sobota, 11. december 2010

Planina Klek

Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki
Čas hoje: okoli 5 ur





Vremenska napoved je obetala dva prekrasna sončna dneva, zato sem jih morala izkoristiti seveda zopet za pohode po planinah. Tokrat smo se odpravili malo dlje od doma, to je na Gorenjsko. Na Pokljuko.

Za vojaškim objektom na Rudnem polju smo zavili po poti proti Blejski koči na Lipanjci ter sledili smučini.














Med mogočnimi smrekami je tu in tam prismučal tekač na smučeh malo dalje pa so nas sledi turnega smučarja vodile dalje in dalje.




















Toda kmalu smo ugotovili, da smer ni ravno prava za Blejsko kočo, vendar smo pot v sončnem zimskem vremenu lepo nadaljevali.
Hoditi s krpljami v snegu, ki se malo udira, je prekrasno. Toda jaz sem bila "peš" brez krpelj in to pomeni, da sem krepko zaostajala za ostalimi.







Turni smučar, čigar sledem smo sledili je povedal, da hodimo v smeri Planine Klek.(1556 m)
Ker tam še nismo bili, smo v čudovito lepem dnevu, lepo hodili (gazili, vsaj jaz) dalje.



Ampak to ni motilo mojega doživljanja zimske idile v globokem snegu na Pokljuki ter čudovitih pogledov na Stol.













Po dveh urah hoje smo prispeli do planine Klek.Idilična planina pod Klekom,  je v globokem snegu  samevala.




















Samotni popotniki smo se seveda odločili za nadaljevanje našega pohoda s tem, da poiščemo markacije proti Blejski koči na Lipanjci.





















Ves čas smo hodili po robu gozda pod Debelo pečjo.
















Ko smo že hoteli obrniti nazaj pa so nam nasproti prisopihali uživači na tekaških smučeh, ki so prav korajžno hodili s smučmi po pokljuških gozdovih gor in dol. Sledili smo njihovim smučinam skozi gozdove.

































In po nekaj urah prelepega toda že kar napornega gazenja v  snegu sredi gozdov, smo zagledali table z napisi smeri poti.























Oli, prijazni moj sopotnik se je držal kar mene, najšibkejšega člena v družbi krpljašev, ki so drseli po vrhu snega sem in tja med smrekami , zelo dobro iskali prehode in mogoče kakšno markacijo. Bilo je prav prijazno mi občutiti, da me je Oli tako sočutno in zaskrbljeno pogledoval in čakal, ko sem vztrajno gazila za sledmi krpelj.


Nato še malo gor in dol med mogočnimi smrekami na Pokljuki in konec koncev smo zaključili naš pohod, seveda s pomočjo GPS-a, ki nas je usmeril čez strme grape nazaj proti Mrzlemu studencu,  na naše izhodišče kjer smo pustili avto.
V petih urah smo prehodili lep kos poti, celo bili blizu Blejske koče ter občudovali prelep zimski dan.

nedelja, 5. december 2010

Menina planina

Izhodišče: Gornji grad mimo Primoža
Čas hoje: 4 ure

























Iz temne doline sva se v kar lepem mrazu  okoli minus 13 stopinj,zgodaj zjutraj odpravila proti Menini planini(1453 m). V Gornjem gradu je še vse spalo, midva pa lepo navzgor proti razgledni točki cerkvice Sv.Primož.



 Tukaj sva pričakala prve prekrasne jutranje barve sončnega vzhoda.



 Kaj mraz in kaj če zebe v roke ko fotografirava, prečudovito jutranjo barvitost sončnega vzhoda.




 Sonce naju še ni doseglo, je pa obsijalo Rogatec in vrh Lepenatke.














Midva sva še morala krepko gaziti, da sva dosegla sončne žarke.















Od kmeta Semprimožnika v gozd lepo navzgor.


































In pogledi na Kamniško - Savinjske Alpe so bili prekrasni, iz sanj naravnost v realnost.














 Ob poti so naju pozdravljali takile možici.

Sončni žarki so bili za naju še malo bolj navzgor. Snega je bilo vedno več in bolj in bolj sva se bližala zopet enkratni zimski pravljici.




















In sva dosegla sončne žarke ....



ampak tudi veter, ki je kar lepo dvigal sneg in risal prekrasne motive v drevesa.

In tako dalje čez Ovčje stane...




































Čudovita belina z modrim ozadjem in zelo malo človeških sledi, še  najina gaz je bila taka, da je večinoma skoraj ni bilo...



















In nato pogled proti koči na Menini planini, kjer je tudi  veter pojenjal. Koča je odprta ob vikendih in tudi danes se je lepo kadilo iz dimnika, kar pomeni, da naju že čaka topla krušna peč, vroč čaj in vse kar zraven spada...

