nedelja, 31. julij 2011

Ojstrica

Ta vratca so precej boljša, kot tista v naših samopostrežnih centrih. Tukaj namreč vstopiš noter, si nabereš sonca, zdravja, veselja, ljubezni in nove življenjske energije. In ven greš zadovoljen pri istih vratih, ne da bi prej bil na blagajni. Ali znamo to darilo dovolj ceniti?



Po dolgem času sva se zopet odpravila malo višje: Lučka Bela-Mala Ojstrica-Ojstrica-Korošica-Lučka Bela

Nad Lučko Belo so naju najprej pozdravili prebivalci teh prelepih planjav. Začudena je, kaj sploh iščeva tu, midva pa sva bila tudi zelo prijetno presenečena, da sva v tem sobotnem jutru edina od dolinskih prebivalcev, na tem koncu Korošice.










Vedno znova in znova ugotavljava kako prelepi so naši kraji in kljub temu nas v svet povleče"goljufiva kača". In takile mali naravni vrtički so prava paša za oči. V skalnjakih v dolini ob hišah se ne da videti tako lepega.

















Nisva se dala motit pred deževnimi oblaki, ki so nosili svoj tovor.Bodo že počakali, danes ga na naju ne bodo izlili.














Na M. Ojstrico sva poiskala bližnjico in zato je bilo potrebno iti bolj kot ne samo navzgor.
In kako paše, ko se roka zopet oprime domače bele skale. To je tisto ta pravo.

















Proti grebenu med Malo in Veliko Ojstrico.

Skozi malo okence ne grebenu proti Ojstrici lahko pogledaš v Robanov kot.

Pogled navzdol z Ojstrice na Korošico je vedno enak toda vsakič malo drugačen in seveda prelep tako, da se vedno znova in znova vračava.












Ob 11h na vrhu nisva bila več sama. In to sva izkoristila za fotografiranje.
















In nato navzdol in na prijetni ravnici s pogledom na Planjavo in Škarje je bila na vrsti malica, seveda sva bila že zelo sestradana, kar nazorno dokazuje tudi tale fotografija.













In sedaj samo še navzdol občudovat prekrasne miniaturne slapke s tolmunčki in vodo, ki se izteka  iz številnih izvirov. In tudi dež je naju počakal do 16-te ure, ko sva se sezula pred avtom v dolini Lučke Bele. Zopet se je odločil malo namočiti našo deželo, da se narava napoji vode.
Kljub deževni napovedi za ta dan je bila odločitev, da sva odhribolazila malo višje, prava.

torek, 19. julij 2011

Mimogrede - kampiranje


Najine nočitve po Italiji so bile vedno zelo prijetne. Od spanja v avtu in bujenja uradne osebe, kar je že opisano, pa do postavljanja šotorčka v manj ali bolj urejenih campih po Siciliji in Italiji. Po napornem dnevu je večerno postavljanje platnenega doma res pravi užitek, še zlasti ko je blizu morje in slišiš šumenje velikih večernih valov. Pod platneno streho sva bivala med palmami, med cipresami, med limonovci in pomarančevci, med bananami in nazadnje na severu Italije kot se spodobi, med visokimi borovci. Vedno pa na mivki. Cene campiranja niso bile pretirane, tam nekje med 15 - 20 eurov, z izjemo severne Italije. Tam je cena  za dve osebi nanesla na 35 eurov na noč, pa še to bi bilo nekako za pričakovati v" urejeni" severni Italiji, če ne bi zahtevali ceno za dve nočitvi hkrati. Torej morala bi plačati najmanj 70 eur za eno noč. To pa je presegalo najino toleranco cen za campiranje. Najraje itak postaviva šotor pozno zvečer nekje zastonj in zgodaj zjutraj odrineva naprej. Na tem potovanju to ni bilo mogoče brez velikih naporov in časovnih žrtev, zato sva misel na to opcijo kmalu opustila.

