Poplava - Šmartno ob Paki

Danes je reka Paka pri nas dosegla najvišji vodostaj odkar ga merimo. Posledice so hude ...

 Sicer pa komentar sploh ni več potreben; naj govorijo fotografije ...

Nekam pogosto se zadnje čase dogajajo take vremenske katastrofe. Se bo treba na njih navaditi in prilagoditi... ni druge izbire; vsaj zaenkrat tako kaže.

Bon voyage

Janja in Damjan! Naj bo srečno!!!

Ratitovec ( Gladki vrh )

Izhodišče: vasica Prtovč
Skupen čas: 4 ure
Cesta ob Selški Sori se je vila proti Škofjeloškemu in Cerkljanskemu hribovju.

Na zadnji dan oktobra 2012, oziroma dan prej, je v naših krajih zapadlo med 10-30 cm snega. V tem koncu nad Selško dolino je zapadlo kakšnih 30 cm mokrega snega, ki je drevje ponekod kar dobro položil na cesto.

Ratitovec je izredno razgleden vrh oziroma greben s štirimi vrhovi Altemaver (1678 m), Gladki vrh (1667 m), Kremant (1654 m) in Kosmati vrh (1643 m). V eni od prejšnjih še obilnih zim, sva gazila sneg ter meterske zamete od Zgornjih Danij proti Krekovi koči pod grebenom Ratitovca, pa nama je bil dan prekratek, da bi pregazila do vrha. Zato sva tokrat izbrala krajšo pot, to je iz vasice Prtovč.

Iz Prtovča vodi ena steza čez sedlo Povden do vrha , ena pa čez Razor. Odločila sva se za pot čez Povden in to je bilo dobro, ker je bilo tako pred nama vidnih le par sledi od dveh ali treh parov gojzarjev..., kar naredi pot lepšo za najin okus, če že ni nedotaknjene beline.

 Že takoj sva vstopila v  zimsko idilo smrek odetih v pravljično belino. Mraz je kar lepo okoval iglice. Steza je dobro označena; ne da se je zgrešiti.

 Po kakšni uri hoje v strmino gozda se odpre razgled na Selško dolino, Blegoš in Porezen.

 Toliko je bilo snega v gozdu.

 Zadnji del poti pod kočo so krasile skalnate skulpture, ki so burile najino domišljivo.

 Na položni ravnici pod kočo so se odprli čudoviti razgledi na Julijce s najvišjim vrhom seveda, naju pa je občasno zajela meglica, ki jo je veter prignal čez pobočje.

 Razgled pred kočo je bil dovolj zanimiv za dolgo opazovanje snežene pokrajine.

 Od koče proti vrhu Gladkega vrha je v teh razmerak le kakšnih 10 minut hoje

Z Gladkega vrha so se videli tudi celotni Julijci s Triglavom v središču pogleda.

 Prijetna Krekova koča z Blegošem in Poreznom (desno v meglicah) v ozadju.

 Res so bili čudoviti razgledi. Če odmisliš  nekaj hitrih oblakov,  je bilo ozračje čisto in se je videlo zelo daleč. Res krasen, pravi zimski dan je bil. Z vetrom in mrazom; kot se spodobi.

Vetra je bilo ravno toliko, da se nobenemu ni dalo do sosednjega vrha, Altemaverja. Sva ga pustila za drugič in raje uživala pod zimskim soncem v prijetnem ambientu na leseni klopi ob zavetni steni koče.

Še ena slikica s Triglavom  v ozadju.

 Grmičevje je bilo lepo odeto v sneženi plašč.

 Od desne so nanizani Storžič, Kočna in Grintavec v belo ogrlico.

 Nato pa je bil čas, da se spustiva navzdol. A po drugi poti; čez Razor. Ta je bila obilno prehojena in zato spodaj v gozdu tudi pogosto spolzka.

 Veter je tudi tu okrasil debla dreves s tanko sneženo črto.

 Ob vasici Prtovč so se preganjale meglice in nudile še zadnje možnosti, da jih vkomponirava v pokrajino in jih shraniva v rožnato škatlico za spomin na ta lep dan.

Poslednji krik jeseni...

Zunaj je dež in zunaj je veter, nekdo med nami bo Črni Peter...

Klikni tukaj!!!! __Črni Peter: Marko Brecelj na YT

Ob Savinji

Poletje je minilo, ni pa še minil čas druženja v naravi. Eni bi našemu srečanju rekli enostavno piknik, meni pa se dozdeva, da ta izraz ne zajema vsebine dogodka, ki se je pripetil v sobotnem poznem popoldnevu toplega oktoberskega dne.

Mogoče je v začetku res manjkalo vsaj malo navdušenja nad ambientom in neznano vsebino srečanja,

a je toplota ognjišča, vroč kostanj in potek dogajanja kljub izpadu kulturnega programa zaradi nepredvidenih tehničnih težav prispevalo k temu, da smo prizorišče zapustili v tistem času,

ko je luna že napovedala svoj prihod. Prihodnje tovrstno srečanje smo postavili nekam naprej v negotovo prihodnost.

Paški kot se prebuja

Nedelja, 14 .oktobra 2012

Ta nedelja je bila nekako drugačna od ostalih deževnih dnevov. Jutro je vstajalo zelo počasi iz  teme ... skozi sivo v belo megleno pokrajino.

Prav kmalu pa se je izkazalo, da se bosta sivina in belina prebarvali...

In res ne bi verjela, če ne bi videla kako se je v razmaku nekaj minut sivina prelevila v rumeno jutro.

Sonce je pričelo segrevati meglice in osvetlilo gozd pobočja gore Oljke

In vse, res čisto vse je bilo zlatorumeno obarvano.

Res prelepo.

Potem pa je tudi moja temna steza zažarela v toplih jesenskih barvah, kajti tlakovana je s tisoči drobnih listov, ki so prijetno dušili moj tekaški korak na poti v nov dan.