sreda, 19. december 2012

Pizz Boe

Najino najljubše smučišče na področju Selle Ronde pa sta smučišči s Pizz Boe in Valluna. Skupaj sta povezani v strmo progo na začetku, dolgo nekaj km in na koncu v raven iztek. Predvsem pa je to precej dolga proga, ki ni oblegana od smučarjev,  se pa da gladko presmučati v nekaj hitrih minutah.
Tudi tukaj je bilo kaj videti, ni potrebno samo drveti po smučišču. 
V tem jasnem dnevu so bili razgledi zopet prekrasni.
Do Pizz Boe pa je za naju sicer dolga pot od hotela v Canaceju, toda z zelo prijetno smuko.
Dan pa je bil tak kot narisan z barvicami. Modro nebo in rumeno sonce ter belina na pobočju gora. Dober fotograf lahko res zajame na posnetek delček te lepote v gorah.
Na koncu pa še standardna statistika najinega smučanja, ki je razvidna z uradne spletne strani žičničarjev:

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/

Nr. lifts:
103
Height difference:
44.852
Estimated slope km:
227
Different lift:
47
Repetitiveness:
2,19

ponedeljek, 17. december 2012

Santa Christina Gherdeina

V okolici St. Christine ležijo osončena smučišča na nekaj več kot 2000 m nadmorske višine.
Vsa so široka, uglajeno poravnana in ravna kakor miza, vsaj zdi se tako,
ko tja prismučaš s strme Marmolade.
Velike ali majhne koče, vse v lesu, res prijetno, italijansko doponjujejo ambient.
Smučišča v Dolomitih že dokaj dobro poznava in jih imava tudi že označena kot najljubša,
najbolj pestra, najdaljša ali smučarsko najboljša.
Temu smučišču tu jaz pravim Kristina za crkljanje. Široko, brez grbin, osončeno in ko prideš z Marmolade,  je tu raj za smučarski počitek. To pomeni, da lahko drviš po strmini navzdol brez posebnega napora.
Vmes pa so seveda najina priljubljena mesta z okusnim kapučinom, ki jih tudi na kaže izpustiti, če sonce prijetno greje in je osebje prijazno in ustrežljivo.

Dnevi so bili prijetno sončni, z novim snegom in dovolj topli, tako da sva bila vedno v dilemi ali izkoristiti čas za smuko ali pa za prijetno martinčkanje ob kočah.

nedelja, 16. december 2012

Marmolada

Na grebenu Marmolade je več vrhov, najvišji je 3343 m. Mi smo smučali s Punte Rocce 3309 m.
Novozapadli sneg je ponovno pobelil vrhove Dolomitov. Vidljivost krasna, vetra nič - torej je logična izbira, da bova danes smučala s pobočja Marmolade.
Razgledi s te višine so po pričakovanju bili seveda prekrasni.
Svežina in belina novozapadlega snega, modrina neba ter rumeno sonce, kaj bi želeli še več.
Na terasi Punte Rocca - 3309 m - je razgleda na vse strani enostavno preveč, da bi se lahko poglobil v detajle ostrorobih vrhov, vršičkov, grebenov in globač.
Od našega hotela v Campitellu pa do vznožja Marmolade potrebujeva nekaj manj kot dve uri hoje, smučanja in prevažanja z gondolami in sedežnicami.
Vsa smučišča so zgodaj zjutraj že "polikana" kljub novo zapadlemu snegu.
Ni grbin, ni kupov snega...
...razen na smučišču z vrha Marmolade, kamor ratraki ne potujejo.
Tu je smučišče neurejeno in hitro nastanejo kupi snega. Ravno zaradi tega mi je to smučišče najljubše, najvišje, najdaljše, najbolj naravno.
V tem nedeljskem dnevu sva z Marmolade smučala trikrat zapored in dan je postajal počasi dopolnjen in utrujen in midva sva začela misliti na smučarsko popotovanje domov.
 Novozapadlega snega je bilo ravno prav tudi za vijuganje po položnih pobočjih izven smučišč.

