Od Atlasa do nacionalnega parka Tazekka

Z Visokega Atlasa sva se spustila do višine 1600 m, 

ker je bilo napovedano slabo vreme za čez noč, v Atlasu pa celo nov sneg. 

Res so se nalivi z vetrom pričeli v zgodnjem večeru.

 Zemlja je tako zbita, da ne more dovolj hitro požirati padavin. 

Že ob malo bolj močnem nalivu, voda dere vsepovsod dol s pobočij in s seboj prinaša blato,

 ki ga naloži na cesto. Vsaj na tiste z oznako R(regionalne). 

Regionalne ceste so običajne med vasmi, nekatere so prav lepe, nekatere pa slabše vzdrževane.

Tudi midva sva tako morala voziti po blatu in najin avto je postal tako blaten,

 da bolj sploh ne bi mogel biti.

 ( to omenim zato, ker ga je naslednji silovit naliv opral tako,

 kot bi bil opran z vapom v pralnici )

Zaradi te blatne izkušnje sva se takoj, ko je bilo mogoče, 

raje vozila po nacionalni cesti N8 do mesta Khenifre. 

Vsako malo večje mesto ima ulice opremljene z lepimi cestnimi svetilkami.

Tu je tudi lep nacionalni park Khenifra, ki sva si ga ogledala samo en del. 

Bogat je s cedrami. V gozdu domujejo male opice.

Nekaj km od mesta Azrou je del nacionalnega parka, kjer opice pridejo kar na cesto. 

Nikogar to ne moti, čeprav je tam glavna nacionalna cesta.

Opice so tako luštne, lahko jih hraniš z oreški. 

Midva sva jim dala nekaj mandelnjev, pa sva se jim tako prikupila, da se niso hotele ločiti od naju.

Maročani so prijazni do živali tudi potepuške pse pobožajo in jih nahranijo. 

(to počneva tudi midva) Tako jih celo opice, ki skačejo tudi z dreves na avte, ne motijo.

Lojzev samec, ki je hodil za njim.

Zanimivo pa se nama je zdelo, da ni bilo tu nič turistov,

 samo domačini, ki so enako hranili male opice.

Drugo jutro je sledil ogled mesta Fez. 

Nisva mu namenila veliko časa, ker se je bližal zopet hud naliv. 

Parkirišč je dovolj, so plačljivi. Takoj ko stopiš v mesto se ti približa kak lokalni, 

verjetno samooklicani vodič, ki te želi peljati na ogled, seveda ne zastonj.

Vse vodniške ponudbe sva prijazno zavrnila in se na hitro sprehodila po Medini.
Mesto Fes si je bolj ogledal Emil, ki je bil tu nekaj dni pred nama. (njegov blog).

Mesto ima številne ozke ulice, v katerih se hitro lahko izgubiš,

 ker tudi satelitska navigacija tu slabo deluje.

Izgubila se nisva, sva pa opazovala domačine pri njihovem barantanju s trgovci.

Iz mesta sva sledila cesti N6. V tem severnem predelu Maroka so velika polja, 

od poljščin prevladujeta  bob in grah, ter veliko nasadov oljk sva videvala.

S ceste RN6 sva zavila v nacionalni park Tazekka. Ampak videla nisva ničesar, še cesto bolj slabo. 

Spustila se je namreč gosta megla in z razgledom ni bilo nič. 

Pričeli pa so se nalivi s hudim vetrom, ki so nama prav lepo "zvapali" umazan avto z vseh strani. 

Tako zdaj ni več potreben pralnice, se sveti, kot bi bil spoliran 😊.

Omeniti velja še velik parkirni prostor ob bencinski črpalki za mestom Taza, 

kjer so tudi parkirni prostori, ki so pokriti s solarnimi paneli. 

Tokrat sva to parkirišče, ki je v sklopu aqva parka, džamije, bencinske črpalke in hotela, z veseljem izkoristila, pa je noč kljub hudim nalivom in vetrom minila mirno.

