sobota, 19. februar 2011

Boskovec in Smrekovec

Izhodišče: kmetija Keber
Čas hoje: 6-7 ur vse skupaj
Tokrat se je dan za pohod v planine začel malo bolj pozno.Ob 11h sem parkirala avto pri kmetiji Keber na pobočju Golt. Iz avta sem vstopila v meglo in se pričela vzpenjati po zasneženem pobočju. Do Mozirske koče je bila steza občasno bolj ali manj zgažena. Ker pa novega snega ni bilo veliko, le  kakšnih 10 cm, je bila hoja res pravo zimsko uživanje.

Pri razgledni točki pod Mozirsko kočo sem že pokukala iz megle in obsijali so me tako zaželeni sončni žarki.
Pri koči pa je bilo že več snega, steza dalje proti Boskovcu pa neokrnjena belina. Zelo sem se razveselila, da bom končno enkrat jaz tista, ki bom naredila gaz na hrib. K sreči snega ni bilo čez kolena ampak le toliko, da je segal čez gojzarje in za ženski korak v snegu je bil to res pravi užitek.

Dolino pa so ovijale megle. Prav nič nisem zavidala tistim, ki so ostali spodaj.

Na vrhu Boskovca sem kot vedno tudi tokrat naredila nekaj posnetkov tega, kar se je videlo z vrha.

Ojstrica se lahko ujame le tako, da jo umestiš med dve smreki.

Tale smreka in oblak pa zakrivata pogled na Peco. Pri 1587 m na vrhu Boskovca sem še vedno prenizko za čiste poglede na ostale planine.

Še polovica dneva je bila pred menoj zato sem se odločila, da naredim gaz še dalje proti sedlu Kal. Na sedlu pa sem prišla spet na uhojeno pot.

Od  Kala dalje proti Smrekovcu  sva bila zopet samo dva, ki sva delala gaz. Snega je bilo ponekod bistveno več, še čez gojzarje je segal. Malo gor in dol po grapah in v eni uri sem bila že pri koči pod Smrekovcem. 

Na vrhu Smrekovca  (1577 m)  zopet sonček in lepi pogledi na vse strani. In v takem prekrasnem dnevu sem na vsej poti in tudi na vrhu uživala sama.Take samotne poti so mi najlepše.




Rogatec z Lepenatko kuka iz megle ven.

Šaleška dolina se je kopala v gosti megli. Le kupček iz megle jasno izdaja, da termoelekrarna v Šoštanju dela s polno paro.




In še pogled proti Uršlji gori. Koroške doline tokrat niso bile zamegljene.
Raduha z meglami v Savinjski dolini..


Po posedanju na toplem soncu in brezveterju pa sem morala res počasi nazaj. Še dolga pot  nazaj me je čakala zato sem se zopet spustila navzdol med gozdove in zimsko pravljico v njih.

In tako malo dol in precej gor na Golte in v mraku sem se že spuščala od Mozirske koče navzdol v megleno morje.Ampak začuda se mi je megleno morje neprestano izmikalo.Ko sem že mislila, sedaj pa bom potonila v meglo, se je ta zopet razkadila. In tako dalje in dalje, megla pa se je kar razblinjala in tudi v dolini je ni bilo več.










torek, 8. februar 2011

Raduha in Lanež

Izhodišče: Kosmačeve Rastke
Čas: 1h do Loke in 1h na vrh Raduhe, skupni čas 9 ur bivanja na prostem


Ker sva bila v planini od sedme ure zjutraj do četrte ure popoldan pač moram napisati, da sva do vrha Raduhe hodila le dve uri. Da ne bo kdo mislil, da sva lezla v hrib tako počasi, da sva potrebovala za gor in dol celih devet ur.Večino časa sva namreč porabila za posedanje na toplem soncu, klepet z znanci ter pohajkovanje po planinah okoli Laneža.
Tokrat sva začela hoditi v Kosmačevih Rastkah in do koče na Loki pod Raduho sva bila v eni uri. Steza je bila večinoma kopna, sneg in led sta se pričela na planini pod kočo.


















