četrtek, 30. junij 2011

Na Malto! - prečenje Jadranskega morja

Vreme je bilo nestabilno, okoli nas smo videli na delu plohe in nevihte in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo grozeča mokrota zadela tudi nas. Potrebno se je bilo ustrezno pripraviti; za vsak primer. Nevihte pridejo na morju zelo na hitro in ponavadi tudi hitro minejo. Torej smo se ustrezno oblekli; še posebej moški del posadke, ki se je predhodno zavaroval tudi pred morebitno dehidracijo.
Tudi ženski del posadke je bil v pripravljenosti, če bo treba kaj pomagat...
Vse pa je bilo potrebno tudi dokumentirat, da bo mogoče našo zgodbo tudi fotografsko potrdit, ko pridemo  nekje konec julija vsi domov
Ja, Vremenske slike so se hitro spreminjale, padlo je par kapljic dežja, veter (NW, N, NE) je narasel do te jakosti, da smo z lahkoto presegali našo načrtovano povprečno hitrost štirih vozlov. Grozečim ploham in nevihtam smo se očitno uspešno izognili, ker smo imeli ravno pravo hitrost. Če bi jadrali hitreje ali počasneje nevihti ne bi ušli glede na to, kar smo videli pred seboj in za sabo. Bog nas ima očitno še rad...
 Sonce je zašlo, veter (NW) smo imeli v polkrmo in nas je pridno potiskal; skoraj v pravilnem kurzu. Domenili smo se za dežurstva na krovu čez noč, ki je bila popolnoma črna; zaradi oblačnosti, pa tudi zaradi tega, ker je bila luna v mlaju. Z Bredo sva dežurala od 21.ure do polnoči, ko sta naju zamenjala Vlado in Ida. Ob poltreh sem jaz zamenjal Ido in preostanek noči sva bila pokonci z Vladotom. Veter (NW) je narasel med 20 in 25 vozlov (občasno do 30) in tako lepo drvimo skozi črno noč. V soju naglavnih svetilk se vidijo samo bele pene velikih valov, ki se valijo ob levem in desnem boku in izginjajo v gluho noč. Veličasno!

Nehote so mi misli ušle na dokaj svež dogodek, ko se je približno tukaj potopila jadrnica  Ana N1 (Elan 45), ki je ponoči na poti do Malte treščila v UFO (neznani plavajoči objekt) - verjetno izgubljen kontejner s kake tovorne ladje. Znova sem pogledal preko kljuna barke, čeprav sem vedel, da ne bom videl nič pred seboj.
Mojemu pogledu je sledil tudi Vlado. Spogledala sva se, se nasmehnila in pomignila z rameni. Oba sva vedela, kaj storiti, če bi nocoj prišlo do neljubega dogodka, ki visi kot Damoklejev meč nad vsemi mornarji v majhnih in krhkih plovilih. Več bomo jadrali, večja je verjetnost, da bomo nekoč doživeli tudi to. Ali res znamo preživeti? Mislim da imamo dovolj znanja in opreme tudi za primer havarije.

Dan drugi; dobro je bilo!


Na Malto! - Na Lastovo in carinska odjava

Po mirni noči na sidru in vseh jutranjih aktivnostih, kamor  v poletnem času gotovo sodi tudi jutranje rekreacijsko plavanje, smo počakali, da se je ob 10 uri zbudil tudi veter. Pa ga ni bilo kaj dosti, pa še spreminjal se je od NW na W in nato še na SE. Zato smo si pomagali tudi z motorjem, da nismo izgubljali preveč časa. Okrog 12. ure smo se privezali ob carinski pomol in začeli po znani carinski tehniki 'slow motion' opravljati odjavne formalnosti.
Seveda je tu imel največ dela kapitan Vlado, ostala posadka mu njegove pomembnosti ni zavidala ampak je užila nekaj razkošja, ki ga ponuja edina Ublijska okrepčevalnica.
Malo po 14.uri nam je uspelo zapustiti Lastovo in se podati proti mednarodnim vodam. Čakala nas je prva daljša etapa na tej poti; 135 M (navtičnih milj) v ravni črti, kot je izmeril moj navtični program. S povprečno hitrostjo 4 KN (vozlov) kolikor lahko minimalno računamo, bomo jadrali torej 34 ur - se pravi do enajstih zvečer jutri. Torej je po možnosti priporočljivo doseči višje hitrosti jadranja, da bomo prišli pred večerom v nam neznano luko.

