sobota, 9. januar 2010

Po poteh Pohorskega bataljona





Izhodišče:Koča na Pesku na Pohorju do Osankarice in Kota
Čas: 3-4 ure

V pohorskih gozdovih je vsakič drugače.

V soboto 9.januarja sva šla še drugič na (34.)vsakoletni pohod PD Velenje po poteh Pohorskega bataljona.












Z avtobusom smo se odpeljali do Koče na Pesku.
Prejšni dan in ponoči je močno snežilo tako , da sem se veselila gazenja po svežem snegu vendar je bila pot že shojena. Malo je pršelo nekaj, nato močno snežilo in pri koči na Osankarici zopet močno snežilo. V Pohorskih gozdovih je zmeraj lepo, sveže, tihotno.Družbe se ni manjkalo, dobre volje tudi ne in po okrepčilu smo se spustili še do kmetije v Kotu, kjer so nam prijazni domačini ponudili kuhano vino in vroč čaj.
Z avtobusum so nas nato zapeljali v športno dvorano v Zreče, kjer je bilo skupno srečanje vseh pohodnikov.
Seveda so nas oskrbeli še z okrepčilom in z ansamblom, ki nas je silil, da smo zaplesali ob zvokih prijetne glasbe.  Zanimivo je to, da nobeden ni bil utrujen, nobenega niso bolele noge, nič jamranja, čeprav so bili nekateri tudi pošteno mokri in prezebli. To smo pač planinci starih planinskih šol.


nedelja, 3. januar 2010

Čreta

Izhodišče: Vransko, pod plezalno steno
Čas: 1.30 h hoje gor in 1h hoje navzdol

Kadar ti nekdo vzame pol sončnega dneva je potrebno najti krajši izlet zato je Lojze predlagal Creto ter pot iz Vranskega.

Že v središču Vranskega so lepo urejene planinske table za Sv.Jošt, Čreto ter Čemšeniško planino.Planinska pot do doma(Planinski dom I.štajerskega bataljona na Čreti, 870 m) se prične pri plezalni steni, po lepo speljani potki mimo hiš ter zavije na travnik nato pa v gozd na pobočje Dobrovelj.

Takoj naju je presenetila ograja in brv s stopnicam čez potoček in majhen slap. Na tej prisojni strani Dobrovelj sva opazovala teloh, ki je že gledal ven iz listja. Lojze je opazil tudi nekaj geološko zanimivih plasti. Po uri in pol zelo lepo speljane poti tudi skozi dvorišča redkih hiš, sva prišla do planinskega doma.
Šla sva še na vrh Crete, kjer stoji cerkev ter uživala v čudovitem razgledu proti Snežniku na južno stran in na Savinjsko Kamniške alpe na drugo stran planote. V tem sončno čistem ozračju je razgled res bil čudovit.
V planinskem domu je bilo že polno dobrovoljnih pohodnikov vendar se je za naju še našel prostor.
Po poti nazaj sva imela družbo in ena ura hoje navzdol je prehitro minila.

sobota, 2. januar 2010

Menina planina

Izhodišče: Sv.Florjan nad Gornjim Gradom
Čas: 1.50 h do Doma na Menini, 1h navzdol

Danes se nama je pokazala Menina planina v najlepši luči.Spodaj skoraj pomlad, zgoraj pa pravi snežni metež.
Zgodilo pa se je takole:
Vremenska napoved ni bila obetavna za v hribe, dež v dolinah in nad 1000m sneženje, ker pa so bile megle visoko in nisva imela občutka, da bo moker dan, sva izbrala Menino planino. Z avtom sva se odpeljala malo višje, to je iz Bočne do kmetije Šemprimožnik.

Markirana pot preči cesto pri kmetiji Šemprimožnik. Odločila sva se , da od tu nadaljujeva pot proti Domu na Menini planini po lepo markirani poti. Uživala sva v prekrasnem pogledu navzdol na pomladno zeleni Zadrečko ter Savinjsko dolino.



Pot je vodila skozi gozd, ponekod kar strmo navzgor, opazovala sva prve telohe toda kmalu sva prišla do snežne meje, ki so jo vremenoslovci napovedali za ta dan, to je bilo tam okrog 1100 m.

Hodila sva mimo vrtač, tipičnih za kraški svet, opazila sva, da so korenine smrek pogosto zunaj nad tlemi, kar pomeni močno izpiranje prsti.
Odločila sva se za pot čez Ovčje stane, druga pa vodi čez Jespo .