sobota, 15. december 2012

Canazei

Vožnja do italijanskih Dolomitov je bila letos v začetku deževna, nato pa vedno bolj snežena. Zimska pravljica se je res zelo vzpodbudno začela! Takoj v prvem dnevu najinega bivanja globoko v eni od prekrasnih alpskih dolin so nam namreč oblaki nasuli obilo novega snega.
Ker nama ni bilo potrebno v takih razmerah smučat, sva se odpravila peš iz Campitella v bližnji Canazei....
Ob obilnem sneženju sva se v mestu med drugim zabavala z izbiro najlepšega hotela.
 Veliko jih je in prav vsak je drugačen in vsi so simpatično okičeni, kot neveste daljnega Orienta.

Tale nama je bil še posebno všeč.
Tudi ta ni slab.
Mogoče bi koga zadovoljil ta lepotec, a naju ni posebej fasciniral.
Fasada vile Wolfganga Amadeusa Mozarta je imela očitno zelo dobrega malarja. Le kaj nudi posebnega?
Tale pa se je skrival za ledeno silhueto. Tudi lep.
Počasi, vendar zelo zanesljivo pa se je spuščal večer in midva sva se utrujena od dolgega potovalnega dne, ki sva ga pričela že ob polnoči, vrnila 'domov' ...  v najlepši hotel, ki je v naslednjih dnevih popolnoma zadovoljil vse najine potrebe bivanja.

ponedeljek, 10. december 2012

Predbožično jadranje 2012

Jadranje: Červar - Vrsar - Molat - Premuda - Bunarina - Červar.
Čas: 4. - 8. 12. 2012
Jadrnica: Sir Francis
Dvanajst jadrnic je letos štartalo ispred Vrsarja na XXV.- em, jubilejnem Predbožičnem jadranju.
V torek ob poldesetih zvečer smo v burji po deževnem dnevu obrnili barke v kurz mimo zahodne Istre pa čez Kvarner. Cilj prve etape je bila Proversa Mala na Kornatih, z rezervnimi vmesnimi cilji, ki bodo prišli v poštev, če ne bo dovolj vetra za dosego cilja v rezerviranem času.
Jutro nas je kot po navadi pričakalo nekje v Kvarnerju.
Burje je bilo še dovolj, da smo z genakerjem dobro napredovali.
Na zimskem morju so jutra po prebedeni ali napol dremajoči noči sicer vedno hladna, a lepota morskih pejsažev nam odtehta od mraza otrpla lica in vlago v hladnih oblačilih.


