 m na Savinjske Alpe...


Nisem mogla prenehati fotografirat teh vrhov smrek...

V tem tednu bodo na Menini planini  zimovali otroci planinskega društva Gornji Grad, zato je jasno, da čez kak dan tu ne bo več takih neprehojenih stezic in nepregaženih poti.
 Sedaj pa samo še malo, pa bo treba zapustiti ta beli raj...
Takole poteka spust v grapo navzdol.

Še en pogled nazaj na snežne planjave...
In gremo juhuhu nqvzdol...
...pa zopet malo ali precej  po gozdu...
In po kakšni uri smuke so me sledi smučin pripeljale do tele idilične koče...
Hm,do doline bo še kar nekaj zavojev...
Na zadnjem travniku pod kmetijo Semprimožnik je  sneg postajal malce južen.
Z vrha Menine do Gornjege grada še nisem smučala in danes se je zgodilo ravno to. 
Kaj naj rečem drugega kot : hura za sneg!!!
Pa še ena slika koč na Menini planini, toliko jih je.

sobota, 9. februar 2013

Menina planina


Izhodišče: kmetija Semprimožnik nad Gornjim gradom
Snežne razmere: proti vrhu je čez 100 cm suhega snega, planjave na vrhu so ponekod spihane v zamete.
Čas:  4 -5 ur
Imela sva v načrtu, da bi pričela pot na Menino planino iz Tiroseka. Vendar z najinim avtom nisva zmogla strmega vzpona po zaledeneli gozdni cesti do najvišje kmetije, zato sva odnehala. Kasneje sva zvedela, da pot ni bila shojena in to bi pomenilo, da bi višje težko gazila po zametih pršiča. Torej koče na Menini planini danes zelo verjetno ne bi mogla doseči.
Zato sva za izhodišče morala ponovno izbrati kmetijo Semprimožnik, ki sva jo z lahkoto dosegla po lepo spluženi gozdni cesti. Da sva se odločila prav, nama je kasneje potrdil vedno zelo prijazni oskrbnik na koči na Menini. Jasno pa nama je postalo tudi ko sva okusila snežne razmere v katerih sva bila na vrhu planine.
Menina planina je bila v teh dnevih zaradi obilice snega na vrhu dostopna le z Gornjega gradu.
Pot sva začela po zasneženi cesti nato pa zavila v gozdne vlake, kjer sva delala svojo smučino proti vrhu. Vse samo po občutku oziroma 'augenmassu'. Še vedno nisva pristaša "GPS" tehnologije, ki te varno in zanesljivo vodi do cilja. Raje se občasno zgubiva in tako odkrijeva kotičke, ki so samo najini.
V tihoti gozdov je vladala prava zimska idila z obilico novega, rahlega, suhega snega. Seveda je bilo nekajkrat potrebno zagaziti bolj, kot sva si želela, ter prečiti pobočje do druge gozdne vlake. Bilo je pestro tako kot vedno. Šele proti vrhu sva pa se pridružila običajni markirani poti in se je nato držala do koče. Pričelo je tudi snežiti tako kot so vremenologi napovedali.
Tole prekrasno okence med smrekami me vedno očara pri vstopu na odprto planjavo.
Po planjavah pa je bril mrzel veter, snežilo je in pokrajina se je spreminjala
Oddajnik na vrhu nad kočo je pogosto važen kažipot. Kadar pritisne megla, zna bit pokrajina neprepoznavna. Hribčki, dolinice in vrtače so si takrat zelo podobne.
 
Menina planina - 1453 m v vsej svoji krasoti privlači tudi takrat ko ni videti sonca z modrim nebom.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim in nakazoval, da bova kmalu prišla v toplo zavetje.
Res je bilo tako. Z izredno prijaznima oskrbnikoma sva se zaklepetala, zvedela, da je Menina planina nedostopna po drugih poteh, kočo oskrbuje planinsko društvo iz Gornjega gradu, oskrbnik nama je tudi razložil kod naj se peljeva navzdol. Seveda sva morala to poiskusiti pa čeprav je bila možnost, da se izgubiva ... oziroma nehote podaljšava bivanje v mrzlem gozdu.
In sva šla.  Enostavno sem pozabila slikati tako lepo in doživeto je bilo. Najprej čez travnike
 nato pa po slabo vidni smučini strmo v gozdno grapo navzdol... , ne veš kaj te spodaj čaka.., ali gaženje nazaj gor ali pa se bo smuka nadaljevala med gostimi bukvami dalje navzdol....
 Nato pa med drevesi v gozdu do druge gozdne vlake....
Pa spet med drevesi, pa po naslednji gozdni vlaki, da si noge malo oddahnejo...
To je bila res ena od najlepših smuk, visok sneg, pršič, sama sva sledila smučini in smuka je trajala kakšno uro, vse je bilo tako prekrasno, da bi človek šel še enkrat 3 ure navzgor, samo da bi se lahko odpeljal nato zopet navzdol, pa bova drugič..edina slabost je bila v tem, da ne vem če bova zopet našla to pot za spust. Je bilo kar komplicirano, zato bi bilo dobro, da čimprej ponoviva.

Pred kmetijo Semprimožnik pa sva se le spustila po cesti ter ob robu ceste še opazila brezno ter zeleno praprot, ki je rastla iz brezna ven, kljub zimskim temperaturam krepko pod lediščem. Iz jame namreč toplo piha dan in noč.
Hura za sneg.