petek, 21. september 2012

Račka vrata

Izhodišče: gostišče Rogovilc pred Solčavo
Čas: 6 ur

Račka vrata-1450 m ležijo v jugozahodnem ostenju Raduhe, ki se strmo dviga vzhodno od Robanovega kota. Ime so dobila po kmetiji Račnik, ki leži pod njimi. Sodijo med največje tovrstne znamenitosti v Sloveniji. Široka so 30 in visoka 25 metrov. Brečasta kamnina jim daje na zahodni strani značilno rdečkasto barvo. Zaradi brečaste sestave je obok vrat zelo krušljiv. Kljub velikosti jih je zelo težko najti ter tudi fotografirati v celoti. Skoznje vodi le neoznačena lovska pot, ki pa se lahko tudi mestoma izgubi. Obok je prehoden s tem, da je spodnji del kar težko plezljiv, zgornja polovica pa je lažje prehodna. Iz vrat je razgled bolj skromen. Z oboka nad njimi pa se nam odpre veličasten razgled. Vidijo se Sv. Duh nad Solčavo, Ojstrc v Avstriji, Storžič, Strelovec, Krofička, Ojstrica, Robanov kot, Križevnik, Rogatec, Menina planina; nad nami pa mogočno ostenje Raduhe.


Do kmetije Račnik vodi markirana pot, ki se nadaljuje do Loke pod Raduho; midva sva pa za kmetijo stopila na gozdno pot v gozd in nato kmalu po enem od grebenov strmo navzgor.
Da je tu lovska pot sva ugotovila po tem, da so bile ne dveh mestih postavljene solnice za divjad. Bolj ali manj vidna neoznačena steza se je vila strmo navzgor po grebenu proti Tolsti peči. Pot se nikjer ne oddalji kaj dosti od njega.
Približno na polovici najine poti in hude strmine sva zagledala opuščen in propadajoč pastirski stan. Imenuje se Rački stan. Okoli njega niso več pašniki, ampak mlad gozd, ki je prerasel težko dostopno planino. 
Nad stanom se strmina nekoliko umiri in zavila sva desno pod vrhove Tolste peči. Prečila sva nekaj kamnitih plazišč in zdelo se nama je, da pa bi že počasi morala najti ta Račka vrata. Ni jih bilo za videti, dokler nisva dospela kakih 50 m do njih, ko so se prikazala v skromnih obrisih.
Ko sva se jim bližala, pa so z vsakim korakom pridobivala na svoji veličastni impozantnosti, dokler nisva polna občudovanja stala ob njih.
Tik pod veličastnimi vrati je razgledna skala od koder se je odprl lep pogled na Robanov kot ter vrhove nad njim.
Pot je na več mestih izpostavljena in nevarna za zdrs. Zaradi orientacijske zahtevnosti je treba imeti kar nekaj pustolovske in raziskovalne žilice, ki sva si jo zopet potrdila, saj nisva odnehala, čeprav sva večkrat izgubila nejasno in očitno malo uporabljano lovsko stezo in up, da jo sploh še kdaj najdeva. Za vztrajnost sva bila potem bogato poplačana.


Veličastna Račka vrata so se torej naenkrat odprla pred nama.Dolgo sva jih gledala in občudovala, preden sva si drznila pristopiti bližje in se celo povzpeti gor.
Obok nad vrati je prehoden, toda sumljivo ozek na spodnjem delu in vidno krušljiv. Nanj se lahko povzpnemo z obeh strani. Za prečenje je varneje s spodnje strani, saj je v obratni smeri veliko zahtevnejše zaradi krušljivosti, velike strmine in same ozkosti oboka v spodnjem delu.

Čudovita panorama z oboka je nagrada za prehojeno pot.  Obok nad vrati je torej prehoden, a zahteva  kar nekaj plezalnih veščin predvsem pa pazljivosti, ker je mestoma precej krušljiv in tudi morebitno varovanje je nezanesljivo.
Sonce je bilo ravno nad Ojstrico, kar je lepo za videt, a preveč težavno za fotografirat, zato se s tem nisva pretirano mučila, ampak sva se pasla s pogledi daleč naokoli. Levo od značilne špičke Ojstrice je viden Križevnik in desno Krofička.
 S smeri najinega prihoda se ni dalo ujeti vrat v celoti v objektiv.
 Proti oboku.

pod obokom....
In na drugo stran, sedaj pa je fotoaparat lahko zajel vso veličino Račkih vrat.
Pa še enkrat. Za spomin. Saj je malo verjetno, da bova to pot še kdaj ponovila, razen če bo treba kdaj koga voditi gor.
Ojstrica se je bleščala v soncu, tudi nama je bilo toplo. Od sonca in razgretih nožnih mišic, ki so premagale tako hud vzpon. Zadnje čase so malo prepogosti.