sreda, 29. junij 2011

Na Malto! - danes le do Vele Luke na Korčuli

Ob 11. uri in 21 minut smo izpluli in hitro razpeli polna jadra v zmeren severozahodnik (NW), ki pa je kmalu narasel na dobrih 25 vozlov in nas prisilil, da smo ga jemali resno; se pravi, da smo morali skrajšati jadra in kasneje, ko je veter še narastel, celo prvič namestiti viharni flok, ki se je dobro obnesel, kar je opravičilo kapitanovo dvomljivo investicijo.
Malo kasneje je veter upadel na sprejemljive jakosti in do večera malo po romantičnem sončnem zahodu smo že varno zasidrani pred Velo Luko na Korčuli.


Dan 1. Bilo je dobro...

torek, 28. junij 2011

Na Malto!

Letošnji glavni dopust pravzaprav sploh ni bil načrtovan tako, kot se je zgodil. Spomladi sva, kot vsako leto, dobro pripravila najino jadrnico za udobno in prijetno dopustniško jadranje in tako bi se tudi zgodilo če...

....če ne bi bilo Vladota, njegove žene Ide in njune jadrnice Sare, ter njihovega zapeljivega vabila, da se kot posadka pridruživa jadranju do Malte.

 Ker takšnega vabila in priložnosti ( po treznem in burnem razmisleku ) nisva hotela zamuditi, smo se na dogovorjeni dan 28.6.2011 znašli v Splitski Zenti, kjer se je pričelo vkrcavanje potrebne in mogoče potrebne robe na Saro, ki je vsa na novo ozaljšana čakala dogodivščin željno posadko.

Ko smo se namestili, smo dan izkoristili še za kopanje v domači luki in poslovilno večerjo v bližnji restavraciji. Jutri pa na pot!

nedelja, 05. junij 2011

Govca (Olševa)

Izhodišče: dolina Koprivne in Govška planina



V poznem popoldnevu sva se vozila po dolini Koprivne med strmimi koroškimi planinami.  Včasih res ne veš ali naj nadaljuješ pot z avtom zlasti ko zagledaš na cesti pred seboj brv, ki naj bi zdržala težo avta. Pogled na gradnjo novih mostov čez potoke, pa naju je prepričal, da so tudi tiste brvi, ki so starejše izdelave, (verjetno) enako trdno zastavljene.




Kam?
Na Peco se odpraviva velikokrat. Na drugi strani Koprivne pa se je dvigovala Olševa ali Govca in cilj je bil v trenutku zastavljen. Najprej sva hotela prečkati mejo po kolovozu na avstrijsko stran, a je bil prehod blokiran z velikim terenskim vozilom, zato sva morala spremeniti prvoten načrt. Takoj sva na karti našla novo varianto.



Slikovit razgled od koče kralja Matjaža na strmino pod  cerkvijo sv.Ane ter megleno Raduho je bil takšen - nikakršen.
Nizki megleni oblaki so obetali nevihte in plohe. Midva sva računala, da naju sreča glede vremena ne bo zapustila.










Oddaljeno grmenje neviht in megleni oblaki nama torej niso preprečili namere, da se odpraviva na Olševo. Izhodišče nama je tokrat bila lepa zelena Govška planina do katere vodi cesta, ki je predstavljala resen izziv tako asfalta vajenemu avtu kot šoferju, ki po takih cestah raje vozi kakšen primernejši avto.









Po strmem kolovozu, ki se je kmalu spremenil v vlako in nato po strmi stezici navzgor, sva najprej prispela do idilične lovske koče - pravzaprav bivaka, na katerem jasno piše, da je postavljen na višini 1555 m,
če je lovcem za verjet...
Še vedno torej obstajajo idealisti željni preprostega miru stran od dolinskega vrveža.
















Bolj sva se bližala grebenu Olševe, bolj so se nama odpirali razgledi navzdol po na koroških planinah in senožetih. Ob poti se je končalo prijetno melišče, po katerem naj bi si skrajšala pot nazaj grede z vrha. Vsaj mislila sva tako.


















