sobota, 9. julij 2011

Na Malto! - zadnja etapa, drugi dan


Ponoči torej ni bilo vetra, morje je bilo kot eno veliko zrcalo v katerem so se ogledovale zvezde, luna, pa tudi luči ladij, ki smo jih srečevali, so se na ta način podvojile. Samo ugibali smo lahko kakšne ladje so in kaj tovorijo. Ob svitu smo šele lahko dokaj jasno videli kaj vse se prevaža po morju. S takih prenaloženih ladij namreč padajo ob neurjih kontejnerji v morje in s tem ogrožajo varnost plovbe manjših plovil.

Pogledi vseh nas so bili uperjeni naprej v pričakovanju kopnega, ki bi se po naših računih moralo kmalu prikazati. V tem pričakovanju se nam je večkrat zazdelo, da že vidimo Malto, vendar je nas do kopnega očitno ločevalo še preveč milj. Zemlja je zelo očitno okrogla! Prav čudim se, da je človeštvo potrebovalo toliko časa, da je sprejelo dejstvo, ki so ga pomorščaki očitno poznali že od nekdaj. Vedno so pomorščake obtoževali, da so pijani, ker so vijugavo hodili po kopnem, ko so po dolgih plovbah vsi utrujeni stopili na trdna tla. In niso verjeli niti njihovim poštenim zgodbam o morskih pošastih, velikih valovih, dolgih bonacah, velikih ribah  ter morskih sirenah, kaj šele pravljici o okrogli zemlji. Je že tako, da nam tudi danes ne verjamejo vsega, čeprav imamo že marsikaj posnetega in pofilmanega. Zdaj trdijo, da so to fotomontaže. Ampak mi smo se že sprijaznili s tem dejstvom in ne vztrajamo pri svojih zgodbah. Mi, ki plujemo, že vemo, ostali pa kakor hočejo!


Ni večje nesreče za strastnega jadralca, kot je bonaca. Takrat so vse posadke znervirane in hitro lahko izbruhne prepir ali pa še kaj hujšega, če ni enega močnega skupnega cilja. Tokrat je bilo to močno pričakovanje, da se končno prikaže Malta; slikovit otok poln skrivnosti in živih legend.


Zdaj se pa bi morala že prikazat! - je ugotovil kapitan!


Mornarji smo jo seveda prvi uzrli! Malta!!!!! Hura!!! Prispeli smo!!!!


Pa je trajalo še dobri dve uri, da smo bili dejansko tam!



Otok je postajal večji in večji; nejasne meglice so iz trenutka v trenutek dobivale vse jasnejše oblike.



Jasno se je pokazalo močno obzidje izza katerega se je bohotilo veliko belo mesto: Valletta!


Svetilnik na vhodu v luko je lepo umeščen na koncu dolgega valobrana - pravzaprav otočka, ki zapira pot velikim valovom Jonskega morja, kadar to silovito spregovori. Ura je šele devet, vroče pa je že za najmanj štirinajsto uro; kaj šele bo?


Včasih je bil valobranski otok povezan z mostom od katerega je ostal le močan jeklen steber. Zgleda, da mostu ne nameravajo več postavljati. Verjetno je zimsko morje presilovito, da bi most na tem mestu zdržal.


Pa smo tukaj. Najprej kot po navadi sledi panoramska vožnja, da si razgledamo neznano luko.


Res imamo kaj videti. Toliko je vsega, da oko ne sledi panorami, ki se odvija pred nami kot dobro zrežiran dokumentarni film.


Tukaj za tole marino se skriva luška kapetanija, kot smo kasneje ugotovili. Tu smo tudi prvič pristali in uredili luške formalnosti, nato pa smo nadaljevali ogled in hkrati smo začeli iskati nam primeren in dopadljiv privez.


Pokrili smo ladijsko okno s ponjavo, da ohranimo notranjost jadrnice čimbolj hladno, da bo bivanje v notranjosti in predvsem spanje prijetnejše.


Tamle pa močno kadijo! Ampak to na majhnem otoku verjetno ni problematično, saj je redko, da ne bi bilo dovolj svežega morskega vetra.


Tole pa je njihova tradicionalna barka, s katero se verjetno vozijo le po notranjosti velikega zaliva, saj mi ne zgleda, da bi bila s takšnim premcem primerna za plovbo po odprtem morju. Res tudi kasneje nismo videli prav nobene, ki bi plula zunaj. Spominjajo me na beneške gondole s katerimi prevažajo turiste po beneških kanalih..


Zaradi takih in podobnih trenutkov sta verjetno najini ženi pripravljeni prenašati včasih težko mornarsko življenje na razpenjenem morju.  