Morala sva poskusiti tudi banane direktno z drevesa nad najinim šotorom, Mmmm, res banana je zelo okusna. Približno taka razlika med kupljenimi in "naravni" sadeži v okusu je, kot pri naših jabolkih. Ali uživaš v okusu malega pikastega neškropljenega jabolka ali pa (ne)uživaš ob velikem poškropljenem manekensko lepem jabolku iz Spara. Kaj je za naju boljši in predvsem bolj radosten okus, pa je menda itak vsem znano. In banana je bila zelo zelo okusna.
Posebnost je bil tudi camp v srednji Italiji malo za polotokom Gargano. Mimogrede polotok Gargano pa je res čudovit.
Lepo sva postavila šotor v malem campu le z dvema ali tremi prikolicami. Mislila sva si, kako fajn mirno in negužvasto bo tu. Ravno sva povečerjala, ko so pri sosedih začeli napeljevati žice  in postavljati zvočnike tik ob najinem šotoru. Zgledalo je, kot da se bo pričela neka družinska fešta. In res je bilo tako. Tik ob najinem šotoru so začeli grmeti zvočniki s italijanskimi kanconami in začele so se karaoke. Fešti se nisva pridružila, ker naju tudi povabili niso, ampak sva poskusila odspati mali delež noči. Nekaj pred polnočjo pa  je bilo Lojzu le dovolj, stopil je iz šotora, zatulil "basta, finito "in pričakoval družinski upor sodelujočih popevkarjev..., ampak ga ni bilo. Lepo so utihnili, se malo po italijansko kregali med seboj in nato je nastopila spokojna noč.






















Najin šotorček se je torej lepo izkazal. Po vseh teh letih uporabe je še vedno brezhibno ohranjen, saj ga ljubeče čuvama, negujeva, sproti čistiva in po uporabi skrbno shraniva.
Še bomo šli skupaj kam!

ponedeljek, 18. julij 2011

San Marino-Trieste

V današnjem jutru nama je sončni vzhod zažarel v vseh barvah sonca. Po običajnem zgodnjem jutranjem obisku plaže in vseh nujnih jutranjih opravilih sva tudi tokrat zgodaj krenila na pot.

Že potujeva po srednjem delu Italije in na plantažah sedaj prevladujejo češnjeva drevesa, hruške ter vinogradi in seveda nepogrešljive oljke.

V ravnini z malimi griči se že od daleč opazi skalnat hrib s trdnjavami na vrhu. San Marino.
Lojze si je želel videti San Marino. Že od nekdaj, ko je še v osnovni šoli s prstom šaril po atlasu sveta in sanjal o svojih bodočih potovanjih, je bil San Marino točka, kjer se mu je prst pogosto ustavil. Pa sva njegove sanje končno tudi uresničila: ustavila sva se še tu.


Kmalu se je izkazalo, da je San Marino vreden ogleda. Celo tako naju je prevzel, da še zadnjič plačava
sicer nizko, a vendarle vstopnino za ogled trdnjave in stolpov.

Ko si ogledujem trdnjave vedno pomislim na to, kako so jih le gradili pred tisočletjem. Brez strojev, samo s človeško močjo. Zgleda, da smo ljudje postajali s časom vedno bolj nebogljeni in ozko usmerjeni tako po umu kot po telesu.


San Marino je navdušil v vseh pogledih. Je kaj videti in da se kaj doživeti. Poleg tega pa je tu davčna oaza in cene izdelkov so vsaj 40 odstotkov nižje kot v Italiji. Kupiti pa se da praktično vse, kajti glede na miniaturnost države sva videla ogromno trgovin v katerih so prodajali vse od orožja do porcelana pa od diamantov do cementa. Ni da ni. Tudi naju je premamilo, da sva kupila nekaj uporabnih predmetov, pa še bencin sva dotočila po precej nižji ceni. Žal nama je bilo, da sva to že prej morala tankati po bistveno višji ceni.


Takšna pa je registerska tablica v tej državi. Videla sva jih že prej po Italiji, le prepoznala jih nisva.

Z vrha San Marina pa lahko pogled objame vso državo, pa vse naprej prav do bližnjega morja. Res je lepo.

 Počasi sva zapustila lepi San Marino in se podala naprej v Padsko nižino.


Da se nahajava že v severni Italiji se opazi tudi po temperaturah ozračja; ni več tiste južne toplote, ki naju je obilno zalagala v prejšnih dneh.


Zato si poiščeva še nekaj sončnih žarkov; seveda tudi tokrat na mivkasti plaži, kako bi sploh drugače bilo možno.