In res je v koči bilo vse kar sva potrebovala.Toplota se nama je razlezla po kosteh in prijetna družba se je večala z vsakim trenutkom, kajti za nama so prihajali vsi tisti, ki tudi niso hoteli doma prespati lepega dneva, ki je bil nekako vtaknjen v serijo deževnih in sneženih dni. Naši pogovori so se seveda sukali okoli planinskih poti, lepih dogodkov v hribih in načrtih za prihodnje ture.

A zimski dnevi so kratki in treba je bilo zapustiti družbo, da preostanek dneva ne mine brez naju.




















Škoda, da je treba že spet v dolino; ker pa je to nuja, sva tokrat za spremembo oddričala dol po strmi poti čez Borovnico do Gornjega Grada.
Ozirala sva se okoli, kje bi se dalo prihodnjič najlepše odsmučati v dolino, pa zaenkrat še s progo nisva zadovoljna; bo treba najti drugo varianto.









In še veliko takih sončnih barvitih dnevov, si želiva.....

ponedeljek, 15. november 2010

Jabuka 2010: 12. - 14. november 2010


Letošnja regata Jabuka 2010 je bila spet posebna; tokrat zaradi pomanjkanja vetra, kar je povzročilo, da veliko jadrnic ni doseglo cilja v regularnem času, oziroma jih je bonaca izmučila do te mere (beri: uničila živce), da so odstopili po nekaj urah čakanja na odprtem morju, ko so jadra na hitrih jadrnicah nemočno plapolala in nas je počasi nosil tok tja, kamor nismo hoteli...

Začelo se je bolj vzpodbudno. Ko smo v petek
zvečer čakali na nočni start je pihal rahel jugo, ki je dajal upanje, da se bo dalo za silo jadrat. Ob 22. uri smo se drenjali pred startno linijo in iskali najboljšo pozicijo za ugoden začetek. Ko je startna raketa osvetlila nočno nebo, se je začelo prerivanje v 'laki tehniki slow motion'. Dobro smo startali in uspešno smo prehitevali velike jadrnice, saj smo imeli prednost pred njimi zaradi šibkih vetrov in naše majhne teže.





Ob zori smo bili še zelo daleč od Jabuke, a rahel jugo je vseeno dajal upanje, da jo bomo dosegli nekje v sredini dneva.

Sončni vzhodi na jadrnici so vselej neko čarobno doživetje, ki ga pričakuješ s tihim upanjem, da se bo zgodilo v čisto, jasno nebo z nekaj vlage, ki ustvarja prelivanje toplih barv skozi oči do razneženega srca.










Ko smo bili samo še 500 m oddaljeni od Jabuke, ki jo je bilo potrebno obkrožiti, smo se ustavili v popolni bonaci in ni šlo več ne naprej ne nazaj, ampak nam je vso premikanje zagotavljal le nestalni tok, ki nas je vrtel več ali manj na istem mestu.

V takih primerih začne posadka vedno tarnati in se  zamoti s hrano, pijačo, sončenjem in pripovedovanjem pomorskih zgodb, ki so bile podobne nastali situaciji. Po nekaj urah je vsega dosti; preveč hrane in pijače, preveč sončenja, pametnih zgodb že zdavnaj zmanjka in prostor je le še za počenjanje neumnosti in nemočno jezo, ki vnese nemir v še tako složno posadko.
V dobro voljo nas je za nekaj časa spravila ugotovitev, da se da krasno igrati s fotografiranjem odseva z morske gladine. Nastala je serija neponovljivih posnetkov, ki so nam risali nagajive nasmehe na že zdavnaj otrple obraze.



 


Ob sončnem zahodu, ko smo že igrali tarok in se nam je že fučkalo za regato, smo bili še vedno na istem mestu.



Ampak pogledi proti zahodu so bili spet čudoviti!




Nekateri so se odločili za odstop; zagnali so motor, spustili prazna jadra in se odpeljali po morju, ki je bilo še vedno gladko kot gladina olja.


Mi pa smo še kar vztrajali, ker je bila partija taroka vedno bolj zanimiva in se nismo več sekirali za mirno morje.

Kmalu je nastopila noč in fotoaparat ni več uspel poslikati Jabuke, ki verjetno ponoči še nikoli ni imela toliko človeške družbe...



Po sedmih urah čakanja se nam je potrpežljivost izplačala; veter se nas je končno usmilil in v nedeljo ob poldesetih zjutraj smo uspešno prijadrali do cilja.






Zasedli smo odlično četrto mesto v svoji kategoriji, kar je naša najbolša uvrstitev na tej regati. Pokali so tokrat le za las ušli, kar nam je izziv za prihodnje leto.