Tam kjer se konča skala se začenjajo lepe zgradbe iz enakega materiala.
Pa še en pogled na Valletto. 

Kmalu zatem najdemo tudi ugoden vez za valobranom marine, na katerega se takoj privežemo. Na pomolu voda in elektrika, na drugi strani valobrana pa manše kopališče. Kaj drugega nismo potrebovali.


Jadranje je za naju z Bredo torej končano! Na jadrnici bova samo še dvakrat prespala, nato pa odletiva na Sicilijo. 

Cilj sva dosegla, zdaj za naju veljajo spet kopenska pravila in predpisi. Jih bova razumela? Prvi stik z malteškimi prometnimi znaki je že zelo vzpodbuden...


Dan enajsti: Vse je dobro, kar se dobro konča

petek, 8. julij 2011

Na Malto! - zadnja etapa na poti: prvi dan


Zjutraj sva bila že zgodaj aktivna. Jutranji utrip mest je namreč popolnoma drugačen od večernega in škoda bi ga bilo zamuditi, ne da bi v dogajanje vnesla tudi nekaj svoje energije.


Najprej pa je potrebno najino energijo vzpodbudit in to nama na potovanjih najlepše uspeva z jutranjim kapučinom in tistimi sladkimi dobrotami, ki tako zelo pašejo zraven.


Potem pa je se je lepo posvetiti dogajanju na ulici, opazovati ljudi pri njihovem pomembnem ali manj pomembnem početju, jih s pogledom spremljati kako eni hitijo na pomembna opravila, medtem ko se drugim ne mudi tako zelo, da se ne bi zapletli v živahen pogovor.

Tako okrepljena sva lahko nadaljevala pot do tržnice in pekarne, ter nakupila vse potrebno za nadaljna dva dni, ko bomo na morju.


Okrog 14. ure izplujemo še na zadnjo etapo poti do Malte. Dolga bo okrog 80 milj, torej bomo jutri na cilju!


Vreme je čudovito, toplo in ravno prav vetra je, da lahko uživamo na krovu. Hladilnik nam vse dni dela zelo zanesljivo, saj ga napajajo dve zadosti veliki sončni celici, ki tudi ne trpita pomanjkanja sonca. Tudi ladijska klet je še dovolj založena s pijačo za vse okuse, tako da nam vročina nikakor ne more do živega.


Dekliški del posadke že pridno dela na plemenitenju zelenjave, kar kaže na to, da bo tudi okusno kosilo kmalu na mizi. Torej gre res vse tako kot mora iti.


Naš GPS natančno spremlja naš trenuten položaj in pridno beleži vse prejadrane milje. Pravi, da smo od Splita do sem prepluli že 538 milj. Ladijski kompas pa potrjuje, da vozimo v kurzu 220, kar pomeni, da se pomikamo v ravni črti proti Malti.


Celo popoldne smo torej uživali v prijetnem jadranju z vetrom v orci (S). Ko je sonce zahajalo, smo jadrali še vedno ob obali Sicilije. Kmalu smo videli le še množico obalnih lučk, ki so jasno kazale, da je Sicilija ob obali gosto naseljena. Moč vetra je počasi a vztrajno padala. Ko je ob 23. uri pihal le še 3-5 KN, smo pognali motor, ki je nežno zapredel v tišino tople in zvezdnate noči. Kot po navadi je pol posadke takrat že spalo, medtem ko je budna polovica uživala v mehki žametni črnini mirnega južnega Jonskega morja.

Dan deseti: dovršeno dober

četrtek, 7. julij 2011

Na Malto! - Siracusa


Bližamo se Siracusi. Še vedno lepo jadramo in zadovoljstvo vseh članov posadke  je očitno, saj imamo še vedno lepo vreme, dokaj mirno morje in večinoma tudi soliden veter.


Že od daleč vidimo, da je Siracusa veliko mesto. Posebej izstopa ena velika koničasta zgradba in ugibamo, kaj bi to lahko bilo. Lahko bi bil muzej posvečen Arhimedu, ki je živel tukaj pred tisočletji; mogoče je moderna galerija, lahko je opera ali zabaviščni park...Vsekakor bo to treba pogledat.



Ob devetih zajadramo na sidrišče za valobranom, na katerem je trdnjava in najstarejši del mesta.


Zvijemo prednje jadro nato pa samo z glavnim jadrom križarimo sem in tja po zalivu in si ogledujemo okolico. Ko se nam je zdelo, da smo videli vse, kar se z morja da videti, smo se okrog desetih privezali v mestni marini, ki je postavljena v celoti na plavajočih pontonih.


Kmalu po pristanku sva z Bredo že na prvem informativnem ogledu. Mesto je v dopoldanskem času zelo živahno in za nas prišleke polno drugačnosti.


