sobota, 24. julij 2010

Omišalj



Druga najina morska zgodba se je pričela s potjo v Omišalj.
Ob 13h sva se odpeljala od doma, ker so bile dopoldne 6 km dolge kolone na meji z Hrvaško. Midva sva se uvrstila le v 1 km dolgo kolono, ki pa so jo cariniki hitro spravljali skozi mejo. Celo pot je najin avto pral močan naliv, ko pa sva prispela do Jadranskih vrat se je prikazalo modro nebo in sonce.
V Omišalju sva opravila prijavne formalnosti za Hrvaško in se odpravila proti najini Tabiti, ki bo najin plavajoči dom predvidoma naslednje tri tedne.


Začele so se priprave za urejanje jadrnice, napolnit je bilo treba rezevoarje z vodo, razporedit prtljago, da bo vse na svojem mestu in pri roki, ko se bo kaj potrebovalo. No mehanik naju je razveselil z novico, da je pri motorju oljni senzor bolj slab in da bo treba nabaviti novega. Ker je potrebno naročilo in traja nekaj časa, da se roba dostavi, se je kapetan Lojze odločil, da ne bova čakala na nabavo novega oljnega senzorja.
V času teh priprav se je razbesnela še burja in tramontana tako, da je najin odhod proti J  za jutri zjutraj postal vprašljiv. Poleg tega pa bo noč zaradi vetra zopet glasna,  to pomeni da vrvi in zajle na jadrnici pojejo veterno pesem.


Nebo proti Z je izgledalo takšno in to pomeni, da še ne bo nekega stabilnega vremena. Bova videla kaj se bo dogajalo ponoči in jutri zjutraj.

sobota, 17. julij 2010

Raduha




Naravni skalnjaki pa so na Lanežu res najlepši.


















Ker je bil napovedan vroč dan, sva za cilj današnjega izleta izbrala bližnjo Raduho. In sicer po poti, po kateri smo večkrat hodili pred leti in ni tako pogosto obiskana.
Nekaj kilometrov nad vasjo Struge, sva ob 5h zjutraj zapustila avto in sledila markaciji, ki s ceste zavije direktno v gozd. Prečkala sva nekaj novih gozdnih posek  in se kmalu znašla na za naju novi, očitno pa pred kratkim narejeni cesti, ki vodi v Luče kot sva zvedela kasneje. Do koče na Loki sva nato hodila po kolovozu, ki ga pravkar spreminjajo v cesto po kateri bo olajšan dostop do Loke. Takoj sva ugotovila, da bo zelo uporabna za zimski turni smuk...
Ob jezercu na planini pod kočo na Loki ob 7.30h še ni bilo živine, ki bi se pasla in sem mislila, da so pašo že opustili. Vendar sem se motila,  kajti nazaj grede sredi dneva,  sva zagledala drugačno sliko.











Mimo koče na Loki sva odhitela do vrha Raduhe in ob 8.30 je bilo na vrhu že takole živo.














S kavkami sva si delila zasluženi zajtrk in sploh se ni dalo drugače, ker so prišle takole čisto blizu prosit za priboljške. Očitno vedo, kod se morajo zadrževati.










Na vrhu se je bilo potrebno še slikati seveda nato pa kar hitro navzdol, ker sva želela pobegnit pred sončno pripeko čimprej v gozd. Za pot navzdol sva si izbrala pot preko vedno prekrasnega  Laneža. Na poti po grebenu Raduhe, malo za Durcami, sva prvič videla še nanovo markirano in usekano pot , ki se pod Durcami spoji na staro pot, ki vodi do koče na Grohatu. 



Lanež s svojimi travniškimi livadami, naravnimi skalnjaki, jezercem  ob katerem se pasejo ovce, s številnimi cveticami in seveda s prekrasnim razgledom na Olševo in ostale koroške planine je še vedno  tako prekrasen pozimi ali poleti ali kadarkoli, ko hodim tam.