Ko hodiš tako navzgor opazuješ vse okrog sebe in seveda tudi pot pod nogami. Zato sva  opazila tudi tale  kamen s prelepimi školjkami srčankami, fosilnimi ostanki iz davne pradavnine, ko tukaj še ni bilo gora, ampak plitvo morje polno čudnega življenja, o katerem vsako leto zvemo kaj novega.

















Značilne skulpture grebena Olševe naju spremljajo po celotnem grebenu; votlince, okenca in druge erozijske skulpture nama burijo domišljijo in krajšajo čas.




















Na Visoki peči pa se nama je odprl takšen pogled na zatemjeno in oblačno Raduho. Hm bo treba hitro dalje proti vrhu, da nama ne bodo bliski švigali okoli nog, tako kot se je že dogajalo. Tega še vedno ne marava.











Steza proti vrhu Govce se je še dvigovala in po dobri uri hitre hoje sva ob 17.30  dosegla 1929 m visok vrh Olševe ali Govce. Razgledi so bili seveda lepi. Čeprav velikokrat že videni a vedno znova navdušujoči; kot vedno z naših vrhov.











Sledilo je obvezno fotografiranje na vrhu, kljub nevihtnim oblakom krog in krog, ki so sumljivo grozili, da se lahko izlijejo prav na naju.













V vpisno knjigo na vrhu sva se ob 17.30 vpisala kot  25. in 26. v tem nedeljskem dnevu. Verjetno sva bila v tem dnevu zadnja. Nikogar nisva srečala na celotni poti gor in dol, ker sva hodila po manj obljudeni poti. Da sva lahko na vrhu sama, nama vedno zelo ustreza. To so tako lepi trenutki, ki jim vedno ustreza čimbolj intimno vzdušje.
Tako - vsaj malo za meditacijo in razmislek o smislu in vrednotah življenja.





Savinjske Alpe so bile torej malo v oblakih, od daleč se je slišalo grmenje, pogled na Raduho je bil vedno temnejši  in meglen zato se na vrhu nisva mudila tako dolgo, kot bi se lahko.
Nevihte v gorah naju ne sproščajo tako zelo kot v dolini..., zato sva hotela čimprej v varno zavetje gozdne meje.









Pot navzdol zgleda vedno drugače kot navzgor; je drugače slikovita. Visoka peč -1849 m je enkratna s svojimi kamnitimi skulpturami. Olševa je res edinstvena.



















Na poti navzdol bi morala vstopiti v melišče, ki bi naju popeljalo skoraj do lovske koče, pa sva na to možnost enostavno pozabila.
Tudi to se zgodi; sva pa zato najinim gojzarjem podaljšala njuno uporabno dobo.

Bolj sva se vračala v dolino, bolj so se oblaki oddaljevali. Dolina pa naju je tokrat pričakala z modrino neba.
Res kako hitro se vreme lahko spremeni in tudi oblaki nikdar niso nikoli tako temni, da se ne bi mogli razkaditi in se razbliniti v zahajajočem soncu.

nedelja, 08. maj 2011

gora Oljka

Bo treba spet prilepiti kakšno slikico za obujanje spominov. Saj ne, da ni bilo motivov v tem času ter zgodbic tudi  ampak vse narediti v tem čudovitem  pomladnem času......pač se ne utegne.

Zgodaj zjutraj  sem tokrat zopet skočila  na mojo priljubljeno domačo "goro".
Mnogi me sprašujejo zakaj tako zgodaj zjutraj. Več razlogov imam zato. Kot prvo zelo rada gledam sončni vzhod in če imam le možnost , grem rada malo višje. Sončni vzhod pa je sedaj ob tem času že ob 5.40. Hja, nekateri imamo pač smolo zaradi naših hobijev. Naslednji razlog je to, da ko pridem domov, je še cel prosti sobotni in nedeljski dan pred menoj. In to mi je tudi všeč. Poleg vsega tega pa je zgodaj zjutraj v naravi tako fajn in lepo, nikjer nobenega, le petje ptic, šelestenje bežočih srn v gozdu, rosne kapljice na sveže ozelenelih listih, skratka barvito,čarobno in lepo.




V teh krajih imamo tudi nekaj starih posebnih dreves...