Še posebej je živahno na široki in dolgi ulici, kjer se skupaj z nekaterimi stranskimi uličicami razpostira odprta tržnica, kjer prodajajo poleg rib in 'morskih sadežev' prav vso sadje in zelenjavo, ki jo bogato rodi plodna sicilijanska zemlja. Trgovci so prijazni, glasni in podjetni. Sledijo ti z očmi, kam se je zapičil tvoj pogled in če je to sadje, sir ali karkoli takoj užitnega, te vabijo, da to poskusiš, preden se odločiš za nakup. In če greš naprej brez da bi karkoli kupil, niso razočarani, ampak si dobrodošel pri isti stojnici tudi čez deset minut, ko si si zaželel poskusiti še kaj drugega. Po kakšne pol ure sva pojedla veliko okusnega sadja in različnih sirov, šele potem sva kupila nekaj malenkosti za po poti naprej. Glavni nakup sva nameravala izvršiti šele naslednje jutro preden odplujemo.


V starem delu mesta je veliko ozkih ulic z labirintom podhodov, uličic in sumljivih prehodov, ki včasih ne vodijo nikamor, ampak se nepričakovano končajo. Domačini pa se samo smejijo in prestrašenim turistom pomagajo ven, ko obupani prosijo za pomoč. Očitno so vajeni, da tukaj turistom odpove njihov prirojen smisel za orientacijo. Tudi naju je prijazna gospa samodejno napotila v pravo smer, ko sva v petih minutah že drugič šla mimo njenih na stežaj odprtih vrat, čeprav še nisva bila v paniki in je nisva prosila.
V prihodnjih urah sva se temu predelu vedno taktično izognila, da ne bi trpel najin ponos glede nezmotljivosti v orientaciji. Saj je bilo še kup drugih zanimivosti, ki jih ni kazalo spregledati.


Od takrat naprej sva se torej držala raje obalnega področja mesta, uličic notranjega dela starega mestnega jedra nisva več obiskala.


Ker obala na zunanji strani mesta po naravnih danostih ni ravno gostoljubna za kopalce, so mestne oblasti dale modro namestit udobne kopalne ploščadi in stopnice do vode.


Drugače pa je obala z mestnega obzidja nedostopna in nič kaj mamljiva za kopanje. Pred obalo je plitko, polno je čeri in sluzastih kamnov, kar je dober pokazatelj, da mestna kanalizacija še vedno prosto odteka enako neovirano, kot vsa prejšnja stoletja.



Blizu trdnjave, ki je na rtu starega mesta, je majhen park, ki pa ga krasijo čudovita stara drevesa, ki ti v hipu pričarajo vzdušje džungle, saj je v njihovih ogromnih krošnjah velik vrvež in živ-žav številnih ptic, ki so tukaj našle svoj azil in prijetno domovanje. Drevesa pa so, po listih sodeč, iz rodu fikusov, ki jih imamo pri nas v lončkih kot okrasne rastline.


Med deblom in zračnimi koreninami, ki visijo prav iz vseh mogočnih vej, je prijetna hladna klima kljub vročemu poletnemu dnevu.

Zatem sva se odpravila še v novi del mesta do tiste impresivne zgradbe, ki ji nismo vedeli namena, ko smo pripluli.


Pred zgradbo je stala tabla, ki je jasno pokazala namen in poslanstvo te popolnoma železobetonske konstrukcije, ki jo je kljub mladosti že krepko načel zob časa. Še en dokaz več, kako se pri gradnji ne splača varčevati na ta način, da uporabiš cenen gradbeni material. Poslopje je namreč potrebno čimprej sanirati, če naj še naprej služi svojemu namenu. In po mojem mnenju bo sanacija vsaj trikrat dražja od prvotne gradnje.


Prvi dan na Siciliji je počasi a zanesljivo ugašal. V ladijski postelji dolgo nisem mogel zaspati. Nekaj zaradi vročine, ki jo tudi nočne ure niso primerno ohladile, nekaj pa zaradi sortiranja vtisov, ki jih je name naredilo to mesto nasprotij. Videti je bilo namreč veliko bogastva in prav toliko bede, ki sta se nekako samoumevno družila in prepletala v istih ulicah.
Svet se tukaj vrti nekoliko drugače kot drugod in nisem vsega tega bil sposoben ne sprejet, ne doumet.
Ampak noč bo naredila svoje in jutri bo nov dan, odprle se bodo nove perspektive in tudi jaz bom jutri mogoče že popolnoma drugačen.

