Bijele Stijene

 

Pot: izhodišče na 7.kilometru ceste, koča Dragutin Hirtz, vrh Bijelih Stijena, Vihoraški put do Ratkovega skloništa, vrnitev na 13.kilometer ceste in po klancu kostura nazaj na izhodišče

Kar nekaj priprav zahteva načrtovanje novih poti na nepoznanem terenu. 

Za drugi dan sva izbrala pohod po Bijelih stijenah. Izhodišče je bilo pri 7.km ceste za Mrkopalj. 

V gozdu daleč spodaj zagledaš kup drv ter prošnjo, da prineseš vsaj eno do koče. 

Pa je eden od naju  nosil dve, drugi pa nič. Ampak povprečje je bilo dobro.

Dve lepi koči se skrivata pod vznožjem Bijelih Stijen, prva je nova ...

...druga pa starejša, lepa koča na gozdnati planoti.

Nato pa se prične tipičen skalnat kraški svet...

Kakšne lepote se tu skrivajo, seveda nisva slutila ...

...čudoviti mini kanjoni in mini soteske...

...takšni spusti in vzponi so povsem običajni za ta svet...

... na vrhu enega vidikovca ...

... na takšne prehode sva se navadila. Zelo so limitirani v širino.

Same posebnosti in lepote skalnih struktur.

Na vrh Bijelih Stijen (1335 m) se povzpneš po jeklenici.

Pihal je močan veter, pa sva se umaknila malo pod vrh...

...veliko je bilo planik...

Pogled na Klek v daljavi.

Nadaljevala sva po čudoviti Vihoraški poti.

Zopet ožine.

Na Ljuski.

Pogled na "Flaše".

V začetku preseneti takšnale puščica, zlasti ko je obrnjena navzdol, nato pa se jih navadiš.

Pa zopet navzgor.

Prehodi, luknje, okna so nekaj povsem običajnega v tem svetu.

Ko pa imaš že dovolj te preseneti lep Ratkov bivak. (Ratkovo sklonište) 

Za njim pa križišče za Samarske Stijene in  markacije za Zub. 

Bila sva že hudo utrujena pa sva se kljub temu potrudila še za Zub. 

Kar zahteven pristop, zlasti če si utrujen.

Nato pa sva obrnila nazaj proti najinemu izhodišču. 

Čakalo naju je še kar nekaj kilometrov ceste in poti.

Ni se nabralo ne veliko kilometrov, ne višinskih metrov. 

Komaj 11 km poti in nekaj čez 500 višinskih metrov. 

Zaradi vzponov in spustov gor in dol, prerivanja skozi ozka okna in previsne kamine 

ter previdnosti za vsak korak, je bila poleg nog utrujena tudi glava. 

Pa nič hudega.

Doživeti Bijele Stijene ter hoditi po mojstrsko speljanih poteh, je nepozabno doživetje.

__________________________

Klek in Klečice

 Pot: vas  Bjelsko, koča pod Klekom, Klečice, Klek in nazaj po isti poti

Iz vasi Bjelsko te makadamska cesta in kmalu pripelje v listnast gozd, 

kjer ti drevesa nudijo dobro senco za avto. 

Lepa označena potka vodi navzgor pod krošnjami dreves tako da tudi hoja v sončni pripeki poteka v senci. Malo pred kočo naju pričaka simpatična dobrodošlica kot je zgoraj na sliki.

Mimo koče nadaljuješ pot . Kmalu se razcepi na pot za vrh Kleka in dalje na Klečice,

 ki so se nama zdele zanimive. Videti so takšne kot je na spodnji sliki.

Pogled na Klek s Klečic.

Pred nama pa pot zavije strmo navzdol in nato navzgor, kjer se prikaže nekaj jeklenic.

Pa še nekaj jih je.

In sva na vrhu Klečice. (1058 m).

Sedaj pa dol in po poti, ki ni več senčna, proti vrhu Kleka.

Med potjo.

Na vrh Kleka  (1182 m) vodi lepo varovana pot.

Razgledi so na vse strani. Prepoznala pa sva le smučišče na Bjelolasici.

Pred kočo pod Klekom je bilo živahno. 

Odprta je med vikendi in prazniki in ta nedelja je bila zelo primerna za umik iz vroče doline. 

Končno sva tudi midva osvojila Klek! 

Veliko let sva se vozila mimo njega na poti do morja in si govorila, da ga nekoč morava naskočit. 

Tokrat sva pred morjem obiskala še nekaj hribov Velike Kapele.

_______________________

Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 

Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 

Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.

Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 

Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,

 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 

Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 

drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 

za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 

Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 

Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________