_____________

 

Visoki Atlas, vse do Ououizaght

 

Visoki Atlas sva vzdolžno prečila po cestah RR 302 in RR 306.

 

 

Vas Ait Blal je nekaj posebnega. Kar velika vas leži v strmem bregu, 

cesta je speljana skozi v serpentinah in v središču vasi seveda precej zožana.

 Ob cesti pa se kljub zožitvi odvija še vaška tržnica.

  Na vsaki strani vasi pa so lično urejene terase s kulturnimi rastlinami.

Naslednje jutro sva pričakala malo pod prelazom Tigi n Tighst (2399 m) .

V Atlasu sva bila skoraj štiri dni in jutra so bila vseskozi hladna; tam nekje od 6 do 8 stopnij.

Šele jutranje sonce je hitro segrelo ozračje.

Točno na vrhu prelaza pa je majhna hišica z muzejem ter okoli kamnite plošče z prastarimi gravurami.

Risbe izvirajo iz 3000 do 4000 let pred n št iz  bronaste dobe, sva uspela razbrati iz razlag.

 

Takih mest je po Atlasu še kakšnih 10, vsa so visoko v gorah.

Čez prelaza hodijo tudi domačini iz ene doline v drugo.

 Večkrat sva tudi kakšnega peljala v dolino ali čez prelaz. 

Tipična berberska hiša s stajo za živali. 

Domačini živijo skromno, so prijazni, otroci so vljudni in vedno nasmejani. 

Tu nekako začutiš razliko med vrednotami Amerike in Evrope in tukajšnjih ljudi, 

ki ne skrivajo svoje sreče. Očitno premorejo vse, da so lahko srečni, 

čeprav nimajo nobenega materialnega blagostanja. 

Zgoraj na sliki so obdelana pobočja, ki so pripravljena na novo sezono.

Največkrat se voziva na višini okoli 2000m. 

Pred mestom Tabant je dolina veselja imenovana Ait Bouguemez. 

Po njej teče rečica in celotna dolina je v terasah obdelane zemlje ali zasajenih dreves.

 

Z naselja Tabant vodi cesta na najvišje prelaz 3050 m.

 Zapeljala sva se gor do prvega prelaza Tizi n Ait na 2905 m.

Najin avto še ni bil tako visoko. Za tem prelazom sledi spust v dolino po makadamski cesti za kakšnih 100 višinskih metrov ter se nato zopet vzpne na 3050 m. 

Ni bilo v najini smeri pa sva najvišji prelaz 3050 m izpustila; za kdaj drugič.

Na prelazu pa sva srečala dva fanta, ki sta se želela z nama fotografirat.

 Sporočilnosti njune akcije tukaj ne bova komentirala.

Seveda sva se še sprehodila naokrog ter opazila da tu vodi tudi ena izmed poti na drugi najvišji vrh Maroka Jebel Mgoun 4071m. ( v ozadju na sliki spodaj).

 

Pristopne poti pa so zelo dolge, zato se gore tokrat nisva lotila. 

V prihodnjih dneh se tukaj obeta nov sneg, midva pa bi želela do takrat biti že nekje nižje.

Zopet prespiva na višini, v zavetju gora in temnega neba. Zjutraj pa kreneva dalje. 

Sledijo si spusti v dolino in še na prelaz, tokrat samo na 2600 m (naslovna slika).

V zadnjem delu prečkanja Atlasa se cesta nenadoma prelevi v makadamsko cesto. 

Spet imava veliko nepričakovanih zaprek...

... cesta je marsikje odtrgana, voda z blatom jo prečka, kamniti podori ogrožajo varno vožnjo ...

Dosti improvizacije v vožnji je bilo potrebno, da sva uspela prečiti kakšnih 30 km obupa ...

Bi se mogoče obrnila, če ne bi bila pot nazaj tako strašansko dolga.

Na koncu precej podrte ceste pa zapeljeva v dolino in zagledava Chatedrale Mastfrane. 

Z najine strani je pogled nanjo res veličasten. Tu ni pristopa nanjo. 

Z druge strani pa je pristop nanjo baje zelo enostaven. 