V tem sobotnem jutru pa ni bilo tako samotno. Kot vedno sem hodila proti gori Oljki in kar naenkrat se je nežno petje ptic sprevrglo v vreščanje. V naslednjem trenutku sem zaslišala, da se je nežno šelestenje grma spremenilo v lomastenje, pokanje vejic in bučno šelestenje dreves... in takoj za tem sem zaslišala nedvoumno hrkanje divjih svinj in v trenutku sem zagledala  tudi dva velika merjasca ali dve divji svinji (kdo bi znal razločiti v tistih napetih trenutkih?), ki sta me grdo pogledali in oddrveli po Martinovi poti navzgor proti kmetiji Jug. Jaz pa takoj za njima  - seveda v nasprotno smer -  navzdol po Martinovi poti.
Uboge živalce, seveda sem vdrla v njun teritorij, jih verjetno presenetila pri njunem zajtrku in tako niso bile povsem zadovoljne. No jaz pa tudi ne, ker res nisem pričakovala, da si bodo privoščile svoj jutranji pohod tako blizu človeških bivališč.

In z mojo goro Oljko v tem jutru ni bilo nič. Prestrašeno sem jo popihala nazaj v varen domači dom. Ampak v naslednjem vikendu bom zopet šla pogledat, če so se divje svinje le prestavile kam drugam, saj tu itak nimajo jutranjega miru.
V naslednjem, nedeljskem jutru pa sem odšla na nasprotno stran doline, na Dobrovlje. Mislila sem si, da vsepovsod pa le ne morem motiti živali. No, res ni bilo divjih presenečenj. Srečala sem le enega lovca, ga seveda zapletla v pogovor o včerajšnem dogodku in rekel mi je: " Najbolje jih je pustiti pri miru...., in vahtajte se jih......"

Ja, ja.....,ja seveda saj jih pustim pri miru in tudi "vahtam" se jih,  pač popiham jo domov...

ponedeljek, 21. marec 2011

Vivodnik

Izhodišče: Gornji grad, pot čez Jespo
Čas hoje: 2h navzgor
Zgodnje jutro  na zadnji zimski dan v letu 2011 je bilo prekrasno, sončno toda vetrovno in mrzlo. So pa zato bili razgledi jasni in slikoviti.
Sončni vzhod me je danes dobil že v gozdu pod cerkvijo Sv.Florjana in tako s posnetki prelivajočih se barv zgodnjega jutra tokrat ni bilo nič. Ampak na strmem pobočju sem le še ujela nekaj lepih dreves v jutranji svetlobi.










Na gozdnem pobočju Menine se je opazilo, da čez teden tu ni tako tiho in mirno kot je bilo v tem jutru. Drevesa padajo za naše vsakdanje potrebe...













Tokrat sem izbrala malo daljšo pot čez planino Jespo.















Na planini se je že začel mrzli ples vetra ter prvi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe, ki so bile tokrat odete v svežo belino.












Na vrhu planine Jespe so me dočakale prve zaplate snega. Za drevesi pa tudi prvi obljubljeni sončni žarki, ki naj bi pregnali mraz z mojih rok.


















Na vrhu planine sem poiskala stezo proti koči, pogled nazaj pa seveda ne more kazati nič drugega kot naše Alpe.













Nato sem šla proti Vivodniku -1508 m, najvišjemu vrhu Menine planine ampak tam mi je fotoaparat zatajil. Zgleda, da je bilo zaradi vetra še baterijam premrzlo. Meni pa tudi, saj so mi roke tako otrpnile, da sem opustila misel, da zamenjam baterije. Bo pa Vivodnik drugič na sliki.  Slika je torej ostala le v mojem spominu.




Ker sem bila v tem jutru prva v koči in kar hitra, sem si zaslužila čaj na račun koče. In nato zopet ven iz tople koče fotografirat nove slikice v tem krasno prepihanem jutru.

Teloh na planini še ni v svojem bujnem cvetju.









Navzdol pa me je steza vodila čez Ovčje stane.















Takole je izgledalo tole drevo na začetku letošnje zime, ko je Menino planino v decembru 2010 pokril prvi sneg.


Takole pa na zadnji dan koledarske zime v marcu 2011.














Rana ura , zlata ura, se je izkazalo tudi tokrat. Vetrovno toda prekrasno sončno vreme , steze so še samevale, tu in tam sem preplašila kakšno srno in nekaj ptic, ki so bile prehitre, da bi videla kateri sem skrajšala jutranjo dremanje.