torek, 12. julij 2011

Taormina in Alcantra

Na vzhodni obali Sicilije sva se ustavila v markantnem mestecu Taormina. Vsaj s ceste se je videlo tako.
Sicer sva imela lep namen, da ne bova plačevala parkirnine raznim uradnim osebam in "Pepijem", ki samo navidezno čuvajo avtomobile, zato sva  v ta namen pustila avto dovolj daleč stran od mesta. No po uri pešačenja po strmi in razgreti serpetinasti cesti pri 40 stopinj celzija ali celo več, pa sva se premislila. Šla sva  nazaj po avto in se  lepo turistično odpeljala do mesta in pridno plačala parkirnino, tokrat le dva eura. 

Poleg oleandrov, opuncij in palm je bila tala markantna  bugenvilija, prav nepozabna.












Za spremembo ni bilo potrebno plačati vstopnine za ogled starega mesta ampak le za ogled amfiteatra in plačljiv je bil jasno tudi parkirni prostor. 









Staro mestno jedro je bilo polno turistov, zato sva raje odšla malo višje v prijazno vasico Castel Mola na vrhu strmega hriba. Domačini so tukaj izredno prijazni in nimaš vtisa, da jim je prva misel zaslužek. Prijazno so nama pomagali najti pošto, restavracijo, turistični urad in trgovino. Povsod so bili zelo prijazni in ustrežljivi.





























Turističnega vrveža imava vedno kmalu dovolj in preveč zato sva za naslednji cilj izbrala geološko zelo zanimivo sotesko reke Alcantre.



 
Celotna soteska je prepredena s skladi kamenin, ki so ponekod pokončni, rombasti ali celo poševni. Res izredna kombinacija skladov kamenin.


Prekrasen naravni park je bil manj obiskan, oziroma večina ljudi se je gnetla na pesku ob rečici Alcantra ob koncu soteske, kjer so hladili svoje razgreta telesa. Sicer pri zunajnih temperaturah nad 40 stopinj cenzija, to tudi ni bilo nič neobičajnega.























































V te čudovite rombaste sklade kamenin, se je ponekod zasadil tudi kakšen oleander.

Zanimiva je tudi steza, ki poteka po vrhu soteske. Na izpostavljenih mestih je seveda varovana in posamezne ploščadi imajo imena kot"sladki pogled" in če stopiš še korak dalje od varovane poti, je res enkraten pogled na dno soteske.
























Neverjetni skladi kamenin so bili vloženi v različnih oblikah in položajih.

Midva pa sva si privoščila varianto hoje po soteski med kamenji in lepo zavarovana z ribiškimi hlačami.Kar spet potrjuje neverjetno domiselnost, iztržiti eure od turistov. Kaj vse si bodo še izmislili? Ugotovila sva, da sva marsikaj plačala samo zato, ker sva bila presenečena nad domislico in pač misliš, da ponudba obsega nekaj izredno posebnega. V bistvu pa sploh ne, saj je vsa ponudba kot lepo zavito darilo v prekrasen papir. Darilo pa je itak samo narava ali pa zgodovina. Italijani so res neverjetni, vse znajo pretvoriti v denar.


ponedeljek, 11. julij 2011

Etna

Po pristanku letala v bližini mesta Catania, naju je že skoraj čakal "rent a carov" avtek FIAT 500, s katerim bova nadaljevala pot do doma. Takoj sva bila vržena v vroč siciljanski promet. To pomeni, da semaforjev na križiščih ni, da o krožiščih sploh ne govorimo. Sicer vse teče lepo usklajeno v čudovitem neredu, ki pa je pravzaprav nek red. Tudi trojne ali četverne prometne 'zadrge' lepo stečejo, ker se vozniki medsebojno spoštujejo. Pač hupa je stalno pri roki  in če se želiš kam pripeljati, je to potrebno na vljuden način nakazati. Nobeden se ne razburja, vse je normalno četudi je križišče v kaosu avtomobilov, v naslednjem trenutku pa zopet popolnoma izpraznjeno. Pa imajo menda manj avtomobilskih nesreč kot pri nas v Sloveniji, kjer naj bi vladal trden red, vsaj od 01.07.2011 dalje z novim prometnim zakonom.
 
Prva pot po Siciliji je naju vodila na Etno, ki se je v neposredni bližini dvigovala v hladne višave dobrih tritisočih metrov. Morska obala na vzhodni strani Sicilije je nakazovala, da se je lava  davnih časih lepo ohlajala v morju.