Zelo hitro sva bila ven iz gozda in pred nama so se odprli Ovčji stani, to je planjava z velikim oddajnikom v ozadju. Nad sosednimi Dobrovljami so se začele viti sive megle in kmalu je naletaval tudi sneg, veter pa je na planjavi sproti brisal najine sledove v snegu. Še malo po zasneženih Ovčjih stanih med Vetrnikom ter Špicem in Dom na Menini planini(1453 m) je bil pred nama. Hodila sva manj kot dve uri v počasnem koraku.


V manj kot dveh urah sva doživela pomladno vreme v spodnjem delu poti in vetrovno zimsko vreme s snegom na planini. Tudi zato so planinski izleti nekaj čudovitega.

Po okrepčilu v koči sva se v eni uri malo hitrejše hoje vrnila do avta in zopet prekrasnega pomladnega razgleda na Zadrečko dolino.

petek, 1. januar 2010

Peca

Izhodišče: naselje Mitnik nad starim rudnikom Helena nad Črno na Koroškem.
Čas: 3.30 h do vrha Pece, 2h navzdol

Za prvi dan v novem letu rada narediva kaj posebnega. Peca je gora na katero velikokrat pomislim ampak malokrat res grem in vedno znova si rečem , da bo treba večkrat.
Vremenska karta je pokazala lepo vreme dopoldne v SV Sloveniji zato je bila Peca ravno prava odločitev.

Od vasi Mitnik, mimo naselja Najbrž in po markacijah lepo navzgor v dveh urah do Koče pod Peco, 1665 m. Ves čas sva opazovala megle v dolini in vrhove , ki so gledali ven iz meglenih dolin. To je vedno prelepo doživetje. Vedno imam občutek, da so problemi spodaj v meglenih dolinah, na vrhovih nad meglami problemi in slaba volja ne obstaja.










Nato pa seveda v običajni uri in še malo na vrh Pece po lažji poti. Občasno je pot bila ledena, sneg trd. Ko sva prišla na vrh so se pripodile megle in naju malo prikrajšale za lep razgled. Ampak vrh je vseeno vrh.(2125 m)
Kar nekaj planincev se je tudi odločilo za Peco v prvem dnevu novega leta, povedali so, da je to običaj že nekaj let.

Po obveznem toplem čaju iz termovke sva se začela vračati po malo meglenem pobočju Pece.











Pot navzdol je hitro minila, že je bila koča tu in po postanku v topli koči zopet nazaj do zaselka Najbrž.

nedelja, 27. december 2009

gora Oljka zopet

Kaj bi brez naše gore Oljke?


Vedno pride prav za krajši ali daljši sprehod ali celo tek skozi Hudi potok proti vrhu in nazaj.


Danes je bil na vrsti tek in prepodila sva dež in priklicala kos modrega neba.

sobota, 26. december 2009

Izlet na Krk

25.-26.december 2009

Po jutranjem teku na goro Oljko, sva z možem spakirala prtljago za na morje.
Meteorologi so napovedovali prestop rek iz rečnih strug, poplave ampak midva sva vseeno šla.

Takoj za Postojno na Pivškem polju se je že začelo, vsa polja poplavljena, gasilci na delu, nekdo pa si je poplavljeno Pivško polje omislil za kajtanje.

Pri Rupi sva zavila na staro cesto proti Reki in nekje vmes opazila kanjon Rječine, ki pa je bil danes poln vode in kar strahoten za pogledati. Ob pogledu na moč vode, nas res lahko postane strah.

Markacije v obliki srčka so naju vodile ob kanjonu, kjer sva malo dokumetirala narasle vode.


V Omišalju na Krku sva še ujela lep sončni zahod v prekrasnih oranžno vijolčnih barvah.









Ugotovila sva , da je najina jadrnica lepo prestala vse dežne ujme zaenkrat.




V soboto pa sva si ogledala še staro mesto Vrbnik na Krku, res posebno, ko takole tiči na skalah visoko gori nad morjem. Seveda mestece je posebno, s svojimi ozkimi uličicami, ena se je končala kar s skalovjem in seveda je nato treba splezati dol, spet na običajno cesto, kar pa je nama bilo v veselje.

ponedeljek, 21. december 2009

Kapuner

Izhodišče: gostišče Žohar pri Radljah ob Dravi.
Čas hoje: 2uri do vrha, 1ura nazaj
Slediva markacijam, kjer piše da je ena ura in pol do vrha Kapunerja.
Po zasneženi poti sva hodila 2 uri. Prva v gazi, 30cm svež sneg je prekrival potke skozi gozd in travnike.
Pot lepo označena toda občutek sva imela, da hodiva po gozdnih vlakah, po potočkih in nedodelanih poteh. Vse pa pokrito s snegom.
Mrzlo, po občutku je bilo minus 20 stopinj ter zahodnik.
Toda zopet prelepo.