sobota, 4. september 2010

Maraton Logarska 2010



Uspelo je prvič preteči maraton, 42 km, Mozirje-Logarska dolina.
Kar tako, da vidim, če zmorem.

Na začetku, v Mozirju pred startom, je potekal še sproščen klepet s somišljeniki.
Do Ljubnega je bila tekaška proga prijetna, saj je bila speljana po okoliških vaseh in travnikih; enako še malo od Ljubnega dalje. Pred Lučami pa smo pritekli spet na glavno (in edino) cesto, ki se tam začne rahlo a utrujajoče vzpenjati in zadnji kilometri so bili zato bolj naporni, kot je bilo zaželjeno.









Končno pa se je le prikazala Logarska dolina in le še tri km do cilja.













V cilju je organizator bogato založil stojnice s hrano, tako da smo se vsi lepo okrepčali.
Popoldne pa je pričelo močno deževati in pred nalivom sva se umaknila kar v avto in se lepo počasi odpeljala domov.
Slike in prijazen suport pa mi je seveda nudil Lojze, ki je vztrajno kolesaril ob meni.

nedelja, 29. avgust 2010

Ojstrica

Podvežak, Mala Ojstrica, Ojstrica, Kocbekov dom na Korošici, Podvežak.
Z odmori skupaj vsega 6 ur hoje.

V nedeljo, v  zelo zgodnji jutranji uri sva ugotovila, da nam oblaki sploh več ne pošiljajo nalivov, celo obratno, v kristalno jasnem nočnem nebu so se videle zvezde in takoj je padla ideja, da morava tak začetek dneva izkoristit za hribe.

Na parkirišču pod planino Podvežak ni bilo še nikogar, zato sva si lahko izbrala najbolši prostor, kjer bova pustila čakati avto.

Termometer je pokazal nič stopinj celzija, presenečenje za zadnje avgustovske dneve, zato sva za ogrevanje hitro hodila po planini Podvežak in kmalu se nama je odprl jutranji pogled na Dleskovec.









V daljavi pa se je že prikazala Ojstrica; vendar do tja je bilo še daleč.













Pri Inkretovem studencu sva se napojila, nekateri kar na tekočo zalogo, nekateri pa tako priljudno v plastenko in v nahrbtnik.













Nato pa zopet  v hrib in v daljavi sva že zagledala Dedca na katerem je bila  živina na jutranji paši. Kmalu sva prispela do razpotja za Kocbekovo pot na Malo Ojstrico in nato dalje za Ojstrico.











Danes je šlo vse na "ojstro". Hoja v hrib na "ojstro", ker sva seveda spet imela malo časa za hribe,  mimo takih "ojstrih" špičkov vse do Male Ojstrice.











Nato malo pod grebenom Male Ojstrice dalje, s čudovitimi razgledi na Logarsko dolino in Robanov kot na desni strani in dolino Korošice na levi strani.

















Seveda sva občudovala gospo (G)Krofičko s Strelovcem na desni strani ter gospoda Dedca na levi strani grebena Ojstrice.

Zopet sva se spomnila, da ima tudi Ojstrica  "rinke".

In zopet navzgor, kjer se zelo lepo lahko primeš skale in ti zajle in klini prav nič ne hodijo napoti, ker jih seveda ni. In prav je tako.
Ob devetih in pol pa sva stala na vrhu Ojstrice kot prva v današnjem dnevu. Za zgodnje jutranje vstajanje sva bila poplačna s čudovito čistim razgledom na vse Kamniško Savinjske Alpe. Seveda sva se morala še fotografirati, vpisati v vpisno knjigo, popiti topel čaj iz termovke. Videla sva, da je tam na vrhu vse zelo v redu in prav..... in bi še ostala, ampak zunajna temperatura je bila verjetno malo pod nič stopinj  z vetrom, zato sva počasi sestopila z vrha. 
Kmalu se je v dolini prikazal tudi Kocbekov dom na Korošici. Ob koči sva se grela na soncu ter se okrepčala s poznim zajtrkom. Koča je ob 12h še rahlo samevala, prijazni oskrbnici pa nista nič silili s vprašanji: "kaj bosta kaj pojedla ali popila" tako kot velikokje na kočah, ampak smo samo malo pokramljali.
Toda midva sva morala že v dolino, zato sva se poslovila od prijaznih oskrbnic na Korošici ter se napotila dalje čez ravnico ob koči. 