 Še zadnji pogledi z višav pred strmim spustom nazaj v dolino.
V dolini pa zopet v bolj civilizirane stezice...čez Savinjo, ki vedno ohladi prijetno utrujene noge..
V petkovem popoldnevu sva tako ujela še zadnje trenutke osončene Raduhe, preden sva zapustila nama ljub nekoristen svet.

nedelja, 9. september 2012

Tirske peči - 2.del




Izhodišče: planina Ston
Čas: 4h

Tirske peči so nama kar malo zlezle pod kožo, predvsem zaradi svoje nedostopnosti, njene bližine najinemu domu in tudi zato, ker so redko obiskane. Tokrat sva sama našla prehod čez ostenje Tirskih peči. Ta je odlično zakrit, kar je dobro, saj je tu krajinski park in domovanje planinskega orla, sove uharice, sokola selca in še nekaterih ptic, kot sem omenila že v prvem zapisu o mojem raziskovanju Tirskih peči.
Zaradi teh razlogov so tudi objavljene fotografije takšne, da ne razkrivajo prehodov. Ne bi bilo prav, da je ta poslednji košček divjine preveč obiskan. Naj ta delček narave ostane tak kot je.
Vstop v steno je torej kar dobro zakrit, posamezna nevarna izpostavljena mesta pa so varovana z jeklenico, klini in celo z lestvijo...., na spodnji sliki ni steza, je le ozka polička pokrita z listjem....

V nekaterih virih Tirske peči imenujejo Terske peči po naselju Ter  in Podter v občini Ljubno, beseda je keltskega izvora in pomeni vrata.
Razgled na zgornje savinjsko dolino po preplezanem prvem delu peči je bil čudovit.
 Razgledna točka po prvem delu vzpona je tudi za počitek zelo prijetna.
Nato je bilo zopet nekaj hoje po težko sledljivi lovski stezi strmo navzgor. Občasno so se prikazali takšni  rdeči znaki na kamnih, za katere ne veva ne namena ne pomena.
S stene sva prišla na zelo razgleden Konjski vrh, ki je v neposredni bližini Medvedjaka.
 Z njega sva počasi sestopila navzdol do lovske preže in potem naokrog po slabo uhojeni lovski stezi. Večkrat bolj po intuiciji kajti steza očitno ni preveč obiskana.
Krožno pot sva zaključila pri spomeniku padlim borcem pod planino Ston. Del poti do njega je steza celo označena z čisto ta pravimi markacijami, vendar tudi tu pogosto niso dobro vidne pa tudi pot je precej zarasla z malinovjem in drugim rastlinjem.
Ta vzpon preko peči in tudi sestop ne priporočava tistim, ki so vajeni le dobro vidnih in označenih stez, kajti večina prehojene in preplezane poti, ki sva jo opravila, je bilo brezpotje, ki ga ne bi znala več do potankosti ponoviti. Prihodnjič jo bova zagotovo opravila nekoliko drugače. Sem pa se bova zagotovo občasno vračala, ker nama je ta košček preveč všeč, da bi ga pozabila...

Najin kratki izlet sva kmalu za tem zaključila s pogledom na spodnjo idilično pokrajino nad kmetijo Bursečnik.