Porajajoči dan prinaša novo energijo v premraženo posadko.
Energijo pa daje tudi topla pijača in okrepčilna hrana.
Ko se veter obrne ali spremeni kurz, uporabimo tangun. Tako je bilo tudi tokrat.
In naše jadro nas je dolgo lepo vleklo.
Všeč nam je bilo, da smo lahko nevihte in nastajajoče pijavice gledali iz primerne razdalje.
 Proti Srakanam pa je bilo še vedno vzpodbudno jasno, kar nas je res od srca veselilo.
Koncentracija krmarja in posadke ni popuščala kljub občasnim motnjam.
 Vetra pa je bilo vseeno premalo, da bi dosegli Kornate, zato smo prvo etapo skrajšali do Molata, kjer smo prenočili. Žal mi je bilo, da spet nisem mogel obiskati Vida v Šipnati.
Zjutraj smo se zbudili vsi 'spočiti' od celonočnega guganja in drgnjenja bark v nemirni luki, a zadovoljni, da se nam obeta še en lep dan.
Počakali smo le še toliko, da se je vsaj malo zbudil tudi veter, nato pa smo štartali proti Premudi.
Ogled štartne linije je pokazal, da bo potrebno že takoj na startu uporabiti spinaker.
In res smo v komaj zaznavnem rahlem vzhodniku in jugu razpeli vsa razpoložljiva jadra.
Pihalo pa ni vsem enako in ker je bilo vetra premalo, so se na isto sapico nekateri hoteli peljati kar v dvoje.  :-)
Sčasoma pa smo se kljub temu malo razpršili v lovu na 'svoj' vetrič.
Tudi naš spinaker je našel solidno oporo in nas počasi vlekel proti cilju.
Vedno imam dober občutek dokler lahko komu fotografiram med regatami tudi sprednjo stran jadrnice.
Kasneje je bilo burje dovolj, da smo lahko pospravili velika jadra in zorcali do Premude.
Kmalu smo bili spet varno privezani v zavetju majhnega mandrača v Krialu na Premudi.
Večje barke pa so se vezale zunaj mandrača na notranjo stran trajektnega pomola ali pa so sidrale na varnem sidrišču na jugovzhodni strani.
Lokalna ribiča pa sta medtem šla ob grebene lovit za večerjo.
Koliko sta ulovila, nisem uspel preverit.
Proti severozahodu je burja uspešno razpihala oblake, kar mi je nedvomno kazalo na to, da nas grozeča nevihta ne bo dosegla.
Še zadnji popravki na priveznih vrveh in bokobranih, nato pa spet v 'lajf',
druženje z jadralskimi prijatelji s sosednjih bark ali na pohod po otoku.
Kar pač komu trenutno paše.
Posadke so ob koncu napornih jadralskih etap vedno dehidrirane in vsak zase ve, kako se tej preteči nevarnosti upreti. Zvečer pa smo se vsi zbrali pri Celestinu, kjer smo se še dodatno okrepčali z dobrotami izpod peke. Sledil je še krajši praznični in kulturni program z ognjemetom, po katerem smo mnogi uživali v jadralskih modrovanjih do zgodnjih jutranjih ur.
Petkovo jutro je kljub oblačnemu pokrovu, ki je zakrival večino nebesnega svoda, bilo okrašeno s toplimi sončnimi barvami.
Počasi se je prebujala Premuda,
počasi smo se prebujali tudi mi in se psihično in fizično sestavljali za nov jadralski dan.
Jutranja toaleta z obvezno kavico je bila opravljena že pred sončnim vzhodom,
zato sem poskušal zajeti v srce čimveč lepih pejsažev porajajočega se dneva,
kajti večkrat pozimi pridejo tudi turobni dnevi,
ko moraš živeti le od spominov,
ki jih imaš ali pa nimaš nabrane na zalogo.
Takrat pridejo prav tudi lepe fotografije, ki mi med drugim vedno znova
obudijo asociacije na lepe dneve na morju,
na male mandrače in porte lepe naše obale,
na vse prijazne domačine na jadranskih otokih,
na vsa druženja z jadralskimi prijatelji v lukah in krčmah ob obalah.
Kmalu pa je bil spet čas za akcijo.
Zadnja etapa do rta Kamenjak, oziroma do svetilnika Porer.
Naša jadra so takoj napeli svetli sončni žarki in solidna burja z desnega boka.
Vedno rad gledam lepe jadrnice.
Tudi takrat, ko nam odvzamejo veter in nas prehitijo, kot je to storila La Sar.
Kmalu smo jo gledali v krmo. In tako vse do cilja.
Za našo krmo pa je ostal Susak in nekaj drugih jadrnic.
Spet smo jadrali z genakerjem.
Nevihta pred nami se je pravočasno končala in nam podarila lepo dobrodošlico z mavrico.
Molče smo jo opazovali zatopljeni vsak v svoje misli...
__________
Do večera smo vsi prejadrali Kvarner in uspešno zaključili naše skupno jadranje v Bunarini pri Puli.
____________
V soboto pa smo se zgodaj odpravili domov v Červar - Porat.
V močni tramontani, ki nam je pihala v kljun do 38 vozlov, smo se ves dan vozili mimo mrzle in do obale zasnežene Istre.

Prav oddahnili smo se, ko smo se še pred mrakom varno privezali v domači marini. Malo za nami sta se privezali tudi Vesna in Black Magic, s katerima smo se letos udeležili jadranja červarski jadralci.