Dan deveti: poln presenečenj in ravno zato tako enkraten

sreda, 6. julij 2011

Na Malto! - Proti Siciliji


Vstanemo ob 4.45 in ob petih izplujemo. Tokrat smo spet na dolgi etapi. Prejadrati bo treba več kot 150 M, da prispemo na Sicilijo do mesta Siracuse. Ker lahko v 24-tih urah prejadramo okoli 100 milj, to pomeni, da bomo prišli na naš cilj enkrat jutri dopoldan, ali pa še malo kasneje. Hitrost našega potovanje je zelo odvisna od hitrosti vetra ter od višine in smeri valov. Torej od vremena. Zato tudi zelo natančno preučimo vse vremenske prognoze, ki so nam na voljo.


Prve dve ali tri ure večinoma motoriramo, potem postane NE (30st) veter dovolj močan, da lahko jadramo v kurzu 210. To je kar dobro, saj je naš cilj na azimutu 220. Jakost vetra se stalno spreminja med 14 in 20 vozli in temu primerno prilagajamo jadra.


Jadranje je prijetno. Spet ima najbolj odgovorno delo avtopilot, ki pazi, da vozimo v kurzu, mi pa vsak po svoje. Seveda lovimo tudi ribe. Med jadranjem podnevi ves čas.



Počasi zapuščamo kalabrijsko obalo, se pravi ločujemo se tudi od prstov na italijanskem škornju in se vedno bolj bližamo Siciliji. Hitrost se nam giblje med 5 do 8 vozlov, morje je 3. Občasno pridejo tudi večji valovi v polkrmo.



Veter kasneje upade in ob 22.30 spet zaženem motor vse do 2.30, ko začneva z Bredo spet jadrati pri 12 vozlih NW. Najino dežurstvo od 21 do 24 ure sva namreč namenoma podaljšala, ker sva želela vso noč sama jadrati. Vendar je tisto prenehanje delovanja motorja ali pa dvig jadrovja prebudilo Vladota in sledila je zamenjava smene po kapetanovi zapovedi. Brez ugovora greva torej spat. Saj nama je prijalo tudi to.


Dan osmi: vse je dobro, le stalnega in dobrega vetra nam manjka

torek, 5. julij 2011

Na Malto! Crotone


Jutro se je pričelo prav razburljivo: prijela je riba! in to velika! Špulca na ribiški palici je pretresljivo zabrnela v jutranji tišini, ko so se zelo na hitro odvijali metri ribiške vrvice. Preden je Vlado uspel preklopit iz sanjskega sveta v razburjivo situacijo, se je odvilo skoraj vseh tristo metrov vrvice. Nato se je začelo obdobje, za katerega živi vsak pravi ribič; utrujanje velike ribe, ki se je borila za svoje življenje nekje v globinah Jonskega morja. Malo navijat vrvico, pa spet popuščat, pa navijat, pa popuščat...potem ocenjevat kako je težka...pripravit velik kavelj, da jo potegnemo ven.... kakih 50 kg ima najmanj...kaj bomo pa z njo?..spet popuščat...hladilnik je premali...še malo, pa jo bomo videli, le še 30 m ...palica je čisto ukrivljena...potem pa .....ssssssssrrrrrkkkkkkk.......
.... in riba je ostala v globini, z vabo med zobmi in dolgo vrvico, ki ji gleda iz ust....
Vlado se ne da; pripravi novo vabo jo spusti in gre spat nazaj k Idi. Čez kakšno uro se zgodba ponovi. Riba, ki prime, je sicer manjša, a še vedno prevelika. Torej danes 2x SKORAJ! Napredujemo! 



Nekaj časa še jadramo, nato pa je vetra premalo in ne dosegamo tistih štirih vozlov hitrosti, zato uporabimo spet motor. Pred obalo smo opazili nekaj raziskovalnih ploščadi; glede na stolp domnevamo, da vrtajo v morsko dno in verjetno iščejo ležišča nafte ali zemeljskega plina. Ob tej ploščadi je očitno tudi preskrbovalna ladja.


Pa smo prispeli. Potrebno je najti le še primeren vez. Za začetek smo se zasidrali pred starim valobranom - nasproti mestne plaže, se odpočili in okopali. Potem smo se zapeljali do mestne marine, kjer smo tudi prenočili. 


Za valobranom je veliko prostora in mirno morje.


Mesto pa je slikovito.


Dovolj zanimivo, da se splača sprehoditi po njegovih ulicah, kar smo tudi storili. Seveda smo nabavili tudi nove vabe in dovolj kvalitetne vrvice, da naslednja riba nima več toliko možnosti, da pobegne.


Z Bredo pred spanjem še opraviva obvezen večerni sprehod, tokrat samo po dolgem valobranu.

Naredili smo več kot 70 M, nekaj z motorjem.

Dan sedmi: lepo je tudi brez ribe na palubi