nedelja, 9. december 2012

Pot po Golteh

Izhodišče: Mozirska koča
Čas:  4 ure

V tej mrzli  zimski nedelji se je končno spet pokazalo modro nebo, sonce ter kakšnih minus deset stopinj celzija z močnim vetrom. Po včerajšnjem sneženju in prometnem kaosu je bil to pravi dan za hribe.
Že takoj ko sva stopila iz avta,  je veter pokazal svojo moč. Občasno je dvigoval cele oblake snega in jih prelagal na drugi breg.
Za današnji dan sva imela idejo. da bi s smučmi urezala gaz do Istej, se nato spustila do sedla Kal in potem še dalje do Smrekovca in nato po isti poti nazaj. Res sva za začetek lepo urezala smučino.
Bolj sva se bližala Istejam, bolj je bril veter in počasi a zelo zanesljivo odpihoval Smrekovec iz najinih misli ven.
Že proti Istejam so bile ponekod travnate planjeve popolnoma spihane. Na drugi strani pa je bil travnik skoraj  brez snežne oddeje in tako nisva nadaljevala poti dalje proti Smrekovcu. Peški bi že mogoče - za smučke pa to gotovo ni dobra izbira.
Močan veter je prav lepo okrasil planjave in naredil prekrasne male ali ponekod kar velike zamete.
 Smučino je sproti zametal svež pršec, zato nisva bila popolnoma prepričana a sva res prva rezala smučino.
Obrnila sva proti Starim stanom in opazila, da so pognali smučarske naprave. In res se je nekaj najbolj zagnanih smučarjev preganjalo po smučiščih.
Veter je še kar bril, dvigoval sneg in tako tudi ustvarjal pravo malo zimsko pravljico s čistimi razgledi na Savinjske Alpe.
Ali tudi na Raduhi tako piha? Verjetno vsaj toliko ali še bolj.
Koča pri Treh Plotih je ponujala pravo zimsko martinčkanje, saj je bila obsijana s soncem in zaščitena pred zimskim vetrom.
Sledil je le še spust nazaj do Mozirske koče in najin kratek nedeljski zimski sprehod je bil zaključen.

nedelja, 2. december 2012

Komen

Izhodišče:  vas Rastke

Na prvi meteorološki zimski dan v tem letu je zima pokazala kar nekaj svoje ostrine. Vsaj tako je bilo na 1684 m nadmorske višine, na Komnu.
Precej neoznačenih poti okoli Komna nama je dobro znanih, nikoli pa še nisva hodila po  markirani poti iz Ljubenskih Rastk za Komen. Zato sva tokrat izbrala ravno to. Na planinski tabli je pisalo, da je tri ure hoda do vrha.

Že takoj nad vasjo se je steza prav lepo vzpenjala in kmalu sva se iz čisto dolinskih meglic, kjer se ni videlo skoraj nič, dvignila za nekaj 100 m in prišla v področje, kjer se je odprlo nekaj razgledov na okoliške domačije. Za ta napovedani megleno - oblačni dan je bilo to prav vzpodbudno in lepo.
Hudi nalivi v začetku novembra so tudi tu marsikje pustili svoje posledice. Preventiva pred nalivi je marsikje bila slaba in posledice so očitne. Sanacija poškodb cest bo zato veliko dražja.
 Nad 1000 metri nadmorske višine se je pokazalo nekaj malega snežne odeje.
Bolj sva se bližala travnati planoti proti vrhu Komna, bolj je zima začela kazati svojo ostrino. Mrzlo je bilo, megleno in začelo je rahlo pihati. Sicer so bila drevesa prav lepo oddeta v zimsko okrasje, ampak zaradi mraza jih nisva preveč dolgo občudovala.
Takole se je ali ni videlo.

Travnata planota pod vrhom Komna.
 Pravi izziv je bilo potegniti roke iz rokavic in napraviti nekaj meglenih posnetkov na vrhu Komna. Tam zadaj, kjer se nič ne vidi je Peca.

In še nekaj posnetkov zamrznjene narave...
Voda v čutarici je postajala že sumljivo gosta, oplemenitena s koščki ledu, to pa se ponavadi dogaja pri okoli minus desetih stopinjah celzija.
Pred vetrom sva se zaprla v malo kapelo na vrhu in si s toplim čajem grela že skoraj "odmrle" prste...
Vendar nama ustreza tudi taka mrzla zimska idila, ko odmrznejo slabe misli in ostanejo le vtisi čarobno lepe zimske pokrajine.


Ko sva hodila navzgor so se videle najine stopinje v snegu, lisičje in še nekaj stopinj srnjadi. Nikjer ni bilo nikogar, vsaj zdelo se nama je tako.
Na poti navzdol pa sva celo srečala Tineta, ki ga pogosto srečujeva v teh koncih, saj med drugim redno  vsak teden vsaj enkrat obišče vrh Komna.
Najine mrzle ude sva pri sestopu malo pregrela, mraz je proti dolini popuščal in že sva z označenih poti  zavila malo po svoje. Pogledat sva šla namreč potok Žep, kaj je kaj storil med nedavnim novembrskim deževjem.
Narava je tu prav lepo divja, ni videti, da bi človeška noga kaj pustošila po teh poteh.
Približala sva se potoku Žep.
Iskala sva prehod čez ta hudourniški potok.
V tem času ni fajn biti moker, zato  sva izbrala dovolj udoben prehod.
Od Planinčeve domačije navzdol pa je bila steza spet lepo utrjena.
Zima se je pričela, mraz tudi, sva preverila danes!





sreda, 28. november 2012

Pogledi z drezine - Od Šmartnega do Šoštanja

Najprej je bilo treba počakat, da pripelje in odpelje vlak, potem pa je bila proga moja! :-)
Še pogled nazaj proti Gori Oljki ...  
... in naprej po ravni progi ...
... do prvega ovinka pred Gavcami in Paško vasjo.
Še en ravninski odsek.
Pred križiščem s cesto je potrebna previdnost - zapornice niso zaprte - prednost imajo avtomobili.
Prva postaja - Paška vas.
Pa naprej med Pako in Gavcami.
In zapuščam Paški kot.
Za jezom na začetku Skornega je Paka globoka. Verjetno je tu polno rib.
Občasno se proga odmakne od rečne struge ...
... in takrat so na obeh straneh travniki.
Pred lokoviškim mostom je proga spet utesnjena med Pako in hribom.
Potem se dolina malce razširi.
Proga preseka travnik mimo slikovitih hišic postavljenih malo višje v hrib...
... in skrene v sotesko. Penk.
Včasih je bilo treba presekati hrib, da je proga zadostila železničarskim normativom.
Tudi nasipi so včasih višji, včasih nižji.
Hiše v sosteski so varovane z visokimi protipoplavnimi nasipi, ki pogosto ne zadostujejo za obrambo kadar Paka podivja, kot se je nazadnje zgodilo v začetku tega meseca.
Kadarkoli se soteska vsaj malo razširi...
... se takoj pokaže kakšno majše naselje.
Ob reki je vedno lepo živeti, razen kadar poplavlja.
Če se umakneš v hrib, pa te zna ob nalivih ogrožati kakšen plaz.
Nekateri prehodi čez progo so očitno zelo redko v uporabi.
Na progi pa je tudi en tunel.
Tunel Skorno v dolžini 145 m.
Soteska Penk se čez kaki 150 m konča.
Železniška postaja Florjan.
Že se vidi naselje Metleče.
Še zadnji ravninski odsek...
... in vstop v Šoštanj.
Še pogled nazaj proti Smrekovcu, ki je zavit v oblačni kapi.
Šoštanj!  Schonstein!