Koča na Loki pod Raduho je bila odprta a to dejstvo naju ni ustavilo, ker sva želela čimprej do vrha.













 
Prvi resni hrib v katerega sva se zagrizla je bil poledenel in palice so nama prišle prav

Proti vrhu je bila steza občasno tudi ledena, vendar se je dalo z malo spretnosti lepo hoditi kar v gojzarjih brez derez ali derezic.Saj odričati se itak ne moreš kam daleč.
































Vrh se je bleščal v soncu in ker je bilo skoraj brezveterje sva si privoščila današnji prvi zelooooo dolg postanek.













V ozadju je levo Križevnik, nato Poljske device in Velika Zelenica, vse na enem grebenu. Desno pa Ojstrica.




Seveda sva nahranila tudi kavke, ki so vztrajno prosile za vsak grižljaj.





























V takem sončnem vremenu so razgledi prekrasni. V ozadju so se videli vsi Julijci s Triglavom seveda.



















Peca.






Potem pa dalje mimo Durc.Ustavila sva se in opazovala tri planince, ki so se malo zaplezali v poledeneli steni na severi strani.Malo so telovadili nato pa srečno prišli na vrh sedla.










Po pavzah s posedanjem ter klepetom z znanci, ki so prišli nasproti sva napredovala do Laneža. Tu sva skoraj pognala korenine, ker je bilo tako prijetno. Res nama ni nič manjkalo. Čez dve uri sva našla še eno tako točko, kjer sva se udomačila za naslednje ure. Ni in ni nama bilo zapustiti prijetne tople višine.









Navzdol z Laneža je bilo malo bolj pestro, ker sva se mestoma ugreznila kolikor se je dalo in še čez.



















Prve spomladanske ikebane so že bile brez snega.














Tako sva zelo počasi naredila krog in zopet prišla do koče na Loki, poskusila njihov čaj, seveda za 1 euro, pokramljala z oskrbnikom ter se napotila nazaj proti Kosmačevim Rastkam. In devet ur preživetih v planini je zopet minilo kot bi pihnil.

nedelja, 6. februar 2011

Radojč in Ramšakov vrh


Tokrat sem se udeležil tradicionalnega planinskega pohoda, ki ga organizira PD Vinska gora. Pot poteka iz Vinske gore prek Ramšakovega vrha in Radojča do Tuševega, kjer je bil zaključek pohoda.

Zima se očitno poslavlja, tako je pot posuta z listjem namesto s snegom. Kljub temu pa gozd dobro vpliva na počutje.











Igra svetlobe in sence je vedno zanimiva, tudi takrat, ko se po strmi poti vzpenjaš proti svojemu cilju.






















Občasno se odprejo skrivnostni razgledi skozi goli listnati gozd, taki kot jih v poletnih mesecih pač ni. Tudi zaradi tega ima zimski čas svoj čar in vredno ga je izkoristiti s pohodi v naše hribe.













Ker je bil to organiziran pohod, sva z bratom srečevala mnogo ljudi. Med njimi seveda veliko prijateljev, znancev in sodelavcev s katerimi smo poleg pozdrava izmenjali še kakšno besedo več.
A za malico sva si vseeno uspela najti košček samote in na idilični sončni jasi sva si dopolnila načeto energijo in ublažila grozečo dehidracijo.

Bilo je tako prijetno toplo, da bi lahko kar zaspala tamkaj. A sva oba že dovolj stara, da vema, da se na goli zemlji ne sme predolgo sedeti dokler imajo imena mesecev v svojih imenih črko R.
Mladina tega ne ve, pa se zato čudijo pomladnim gripam in prehladom...


Ko na planinski poti srečaš jasen znak civilizacije, se začneš zavedati, da bo tudi ta zgodba kmalu končana ne glede na to ali smo jo znali užiti do konca.















Eni so še vedno neodvisni od komunalne vode. Kakšno bogastvo! Vendar tisti, ki to imajo, se tega ne zavedajo. Vendar se zavest o tem le množi a verjetno prepočasi...