V tem dnevu sva na vrhu Ojstrice (2350 m) opazila majhne ledene svečke, na poti navzdol proti Korošici(1808 m) pa so še cvetele rože. Pisan prelep gorski svet.
Nasproti  nama je prihajalo  veliko planincev, ki so očitno vstali kasneje kot midva in so se odpravljali navzgor.







nedelja, 22. avgust 2010

Rinke,Turska gora,Brana

Okrešelj (1396m), Savinjsko sedlo, čez Križ, Rinke(2374 m), Turska gora(2251 m), Brana(2252), Kamniško sedlo(1884 m), Okrešelj.
Takole sva naredila en krog.

Proti Okrešlju sva začela hoditi v jutranjem svitu. Nad gorami so se dvigovale megle in začela sem dvomiti v vremensko napoved, ki je obetala sončen dan z malo oblaki











Pri izviru Savinje sva napolnila čutarice z vodo in že hodila proti Savinjskemu sedlu. Ob desni strani sva opazila lep sneženi, začasni naravni most, posut s kamenjem.











Pred vrhom Savinjskega sedla sva vstopila v Kriško steno, ter nato samo še navzgor.











 Pri izstopu s Kriške stene so se odprli spet čudoviti razgledi na Dolgi hrbet ter navzdol do Kranjske koče na Ledinah in na Češko kočo.











Seveda sva opazila kamnite "rinke" in kar lepo je pihljalo skozi njih.

Vrh Štajerske Rinke je bil meglen in tudi na poti navzdol je bila Skuta vsa v megli. Zato sva spremenila plan; spustila sva Skuto in šla lepo proti Turski gori.

V daljavi na zeleni zaplati trave sva opazovala kozoroge, ki se niso nič premaknili zaradi bližajočih ljudi, kot bi vedeli, da jih bo že naslednji trenutek zakrila meglica, ki jo je veter pognal iz doline.
Nato vrh Turske gore in malica na zeleni ravnici pod vrhom in s pogledom proti Brani in Kamniškemu sedlu.



Spust s Turske gore je kar zabaven, nekaj klinov, skozi Kotliče malo dol in nato gor. Za nama je bila že dolga hribovska pot a sva kljub temu prispela na vrh Brane v 30 minutah med tem ko je rdeča tabla obljubljala še 45 minut hoje. Na vrhu  pa zopet prekrasno s čudovitimi razgledi na vse vrhove v bližnji okolici.


Na vrhu Brane pa je toplota sonca prispevala, da je mnogo planincev poležavalo in uživalo v razgledih. Tudi naju je to pritegnilo za nekaj časa, potem pa je bilo treba naprej.



Seveda, ko takole hodiva se spomniva dni, kar daleč nazaj, ko sva hodila še skupaj z otroci po hribih. Prehodili smo veliko slovenskih planin in takšna fotografija je nastala  pred kakšnimi 20 leti  na poti proti vrhu Brane.





Takle naravni skalnjak je bil ob poti in že je postal za malo časa moj.

Nato naju je čakala samo še pot navzdol. Seveda je pogled na kočo na Kamniškemu sedlu nudil radost za oko s svojo zeleno barvo trave, belimi oblaki ter modrimi nebom.

 Prekrasni utrinki za uživanje, ki ji lahko doživiš le v naravi, nudijo  tudi odlične motive za dobre fotografije, ki ti tudi kasneje, ko jih doma pregleduješ, spravijo nove užitke do možganov. Pred kočo sva srečala tudi zadovoljne člane najine matične planinske sekcije, ki so tudi osvojilli Brano kakšno uro pred nama in so se ravno pripravljali na spust v Kamniško Bistrico.