Navadila sva se je že in kot zanimivost naj povem, da imajo na teh plažah table s stopnjo nevarnosti in čuvaje, ki opozarjajo kopalce pred nevarnostmi. Ne pred morskimi psi v morju, kot sva to videla na Floridi in na Bahamih, ampak pred vetrom. In res ko piha veter z obale na morje, je pogosto tako močan, da nosi mivko po zraku v takšnih količinah, da se kakšen meter do dva nad zemljo naredi pravi oblak prahu, ki zgleda kot oblak megle. Ko se znajdeš v takem oblaku imaš mivko povsod. Med prsti, v laseh, v ušesih, v nosu in tudi v ustih ni nič neobičajnega. Pač malo ti zahrešči med zobmi.

Za zadnjo noč najinega potovanja sva si izbrala zelo prijeten camp nad Benetkami pri mestu Caorle. Zopet sva taborila med visokimi borovci kot pri nas na jadranskih otokih. Camp je bil zelo prijeten, polno malih potovalnih šotorčkov je bilo poleg naju. Bil je tudi zelo urejen camp z neomejeno količino tople vode v sanitarijah.

Preden pa sva našla ta camp pa sva obiskala tudi dva velika in lepa campa v bližini, kjer so zaračunavali najmanj za dve nočitvi, četudi je kdo potreboval prostor le za eno noč. Kaj takšnega tudi še nisva nikoli ne doživela ne slišala o tem, zato nama je že grozilo, da bova še eno noč prespala v avtu, saj takega oderuštva iz moralnih razlogov nikoli ne podpirava.

In zadnji dan najinega potovanja je bil tu. Bilo je lepo, nepozabno, pestro in zopet zelo doživeto. Potovala sva z jadrnico, avionom, trajektom in avtom in malo je manjkalo, da se ne bi pripeljala domov še z vlakom, ki se ustavi tudi v naši vasi. Tak je bil tudi prvotni načrt poti. Pa se je sin odločil, da naju želi takoj videti in je v ta namen prišel po naju v Trst. Tudi prav. Vlak torej še naprej ostaja najin skrit adut, ki ga uporabiva vedno, ko je to možno.

Kaj reči o najini celotni poti? Začela sva dobro, vmes je bilo super, končala sva zadovoljna in nasičena vtisov. Teh 22 dni je potekalo tako zanimivo in pestro, da je nama jasno, da organiziranih potovanj z animatorji (še?) ne potrebujeva.

nedelja, 17. julij 2011

Gargano

Sklenila sva, da se bova vračala domov po vzhodni italijanski obali in da ne bova uporabljala avtocest, če ne bo nujno. Ko sva se izkrcala na celini, sva torej po nekaj kilometrih zapustila avtocesto in se podala po južni strani Kalabrije, da si ogledava tisti del obale, ki si ga z jadrnice nismo ogledali, saj smo jadrali predaleč stran.
Kalabrija je zelo podobna Siciliji. Vsaj na prvi pogled se mi je zdelo tako. Ob cesti so si sledila zopet neskončna polja oljk, vinogradov in breskev. Vse lepo obdelano, večjih zapuščenih površin ni videti nikjer.
Po prijetni vožnji skozi manj naseljene predele sva se občasno ustavila, ko sva videla kaj zanimivega ali kaj koristnega. Še posebej sva bila vedno vesela kakšnega izvira hladne pitne vode, kjer sva si vedno natočila nekaj plastenk. Z vodo na celi poti ni bilo težav. Skoraj v vsaki vasi ali mestu so lepo izdelani javni vodnjaki, kjer se lahko odžejaš.
Počasi sva se torej premikala skozi raznoliko pokrajino in tako kmalu prispela do velikega mesta.




Mesto Taranto je največje mesto v velikem tarantskem zalivu. Verjetno skriva svoje skrivnosti zato sva jih šla poiskat. Kar tako, po instinktu, brez turističnih informacij. Po navadi nama to zadostuje, da najdeva vse, kar se nama zdi vredno ogleda. Redko se zgodi, da kaj spregledava.




In res; našla sva polno takih ozkih uličic, ki so se zopet prepletale v mali labirint.Tokrat jih nisva šla raziskovat.
A tako ozke ulice, kot je ta, pa ne vidiš pogosto. In takih je bilo kar nekaj.




