Na Tuševem se je pohod končal. V izkaznice smo dobili potrdilo o udeležbi se še malo okrepčali in posončili, nato pa sva se spustila še do zapostavljene naravne znamenitosti Šaleške doline. Veluja peč - naraven most.  Še kratek spust do doline, pa se je prijeten nedeljski izlet iztekel. Kdo ve - mogoče naslednje leto spet!

sobota, 5. februar 2011

Kredarica v soboto


Sončni vzhod se nikakor ne sme prespati, zato sva se odpravila fotografirat ven v mraz in veter. Pihaloje tako močno, da so  sunki vetra krivi, da je večina fotografij bilo zamaknjenih.Toda nekaj jih je le za silo ratalo.










Malo po sedmi uri se je greben Triglava pričel barvati z jutranjo svetlobo.































Nad nami je bil sloj visoke oblačnosti vse do vzhoda, kjer je bil jasen pas čistega neba.


Takšen je bil Rž v jutranji svetlobi.















Prva jutranja zarja za nas ter megle v dolini.













Barve sončnega vzhoda so neverjetne in vsakokrat drugačne. Če tega  ne doživljaš znova in znova,si ne moreš misliti, kakšna barvitost juter je vse mogoča. Mnogi ta čudež nevede celo življenje zamujajo.






Sedaj pa se bo začelo.
















Prvo je bil obsijan greben Triglava.






















Tako zgodaj zjutraj nas je vabila dobra gaz na grebenu, da bi se podali na vrh. Sneg je bil res primeren za osvajanje vrha, toda pihal je tako močan veter, da sva misel za vrh odpodila z glave. Tako sva rajši uživala v čudovitih jutranjih barvah. Pa kdaj drugič.


















Za Triglavom se je nato škrlatno  obarvala - Škrlatica. Nato še Dolkova Špica, sledila sta Jalovec in Mangart nato pa vsi ostali Julijci.












Končno je sonce obsijalo tudi Kredarico.















In naredil se je dan kot že tolikokrat doslej, a vedno znova fascinanten.












Po sončnem vzhodu je oblak zakril sonce in v daljavi je za hip zopet bilo vse sivo. Skrajno levo je Jalovec, sledi Magart, desno pa je Razor. Spredaj pa Planja in Pihavec.


Sonce smo pospremili v nov dan. Tudi fanta iz sosednje sobe sta ves čas navdušeno fotografirala lepote sončnega vzhoda. Bili smo že dobri znanci, saj smo tokrat edino mi štirje prenočili v koči.
Sedaj smo lahko vsi premraženi a zadovoljni šli v kočo ob še toplo krušno peč na zasluženi zajtrk. Takoj za tem so na Kredarico dobesedno pridrveli prvi pohodniki. Povedali so, da so iz Krme krenili že ob drugi uri zjutraj. Še je nekaj gajsnih med nami....







Ob deveti uri smo prvi na svetu zvedeli uradno meritev temperature na Kredarici. Dežurni meteorolog jo je odčital. Imeli smo neverjetnih 1,2 stopinj cenzija, medtem ko nas je le dve uri prej nazeblo do kosti kljub dobri obleki in obutvi.











Veter pa je še vedno neutrudno pihal.














Prvi pogumnež (tisti, ki je ob sedmih pridrvel iz Krme in pozvonil na zvonec pri kapelici) se je odpravil na greben Triglava.




















Midva pa sva se odpravila v dolino. Tokrat počasi in brez odkrivanja novih sestopov.















V tej soboti se je kar precej pohodnikov vzpenjalo na Kalvarijo.Veliko jih je bilo s turnimi smučmi, samo da danes smuka ne bo najbolj ugodna zaradi visoke oblačnosti, ki je povzročila difuzno svetlobo. V taki svetlobi pa smuka ni najbolj ugodna.











Za Velikim Draškim vrhom se je kazalo nekaj jasnine.






























Prva hišica v ravninskem delu Krme.











Pogled nazaj proti Draškima vrhovoma.















Parkirišče pred Kovinarsko kočo v Krmi.






























Za konec dneva pa sva si šla še ogledat koliko je slap Peričnik še pomrznjen.