Seveda se je na zeleni ravnici na sedlu prilegel počitek in trava je kar sama vabila v svojo zeleno posteljo. Kakšno uro sva nabirala sončne žarke na zalogo, ki bi morala zadostovati, da preživiva delovne dni do naslednjega vikenda.

Na poti navzdol od Kamniškega sedla sva premišljevala, da sva prehodila kar lepo planinsko krožno pot z štirimi vrhovi Križ, Rinka, Turska gora, Brana. Do kamniškega sedla sva hodila okoli 7 ur, nato pa še navzdol do avta pri Koči ob Slapu Rinka približno dve uri . Prvih 7 ur sva hodila v dosti hitrem tempu, zato ni čudno, da sva bila prijetno utrujena, ko sva pri avtu v Logarski dolini sezula gojzare. Masažo bosih nog sva zato izvedla takoj s spustom v strugo z osvežujočo Savinjo, kjer sva opravila poleg tega vso potrebno aklimatizacijo. 
Nato je sledil še najin večerni  piknik, za katerega sva iskala primeren prostor. Našla sva ga ob Savinji v parku ob Lučah, kjer sva použila še ostanek doma pečenega pehtranovega kruha ter hrano in pijačo, ki naju je čakala v hladnem avtu. In dan je bil zaokrožen v popolno celoto.








četrtek, 12. avgust 2010

Omišalj

Sidranje čez noč ni kar tako. Čez noč je namreč bila vremenska napoved, da bo tiho in mirno, kar pomeni brez vetra ali rahel burin. No ravno, ko sva se odpravljala spat, tam okoli 22h pa je zapihalo nekaj srednje močnega podobno tramontani,  naravnost v zaliv. Začela se je znana muzika tuljenja vetra okoli jambora in vrvi in čez nekaj časa se je slišal tudi vžig motorja na eni od sosednjih jadrnicah, kar pomeni, da so se morali na novo sidrati. Neglede na vremensko napoved je varno sidranje zelo pomembno.

Tale Kvarnerč je  prav zanimiv ali je toliko vetra, da se takoj dvignejo kar lepo visoki valovi in takrat seveda ni fotografiranja ali pa se zgodi, da ni vetra  in je potrebno odmotorirati .
In zjutraj sva tako odmotorirala v Kvarnerič, da narediva še zadnjih 40 milj. Tam sredi Kvarneriča pa sem pomislila , da je kar čuden občutek, ko pomisliš kako sam si sredi morja, npr na vzhodu daleč okoli ničesar, le rahlo meglen Rab v daljavi, na zahodu enako, le gorata obala Cresa, pod teboj okrog 100 m globine in nad teboj - zopet nič oprijemljivega.


 
Kako se le počutijo tisti pomorščaki,ki so tam sredi Atlantika ali Tihega oceana čisto sami. Tam pa je praznine polno vse naokoli njih.











Ko sva preplula Kvarnerič,  je za rtom Tarej prišel na vrsto še Kvarner. Tu je obala Cresa najbližje Krku.











Še malo pogleda proti Cresu in naseljem, ki so visoko v hribu Cresa in praktično sploh nimajo dostopa do morja, ker je obala Cresa tu tako strma.










Na drugi strani pa je obala Krka kar položna s precej majhnimi plažicami, ki pa so dostopne le z morja.

In do Omišalja sva tokrat premotorirala še zadnjih 40 milj. Vetra pa ni bilo. Pa kaj - vseeno nama je na morju vedno lepo.













Naslednji dan pa sva se poslovila od Tabite, ki je bila najin plavajoči dom skoraj tri tedne.












Na plovbi z Dubrovnika sva naredila točno 300 milj, skupaj tja in nazaj 580 milj, vse na okroglo po številkah. Domov  naju je vreme pospremilo z nevihtami.