Tudi cesta skozi dolino ob Katedrali je precej razdrta. 

Vidno je, da jo običajno krotka rečica večkrat poplavi.

 

 Nisva šla na vrh ker je bilo že pozno popoldne, midva pa sva imela še nekaj km pred seboj. 

Dviga se nad dolino, kjer je možno ob rečici tudi prenočevanje. 

Verjetno je poleti precej obiskana zaradi lahkega dostopa z zahodne strani.

Midva nadaljujeva s prečkanjem Atlasa do mesta Ouauizaght. 

To leži ob akumulacijskem jezeru in je obdano z živordečo pokrajino.

 

 Atlas se še nadaljuje vendar je visok le še okoli 2000 m.

 V teh dnevih prečkanja prelazov, sprehodov po grapah, malih kanjonih in prelazih sva zelo uživala.

 

To je drug svet gora, narave in ljudi.

 

_____________

Čez Visoki Atlas do Imi n Ifri in še dalje po Atlasu

 

Prečenje Atlasa sva opravila po cesti R307. Pred nama se je že lepo videlo visoko gorstvo.

Proti prelazu Tizi n Fedghat (2150 m) se je dobra cesta močno poslabšala.

Za prelazom pa sva ponovno videvala črede koz, ki pa so bile bolj plašne in so se hitro umikale s ceste.

Berberske hiše so običajno prislonjene v breg, vedno pa vsaj malo višje nad dolino,

 po kateri ob vsakem malo večjem dežju pustošijo hudourniške vode.

S prelaza sva se spustila v dolino na višino okoli 1500 m.

Čeprav je to ena izmed glavnih cest, so takšni nesanirani podori na cestišče zelo pogosti.

Osel je tudi v teh krajih zelo potreben pomočnik za prenos tovora ali ljudi.

Pokrajina pa se mi je zdela pravljična. 

V ozadju visoke gore, spredaj doline z vasmi, okoli pa rdečkasta barva kamenin.

Ko prečkaš en prelaz, se spustiš v dolino in nato se zopet dvigneš na drugi prelaz ali celo tretjega. 

Cesta je tu speljana večkrat do višine 2300 m.

Kmalu sva prispela v naselje Imi n Ifri, kjer je velik naraven most.

Stopnice so lepo speljane navzdol v sotesko, nato slediš rdečim pikam, 

ki med skalami pod mostom   pripeljejo ponovno do stopnic, po katerih se vrneš nazaj gor iz soteske. Pod mostom namreč teče rečica Oued Tissit, ki ob večjem vodostaju onemogoča prehod, 

zato je pot težje sledljiva tudi ob suši.

Pod stropom mosta pa se vrešče preletava ogromno ptic, predvsem golobov,

ki imajo za hobi nizko preletavanje in bombardiranje turistov.

Naju niso zadeli.

 

 Most je velik in res vreden ogleda.

Od tega naselja Imi n Ifri je še 40 km do znanih slapov Ouzoud waterfalls,

katerih pa si nisva ogledala. Niso bili v najini smeri,

 pa tudi nekako ni nama bilo iti stran s visokega Atlasa.

Pot sva nadaljevala s prečenjem po Atlasu po cesti RR302 v vzdolžni smeri.

Nekaj km za naseljem  je tabla z oznako, da so tu dinozavrove stopinje. Res so bile lepo vidne v steni.

V Maroku je več nahajališč teh stopinj, nekatere so prav velike. 

Midva sicer imava seznam koordinat večine njih a bova pogledala le tiste,

 ki so ob najini načrtovani poti.

Proti vasi Ait Blal pa sva opazila lepo vzdrževane terase zgodnje zelenjave in žit.

Domačini zelo skrbno posejejo vsako zaplato ali ravnico, celo ob cestah.

Cesta se je vila dalje na višini od 1500 m pa do 2000 m.

 Nadaljevanje poti po Atlasu bova načrtovala vsak večer sproti, 

ker ne moreva vedet kakšna bo cesta in koliko kilometrov bova lahko prevozila.

_______________