ponedeljek, 19. november 2012

Jabuka 2012

Zgodila se je deseta, jubilejna regata; Jabuka 2012.
Kljub nepredvidenim zapletom mi je tudi letos uspela udeležba.
Pred štartom je bilo v Vodički luki zelo živahno. Vkrcavanje posadk, še zadnji pregled jader in opreme, nato pa štart: četrtek 15. november ob 22 uri in 30 minut.
Pihala je burja, zato smo lahko takoj po startu razpeli genaker in hitro potegnili do Komorice, kjer smo se usmerili proti Jabuki. Valov je bilo veliko, burje pa med 20 in 23 vozli v krmo, zato se nismo mučili z genakerjem. V poštev bi mogoče prišel manjši spinaker, ki pa ga nismo imeli.
Noč je minila brez kakšnih posebnosti, če odštejem močan, trenuten sunek severozahodnega vetra, ki nam je zelo učinkovito navil genovo okoli sprednje pripone. Reševanje nam je popestrilo plovbo za dobre pol ure in pognalo zastalo hladno kri spet po žilah. 
Potem pa je v nastajaočem jutru začela 'vzhajati' končno tudi Jabuka, ...
... ki je rasla in rasla, dokler nismo zapeljali v njeno zavetrino, kjer smo se za trenutek skoraj ustavili in tako dali priložnost dežurni posadki regatnega odbora, da zapluje okoli nas in nas poslika za svoje potrebe.
Nato smo začeli orcati proti Kornatom in izmenično počivati in dremati. Eni na palubi, drugi pa pod njo v zavetju pred še vedno močno burjo. Tudi skuhali bi si kaj, oziroma pogreli pripravljeno sarmo, če bi imeli kakšnega bolj kaskaderskega kuharja. Pa ni bilo prostovoljca.
Jabuka pa je počasi izginjala z istim tempom, kot se je zjutraj porajala.
Tudi svetli del dneva se je počasi prevešal v večer.
Nekje spredaj smo slutili obrise Žirja in Kornatov. Postajalo nam je jasno, da jih pred temo verjetno ne bomo dosegli.
 Morje okrog nas se je navidezno umirjalo. Burja je padla na 14 do 17 vozlov in lahko smo jadrali s polnimi jadri.
Tu pa tam pa je vseeno prišel kakšen večji val, ki je zmotil naše osebne meditacije.
Eden od valov je dobesedno prekril palubo in nas zmočil od glave do pet. Brrrrrrrr....
Takrat se je pojavila misel na temo: Kaj mi je res tega treba? Ni dovolj poletna uživancija na morju?
Toda prelivanje mavričnih barv zahajajočega sonca mi vedno znova vrne pravi odnos do vseh doživetij na morju: Morje daje mnogo več kot pa jemlje.
Vsak je bil zatopljen v svojih mislih, ko se je sonce poslavljalo.
 Tudi otok Žirje smo že videli. Jasno je bilo, da bomo tja prijadrali že v temi.
Tam zadaj v daljavi smo videli nekaj zaostalih jadrnic. Ti zelo verjetno ne bodo ogražali naše dobre ubrstitve.
Morje za nami je postajalo vedno bolj skrivnostnih barv.
Pred nastopom teme je postalo svinčene barve, mi pa smo imeli do cilja še dobrih 10 milj.
Do Vodic smo prispeli po slabih dvaindvajsetih urah jadranja.
V soboto zjutraj smo se vrstili pred vrati pisarne regatnega odbora in pregledovali rezultate. Lej ga lej; če že nismo zmagali, smo pa vseeno spet občinski prvaki!
Jutranja kavica, tuširanje v marini in cel sobotni dan nas je ločil od zaključne večerje in podelitve nagrad na katero smo prišli popolnoma spočiti.
Imeli smo dovolj časa, da smo pogledali, kaj je v Vodicah novega.
Tudi naše barke smo imeli čas očediti in posušiti mokro obleko.
Fešta na rivi, ki je združila praznovanje ob jubilejni Jabuki in osvoboditvi generala Gotovine, je trajala vse do zgodnjih ur nedeljskega jutra.
"Time je rat završen!", je izjavil spet svoboden general, mi pa vemo, da se je vojna za nas, male ljudi,  pravzaprav šele dobro začela ...
 

Raduha

Izhodišče: vas Struge
Čas: 4 ure
Kljub vremenski napovedi o oblačnem dnevu, nas je v jutranjih urah  malo le grelo sonce.