petek, 7. september 2012

Na jug, mimo burje in neviht


Ko si otroci zamislijo, da bi svoje jadranje raje kot na Krku pričeli nekje v Dalmaciji, to skrbnim staršem pomeni, da se bodo vsekakor potrudili izpolniti željo. Seveda z veseljem, kajti jadrava tudi midva rada ob vsaki priložnosti, ki se pojavi.
Tokrat sva vedela, da naju čakajo vetrovni in vlažni dnevi, zato sva pot izbirala glede na prognozo, ki sva jo pridno snemala s spleta. Pa itak je bilo tudi brez tega dovolj jasno; že pogled naokoli je kazal, da se bova težko izognila nevihtam in močni burji.
Iz Omišlja sva izplula opoldne in pred večerom sva že bila na Cresu in v Cresu. Privezala sva se ob bok tele bele ladjice in takoj odšla v 'lajf' kljub dežju, ki se je občasno pojavljal v krajših plohah.
Tudi ponoči so se občasno vrstili nalivi, ki pa jih nisem dosledno beležil, saj sem spal spanje pravičnega kljub temu, da naju je sredi noči odgnal lastnik bele ladjice proč na sosednji pomol. Takšno je pač mornarsko življenje; nepredvidljivo, trdo a vendarle čudovito v vsej svoji pestrosti in jasnosti trenutka, ko se morje in mornarji vrtimo v simbiozi modre miline.
Dokaj zgodaj zjutraj sva zapustila mesto Cres in se podala na pot naprej proti jugu.
Pogled nazaj se je izgubljal med beganjem po fasadah trdnih stavb starega mesta, pogled naprej pa ni obetal nič vzpodbudnega.
A jadra je vseeno potrebno čimprej dvignit, da lahko najina Tabita pokaže svojo gracioznost, ko se suvereno poganja čez valove neglede na jakost vetra. Le za jadra morava poskrbeti, da so vedno prav naravnana, pa je jadranje vedno prijetno.
Otočki s svetilniki so vedno pritegnili pozornost vseh 'mimoplavajočih' in tudi ta s pomenljivim imenom Zaglav ni bil izjema. Dobro sva si ga ogledala in razmišljala o tem, kako lepo bi bilo nekoč najti dovolj časa, da bi se na njem vsaj za trenutek ustavila, ga prehodila in morda celo zaplavala okrog njega. Kdo ve; morda se bo nekega lepega sončnega dne, ko ne bo nobenega vetra za najina jadra, tudi to zgodilo. Po navadi pa ravno ob teh otočkih piha tudi takrat, ko je okoli in okoli čista bonaca.
iiiiiiiiiiiiiii vidiš kaj prihaja??? Ne samo da prihaja, je že tu!!! Močan udarec prihajajoče nevihte je v trenutku udaril v nepripravljena jadra, odtrgal ravno tisto pomembno vrvico, da je jadro ostalo brez kontrole in je bučno plapolalo v orkanskem vetru, ki je sicer kmalu ponehal, je pa povzročil resno poškodbo boljši polovici posadke. Ko se je narava umirila in midva uredila, kar se je urediti dalo, sva imela še nekaj ur prijetnega jadranja do najinega priljubljenega otoka-Ilovika.
Spet sva se privezala na najinem običajnem mestu in po kopanju in ostalih nujnih opravilih sva imela še dovolj časa za vse tiste radosti, ki jih pomorci počnemo na sidriščih.
Ponoči je spet deževalo, spet so se v vetru pojavljali tisti zvoki, ki jim težko najdeš izvor, so pa vzrok temu, da večkrat vstaneš in ležeš kot bi želel. Še posebej, če si tisti del posadke, ki mora delati vse tisto kar drugi ne znajo, ne zmorejo, ali nočejo. Osebi s to prednostjo dalmatinci ljubko pravijo barba. Ampak to ni moderno. Baje se lepše sliši beseda skiper.
In nastalo je jutro, dan tretji. Grmelo je povsod naokrog; malo vedrine se je na srečo kazalo ravno v smeri Silbe in Oliba, kamor sva bila tudi namenjena.
Še zadnji pogled na Ilovik, nad katerega so se zgrinjali težki oblaki...

...medtem ko sva midva že obrnila ladjo proti izhodu na odprto morje.
Pihala je rahla burja s katero sva zelo hitro prišla do Silbe. Naprej pa ni šlo več. Pa ne zaradi vremenskih razmer ampak zaradi krhkosti človeške psihe, ki je imela dovolj valov, vetra in grozečega grmenja povsod naokrog.

Tako sva bila že v zgodnjem popoldnevu trdno privezana ob valobran malega Silbinega mandrača, ki je na gosto prepleten z vrvmi.
Šele zvečer sva se odpravila na zahodno stran otoka, da pospremiva sonce spat, kot se spodobi. To je tudi čas, ko lahko ugotovimo kakšno bo vreme naslednji dan. Kazalo je dobro.
Noč je bila bolj mirna od prejšnje in tako sva se zbudila v nov dan dovolj spočita.
Že zjutraj je začela pihati solidno močna burja, ki sva jo takoj izkoristila za jadranje naprej proti jugu. Mimo naju so se vrstili otoki kot na tekočem traku: Olib, Premuda, Grebeni, Škarda, Ist, Molat, Zverinac, Iž, Rava ... šele na Žutu sva rekla, da bo za danes konec jadranja, čeprav je bilo vetra dovolj še za celonočno plovbo. Ampak tako zelo se pa nama tudi ni več mudilo, saj sva v tem dnevu nadoknadila vse za nazaj, ko nama okoliščine niso bile tako naklonjene.
Zbudila sva se ob jutranji zarji, ki je oznanjala jasen in topel dan. Nevihtni dnevi so bili končno za nama!
Preostal pa nama je samo še en dan jadranja. Škoda. Kmalu sva bila torej na zadnji etapi najine poti.
Samo deset milj naju je ločevalo od Biograda, kamor sva prijadrala že v zgodnjih popoldanskih urah.
Za naju je bila plovba končana. Najina Tabita pa bo na plovbi še naslednje tri tedne. Skupaj z Damjanom in Janjo. Pa srečno jadrajte! Želiva vam mirno morje, dober veter in obilo prijaznih pristanov.