Mala posebnost se nama je zdel tudi  dvižni most, ki povezuje stari del mesta z novim. Ima zamreženo ograjo, na kateri pa je priklenjeno veliko število ključavnic, obešenk. Na vsaki od njih sta zapisani dve imeni: moško in žensko. Ni bilo potrebno dosti domišljije, da sva ugotovila njihov pomen.  Takoj sva si zamislila, da so s ključavnicami zaklenili svoja srca in svojo obljubo po zvestobi mornarji, ki so odšli na negotovo morsko potovanje ter dekleta, ki so ostala doma. Ključ pa so verjetno vrgli v morje, da bo obljuba držala na večno. Lep običaj, ki očitno še živi, saj so bile vidne tudi sveže ključavnice, ki so pred kratkim zaklenile dvoje zaljubljenih src. Ko bova naslednjič tukaj, bova tudi midva tukaj pustila svojo ključavnico.

Mesta niso samo bleščeče lepa in čista, nekatere mestne četrti odsevajo revno življenje ljudi na obrobju družbe. V Italiji je glede tega podobno kot v katerem koli delu sveta.



















Vedno znova so me fascinirale neverjetne velikosti in količina obdelovalnih površin z nasadi.V tem delu Italije so prevladovali nasadi breskev, paradižnika, paprike ter še vedno oljke in vinogradi. Zemlja je peščena; kot da bi rastline rastle iz mivke. In nasadom so sledile dolge mivkaste plaže, tem je sledilo mesto in zopet nasad, plaža.....Taka je italijanska obala ob Jadranskem morju.





Malo sva pokukala tudi v Pescaro, seveda stari del mesta in se ohladila v neverjetni pripeki, še vedno dobrih 40 stopinj celzija. Mesto  Pescara je bilo za spremembo bolj živahno, toda tipično pristaniško mesto saj od tu vodijo številne trajektne linije po Jadranskem morju.











V javnem vodnjaku se mnogi domačini ne samo napijejo, ampak tudi ohladijo. Za domačini nisva prav nič zaostajala. Obnašala sva se enako sproščeno kot oni, ali pa še bolj.




































Ob obali Italije so se kar vrstila manjša turistična mesteca. Kot zanimivost sva opazila tale pristan, ki je hrati klanec za vlačenje čolnov na kopno. Na obali pa so v ta namen še leseni ročni vitli.













Po pridni vožnji po avtocesti in nabiranju kilometrov po za naju neprivlačni ravnini Italije, sva si nato zopet vzela čas za hribovje polotoka Gargano. To je zopet prekrasna oaza hribov, lepih plaž in malih mestec ob Jadranskem morju.

Gargano je velik polotok, ki ga na zemljevidu Italije opaziš takoj, ker zgleda kot štrcelj odlomljene veje, ki sega malo bolj v morje. Slovi po naravnem parku v gorovju svoje notranjosti in res lepih plažah ob morju.












Za počitek v tem vročem dnevu sva si zopet izbrala prekrasno posebno plažo. Nad plažo je visel ogromen skalnat blok in ker sva bila tam očitna samo midva, ki sva takih situacij vajena in sva takrat ocenila, da se še ne bo zrušil na naju, sva v tistem delu lahko  plažo uživala sama. Izkušnje včasih res koristijo.


















Jadransko morje je ob italijanski strani nanosilo neverjetne količine mivke, ki se razprostira kilometre in kilometre.Tako mivkasto plažo prekine le mesto ali pa plantaža oljk ali drugih kulturnih rastlin. Kolikor kilometrov dolga je plaža, toliko kilometrov avtov je ob cesti in toliko kilometrov kopalcev eden poleg drugega pod senčniki. Vsaj zdelo se mi je tako.Vedno znova sem se čudila od kod se je vzelo takšno število ljudi. Prepotovala sva čez 1500 kilometrov po tej strani Italije in če ni bilo mesta ob obali je bila gotovo plaža polna ljudmi. Neverjetno.

In tudi midva sva preiskušala italijanske plaže, vendar sva vedno s težavo poiskala takšne, kjer ni bilo pretiranega navdušenja ljudi, za njih. Včasih je bil dostop možen le po morju ali pa so bile vmes kakšne skale  za preplezat ali pa je nad plažo visel kak skalnat blok.


























In na tak način sva odkrila marsikaj lepega kot so npr. takile vložki trdih kamenin....to so roženci iz katerih so stara ljudstva delala rezila za vsakdanjo gospodinjsko, lovsko ali vojaško uporabo. Da je to res ostra kamenina, je postalo jasno, ko se je Lojze pojavil z dvema lepima rožencema in krvavimi rokami.