V dolinah pa so se zopet preganjale meglice.
 Vrh je bil osončen, čeprav je mrzel veter že napovedoval, da bodo megle kmalu zajele tudi Raduho.
Ojstrica,Krofička ter Križevnik so bili že v oblakih.
Peca s te strani še ni zasnežena.
Še zadnji pogled na vrhove Savinjskih Alp,...

...nato pa nazaj proti dolini.
Koča na Loki je bila seveda zaprta, ob robu pa so imeli naloženo veliko skladovnico drv, zato  predvidevam, da bo tudi pozimi občasno odprta.


Mala Mojstrovka

Po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko
Izhodišče:  Vršič
Skupen čas: 6 -7 ur

Napovedan je bil sončen dan, zato sva se že zgodaj zjutraj odpeljali v temo in mraz. Na prelazu Vršič je sicer bril oster veter, a se je že delalo  sobotno jutro, ki je razkrilo megleno morje v dolinah.
Za sedlom Vratca so prvi sončni žarki že obsijali italijanske Alpe, midve pa sva bile zopet nad meglenim morjem, ki je zapolnjevalo dolino.
Po položni stezi gore ( Nad šitom glava ) in po prečenju prvega zamrznjenega snežišča sva vstopile v steno.
V dolini se je razbohotilo megleno morje še bolj kot zjutraj, nad njim pa neskončno modro nebo.
Hanzova pot je lepo varovana in v poletnih razmerah enostavna.
Pričela so se zmrznjena strma  snežišča in zaenkrat so dereze še ostale v nahrbtniku. Ker sva lahkokategornici, najine stopnje niso predrle pomrznjenega trdega snega za varno stopinjo zato je prva v "navezi"  pridno vklesala varne stopnice v trd sneg.
Za pristope na osojnih straneh gora je letos res že potrebno imeti vso zimsko opremo. Kmalu ni šlo več samo s cepinom ampak si je bilo potrebno natakniti tudi dereze.
Snežišč je bilo vedno več, jeklenice so bile ponekod pod snegom  tako da je bilo potrebno s pomočjo cepina lepo navzgor.
Sledil je še zadnji greben ter snežišče pod vrhom M.Mojstrovke, nato pa naju je osvetlilo tako težko pričakovano sonce. Na zgornji fotografiji je levo gora  z imenom Nad šitom glava.
Prekoračili sva še zadnje snežišče in proti vrhu je naju pozdravilo sonce.

Z vrha so se ponujali prekrasni razgledi na dvatisočake na vse strani. Na  fotografiji je Prisojnik ter v ozadju Triglav.
Špik v ozadju.
Velika Mojstrovka v ospredju in Mangart desno.
Na vrhu....
Na Prisojniku so na osojni strani videti podobne zimske razmere kot so bile na najini poti.
Južna stran Mojstrovke pa je bila popolnoma kopna in zato tudi bolj obiskana.
Tako lepo je sijalo sonce, da sva pozabile zaviti na stezo za Vršič, korakale kar naravnost in se tako povzpele še na Suhi vrh 2109 m.
Pogled nazaj na lepo okroglo M.Mojstrovko.
Sledil je spust v globel nazaj proti Vršiču.
Pred spustom pa sva še nahranili  vedno lačne kavke.
Prelaz Vršič z Erjavčevo kočo,  s Suhega vrha.

ponedeljek, 12. november 2012

Jesenski utrinki v oktobru


Jesen se v oktobrskih večerih že začenja barvat. Pogled proti hišni Gori Oljki je poln slikovitih pastelnih barv, zlasti ko se sonce poslavlja.
In naslednji trenutek je zlato barvo jeseni popestrila še barvitost oblaka v sončnem zahodu.
V dolini se zbirajo prve večerne meglice.
Utrinek s poti.
Skoraj tak je kot ruj na Krasu.
Javor.
Bukev v jesenski preobleki.
ln še ena.
Prvi jutranji sončni žarki pa prinesejo drugačno svetlobo in narava zato drugače zažari.
In še pogled v nebo je vzpodbuden za začetek novega dneva.
Skozi jutranje meglice sončni žarki suvereno utirajo svojo toploto.
Nov dan se začne in nova zgodba se piše.

sobota, 10. november 2012

Bakar

Staro mestece v velikem zalivu, ki je obdan krog in krog s strmino, je med primorskimi mesti nekaj posebnega. Zato se tukaj rada občasno ustaviva, popijeva kavico v enem od mnogih prijetnih kafičev in se sprehodiva po kateri izmed strmih in slikovitih ulic.
Tudi tokrat je bilo tako. Toplo vreme in 'ova prijatna dosada' po koncu turistične sezone nama je zelo ugajala, pa sva se v mestu mudila malo dalj, kot sva nameravala.