Tudi preko Laneža se pot enkrat konča in pred Kočo na Loki sva tokrat pila čaj za 1 euro,  kar je bistvena razlika od ostalih koč v Kamniško Savinjskih alpah.


 Na planini pod kočo so se v jezercu sedaj namakali igrivi konjiči, poleg ostale živine, ki se je pasla po travniku. No na poti navzdol po kolovozu proti Radušniku pa sva izvedela, da bodo kolovoz razširili v udobno pot  za spodnje kmete, da bodo lahko živino lažje vozili na planino past. Od tod tudi ideja za novo cesto, ki vodi iz Luč nad kmetom Radušnikom in sva jo midva tudi prečkala.

nedelja, 27. junij 2010

Unije-Krk


Noč je bila mirna, v prekrasnem zalivu Maračol na otočku Unije.
Na privezih je sicer bilo veliko jadrnic, predvsem italijanskih, kar naju je začudilo, saj italijanska " feragosta" še ni v juniju ampak je v avgustu....

Zjutraj , seveda po obveznem čaju iz otoških rož sva dvignila sidro in odplula ob Z obali Cresa. Občudovala visoko Osorščico, tokrat brez oblačne kape za spremembo, se skoraj ustavila na otočku Zeča ampak ker je tako lepo pihalo sva plula dalje.










Občudovala samotne peščene plažice ob Cresu, plula mimo znamenitih Lubenic na vrhu Cresa.  Pred mestom Cres je zmanjkalo vetra in padla je odločitev , da bova nočila v zalivu mesta Cres. Ravno takrat pa je zapihal maestral , prijazni vetrič, na najinem jadranju letos ga še nisva občutila.
In ker je bilo to tako, sva rajši zopet razpela jadra in veter naju je potisnil skoraj do konca Cresa.



Nato pa še malo preko Reškega zaliva in v mraku sva privezala najino Tabito zopet v matični luki.
V tej etapi sva naredila 50 milj.

sobota, 26. junij 2010

Ist-Unije

Noči v zalivih, kjer je jadrnica sidrana so lahko zelo zanimive.
Najlepše je seveda  takrat, ko se morje zvečer umiri, po možnosti je še zaliv obrnjen proti zahodu, da še vidimo kako se sonce potopi v morje.  In temu sledi tiha, mirna noč in spanje do jutra. No seveda pa so možne noči na jadrnici,  popolnoma brez spanja zaradi vremenskih situacij. Najina noč na otoku Ist je bila tokrat nekaj vmesnega.
Zvečer se je morje res umirilo in obetala se je mirna noč. Prvo bujenje sva doživela okoli polnoči, ko so navdušeni pevci na obali razglašeno peli razne popevke. Pozabila sva namreč, da je bil na Hrvaškem praznik in so ljudje imeli razne proslave. Čeprav sva bila sidrana daleč na drugi strani zaliva, zvok po morju zelo daleč nese. Ko so omagali, sva tudi midva zaspala vendar sva kmalu doživela drugo bujenje. Nenadoma se je dvignil močan nenapovedan SZ veter, prepone na jadrnici so začele žvižgati, sidrna veriga je začela drseti okoli kamnov na dnu morja, kar se je zelo slišalo v kabini jadrnice. Predno sem doumela, da sva trdno zasidrana, saj se je sidro zvečer zataknilo in sem se navadila zvokov, je minilo seveda nekaj nočnih minut. Tretje bujenje pa je bilo, ko je začelo deževati in sva imela kabino odprto in seveda je bilo potrebno ukrepati.
No takih noči ali različic tega je kar nekaj, ko je jadrnica na sidru. Velikokrat ima vsako sidranje svojo zgodbo.




In bilo je jutro, dan oblačen, morje zopet mirno in uspela sva lepo dvigniti sidro.Ob obali Ista sva zavila proti otoku Škardi. Pred seboj sva gledala Premudo v oblakih zato sva se obrnilsa proti otoku Silbi. Veter večinoma SZ.









Občudovala sva grebenaste otočke Grebene, tokrat prav lepo zelene.