Obalo sva le ogledovala, časa za kopanje pa si nisva vzela. Sva imela v preteklih dnevih več kot dovolj morja.


Opremljena sva bila klasično; z dovolj natančnim zemljevidom Sicilije, da sva lahko našla najprimernejši dostop navzgor do koder je pač z avtom mogoče.

Na pobočju Etne na vzhodni strani sva videla ogromno dreves pravega kostanja, kako fajn bi ga bilo tu nabrat.

Po uskladitvi z siciljanskimi kažipoti na križiščih sva v popoldnevu le prispela do izhodišča na Etno.
Takoj sva se seznanila z neverjetno visokimi cenami pristojbine za gondolo ter terensko vozilo, ki popelje turiste precej visoko pod Etno. Italijani res znajo dobro iztržiti vse svoje naravne in zgodovinske danosti.


Vzela sva pot pod noge in upala , da bova lahko prišla do samega vršnega kraterja na 3200 m.


Barvitost narave tu je res prekrasna. Čudovite so barve malih rožnih grmov, druge vegetacije tu ni.


Drugače pa je vse tako kot na luni menda.

In gremo dalje proti vrhu.


















In bilo je spet lepo, ker sva iskala samo najine poti, pa čeprav se je droben vulkanski prah z vsakim korakom bolj nabiral v najinih čevljih, nama plezal po gubah na koži višje in višje. Na koncu je zlezel tudi tja, kjer ga najmanj pričakuješ. Skratka; bila sva prašna od glave do pet, a zadovoljna.







Na 2800 m nadmorske višine sva zagledala snežne zaplate, ki so bile pokrite z žlindro in začela dojemati, da če je to letošnji sneg, potem je Etna pred kratkim malo bolj oživela in na sveže pokrila sneg s svojimi toplimi izbljuvki.

Najina razmišljanja so bila pravilna. Na 3000m nadmorske višine sva prišla pred ograjo, na kateri je pisalo, da je pot dalje prepovedana in tudi oglobena, za neposlušneže. Nisva bila navdušena nad tem, da bi plačevala kazni in še manj nad tem, da ne bova stopila na vrh, toda pogovor z enim od razburjenih varnostnikov naju je prepričal, da je dostop prepovedan. Tudi geologu Lojzu, ki se je zaman skliceval na svojo strokovnost in znanstveno radovednost  in na vse domnevne italijanske strokovne veze in poznanstva. Basta! Vzpona na vrh ne bo!
Pred dvema dnevoma se je namreč Etna zopet prebudila in nametala lavo na to kočico, ki je zadnja postojanka pred vrhom. Do sem tudi vozijo s terenskimi vozili tiste obiskovalce, ki se ne odločijo poti opraviti peš. Tudi naju so prisilili, da sva to vožnjo plačala, čeprav je nisva potrebovala in je tudi nisva izkoristila.


Torej sva morala biti zadovoljna z 3000 m nadmorske višine in z ogledom stranskih kraterjev.












Kljub močnemu vetru je na 3000 m nadmorske višine ali par metrov več, potrebno zabeležiti tudi ta obisk.
















Še en pogled z vrha enega od stranskih kraterjev proti dolini in morju. Veličastno.





Pod kepo lave sva našla tudi nekaj življenja, pikapolonice so se očitno skrivale pred vetrom in grele pred mrzlim zrakom...

Obhodila sva vse možne stranske kraterje in ostal nama je še eden.



Na obodu kraterja se je še rahlo kadilo ven, pa sva rekla, da greva pogledat bližje. Kar naenkrat je postalo malo toplo okoli naju, potipala sva tla in bila so dokaj topla. Čez nekaj korakov sva zopet potipala kamenje na tleh in je bilo zelo vroče in še par metrov dalje pa zelooo vroče. In tako naju je  minila želja, da bi šla bližje, tu spodaj se je nekaj dogajalo, pa tudi najinim čevljem ter predvsem podplatom je bilo pošteno vroče. Je že nastajal vonj po žgani gumi
.

In zopet vrh Etne z druge strani doline.


In potem sva odšla navzdol do koče in zelenih barv naravnega okolja.














Tukaj se lepo vidi sled zadnjega izbruha lave, preko katere je bilo potrebno na novo trasirati in otrditi cesto.
Buldožerje sva videla v stalni pripravljenosti.



Zvečer se je zelo jasno videlo, da se res kadi ven...