Pri Silbi sva nadaljevala proti Iloviku in nato še dalje mimo Malega Lošinja do Unij. Veter se je obrnil na burjo in pod Malim Lošinjem je barka krasno in hitro drsela dalje. Nekaj pred Unijami se je veter zopet obrnil, vključila sva motor in tako dosegla Unije. Danes sva naredila 35 milj.









V zalivu Maračol sva se vezala na bojo, odveslala na kopno in odšla na večerni sprehod do mesta Unije. Vse je bilo tako kot pred leti, samo turistov nekaj več, zlasti sva slišala veliko slovenske govorice.

petek, 25. junij 2010

Tramerka, Ist

Zopet je bila mirna noč za nama, SZ veter se je ponoči unesel in nama omogočil mirno gladino morja, še pozibavanja se skoraj ni čutilo.
Zjutraj sva načrtovala, da bova odplula dalje proti J, po zunajni strani Dugega otoka, občudovat mogočne strme  pečine , tja  proti Kornatom. Napovedano je bilo 6-16 vozlov burje  toda , ko sva prijadrala za Dugi otok se je veter bolj bližal 6 vozlom in kapitan se je odločil, da to ni nič in tako se res ne more jadrat, motorirat pa tudi ne misli in tako s Kornati ni bilo nič. Nič hudega , saj sva jih velikokrat že objadrala, bodo že še prišli na vrsto; pečine pa tudi.





Jadrnico sva usmerila nazaj proti otočku Tramerka in se kopala v turkiznem morju ob Tramerki, spomnila sem se na izmišljeno zgodbo, ki sem jo brala, ko je neki Slovenec pobegnil iz našega norega sveta na ta otoček in tu živel sam, tako naravno, prvobitno, daleč stran od našega ponorelega sveta....... bi rekla pameten fant.

Burja je malo pojačala in seveda je bilo takoj konec kopanja, ker je bilo potrebno dvignit jadra. Jaz sem se lepo razkomotila v jadrnici v zavetju pred vetrom,  se sončila, kapetan pa je  sam jadral proti Istu.... mislim da ga je zeblo...,občasno sem slišala kakšno pripombo, kako nekateri uživajo, on pa jadra......ja seveda burja je to.






Pred mestecem Ist sva si zopet izbrala bojo za privez, odveslala na kopno in se sprehajala po mestecu z nič turisti in z nekaj plovili na privezu. Otok Ist je zopet eden izmed takih, kjer ni avtomobilov, ni drvenja ljudi po ulicah,(sicer je ulic le nekaj),  ko sva šla mimo luške kapetanije, je bil lušli kapetan v sosednji restavraciji, ki je njegova seveda. In življenje lepo teče dalje in se še sprašujemo zakaj nam je tu tako lepo.





Tokrat sva si šla ogledat vrh Ista na katerem je zgrajena cerkvica, ki se vidi daleč naokrog. Seveda sva bila edina, ki sva se v popoldanski vročini povzpela na celih 176 m visok vrh, najvišjo točko otoka.








 Razgledi pa so bili čudoviti. Fotoaparat ni mogel zajeti  prekrasnih razgledov, tako kot je to videlo najino oko. Trudila sva se poslikati in ujeti prekrasne motive in občutke, ki ob tem nastajajo. Pa bomo to  videli, kako je uspelo, ko bova doma naložila še fotografije.
Po poti navzdol sem seveda (zopet samo jaz) videla ogromno kačo in zaradi tega sem odpodila misel, da bi šla danes še enkrat tja gor občudovat sončni zahod.

Proti večeru sva zapustila bojo in se zasidrala na Z obali zaliva pred mestecem Ist. Hm, pri sidranju je sidro tako prijelo, da je jadrnica kar poskočila, kapetana je vrglo na zadnjo plat in skoraj iztrgalo sidrno verigo iz elekričnega vitla, jaz za krmilom pa sem mislila, da smo nasedli. No, sidro menda zelo dobro drži, ker se je nekam zahakljalo, kaj pa to pomeni, ko ga bo treba dvignit , pa bo prinesel jutrišnji dan in jutro.....
Hja, na jadranju ni nikoli dolgčas......., no nekaterim nam tudi itak nikdar ni dolgčas, ker tudi če se nič ne dogaja, se nam dogaja.........

četrtek, 24. junij 2010

Premuda - Dugi otok, zaliv Pantera

V načrtu sva imela , da  zgodaj zjutraj  s Premude, odplujeva poti jugu.
To noč smo bile samo tri jadrnice v zalivu in dve na privezu na pomolu, kar je v primerjavi z Ilovikom zelo neturistično, v najino veselje. Za spremembo sva noč prespala mirno, brez butanja valov in žvižganja pripon v vetru. Celo tuljenje burje se je uneslo v tankočutno pesem, ki se jo je lepo dalo preslišati in prespati.

Na sprehodu po edini cesti skozi Premudo in s edinim kažipotom VAMO-TAMO, sva šla vamo in tamo. V smeri TAMO sva nabrala cvetoče šentjanžovke za jutranji čaj. V smeri VAMO pa našla trgovino, ambulanto, ki dela samo vsako sredo  a 'danas ne radi jer doktorica nije mogla doć'              in seveda sladoled.

Torej po obveznem jutranjem čaju iz otoških rož sva v rahli burji zapustila Premudo. V planu sva imela , da se ustaviva  na naslednjem otočku Škardi ampak burja je postala malo manj rahla, skrajšala sva jadra in ker je tako hitro šlo, se je kapitan odločil, da greva kar dalje. Namreč izkoristiti je treba veter, ko je po kapitanovo 'zlo fajn da jadrnica tako hitro pluje' pa čeprav posadko ob tem zebe. Glavno je, da se pluje. In tako sva zdrvela mimo otoka Ista, občudovala hrid Funestralo, ki smo jo mi na enim od prejšnih jadranj tu mimo krstili za Sfingo.
Zopet sva odjadrala mimo otočka Tramerke z turkizno modro barvo morja v zalivih  in  v ozadju gledala otok Molat.







Seveda sva si šla ogledat še na pol potopljeno ladjo pri Dugem otoku, malo zaokrožila okoli nje in se usmerila v zaliv Pantera na Dugem otoku. Burja je popustila, lepo počasi sva krožila po zalivu (seveda z jadrom, ker smo na jadranju) in se nato privezala na bojo.









Telesna vaja je sicer za malo koristna, nekateri pravijo toda midva sva vseeno odveslala na kopno in si privoščila dolg potep do svetilnika Veli Rat. Seveda se je pri svetilniku nehala najina samota, vendar turistov, ki se z avtom pripeljejo da atraktivnega svetilnika res ni bilo tako veliko, na prste rok  bi jih lahko preštel.









Občudovala sva še jadrnice, ki so plule ob Dugem otoku  nato pa počasi zaključila potep.


Po prihodu na jadrnico pa sva si šla poiskat mirni kot na morju za seveda mirno spanje.
Aja seveda pa na kobariške štruklje z vinsko omako, ki sva jih pripravila za večerjo, ne smem pozabit, na morju je fajn, ko se kaj dobrega poje..

sreda, 23. junij 2010

Premuda

Danes pa se nama je uspelo odlepiti z Ilovika. Pihala je lepa tramontana ( N ) okrog 15 vozlov in čez dobro uro,







 mimo Grujice z prekrasnim svetilnikom,
sva se po prijetnem jadranju znašla na Premudi.

Morje je tukaj turkizno zeleno, voda bistra, turiste lahko prešteješ na prste obeh rok, vez je zastonj in domačini zelo prijazni.
In midva nisva potrebovala danes ničesar več, pa sva ostala tukaj.








Pregledala sva, kaj se je novega dogodilo na otoku, zvečer pa sva si pustila streči in se razvajati v prijetni restavraciji, kjer sva poleg okusne hrane uživala v pogledu proti zahodu, kjer je sonce zašlo tako, kat sva si zadnjih nekaj dni želela - direkt v morje za obzorjem.