Omiška Dinara treking - Fortica in Kula

Pot: Omiš, Fortica, zavetišče Imber, Kula, Omiš

Čas: okoli 8 ur

Višinska razlika: 860 m

Omiška Dinara je pogorje ob Jadranski obali nad Omišem in Brelo, oziroma med pogorjema Mosor in Biokovo. Sicer se ne ponaša z višino, najvišji vrh Kula je le 863 m nad morjem, nudi pa fascinantne grebene ter izreden razgled na Omiš. Za prvi dan najinega trekinga sva na zemljevidu izbrala severozahodni pristop na Omiško Dinaro ter njen najvišji vrh, Kulo.

Iz Omiša sva se povzpela na Fortico, staro trdnjavo od koder je izreden pogled na Omiš ter Cetino.

 

Trdnjava Fortica stoji na strateški točki, s katere je bilo vedno mogoče nadzirati 

dogajanje v Omišu in vseh pristopnih poteh. Tudi plovbo med Bračem in celino. 

 Nadaljevala sva naprej po pogorju, se večkrat obračala nazaj in uživala v pogledih na Omiš.

Držala sva se označene poti saj nisva tvegala, da se znajdeva v 

obmorski makiji - neprehodnem trnovem grmičevju.

Tukaj poti niso enostavne, so zelo razgibane. Pogosto je med koničastimi kamni le toliko ravnine, 

da čevelj najde ozek prostor za varno stopinjo.

 

Pogled na severno stran razkriva celino ter kanjon Cetine, ki je globoko vrezan v kraško planoto.

Po dobrih treh urah hoje sva prišla do zavetišča Imber, ki ga trenutno zelo lepo obnavljajo.

Sledil je še pol urni vzpon na Kulo, ki je bil precej neugoden, saj je bila pot mokra in spolzka.

 Pa še ostra, strma kamnita podlaga s trnasto makijo za posladek. 

Na taki poti po mojem niti gorske koze ne uživajo. Ne poznam nobene podobne poti pri nas doma.

Na vrhu Kule - 863 m. Ta razgled naju je po sluzasti poti gor znova osrečil. 

Pogled je seveda čudovit na otok Brač, za njim Hvar ter spodaj Makarska riviera. 

 

Smrdelo nama je, da bi se po tisti spolzki poti vračala z vrha. 

Ker sva navajena, da rada poiščeva nova brezpotja, sva tokrat za sestop izbrala južno, 

osončeno in suho  steno, po čednem grebenu, ki je obetal, da plezarija ne bo prezahtevna. 

Lojze skrbno preučuje in načrtuje sestop; pri globokem razmišljanju ga nič ne motim.

Celoten sestopni greben se seveda ni videl, po izkušnjah sva vedela, da lahko pričakujeva tudi kakšno presenečenje, ki se ga ne bo dalo preplezati in v takem primeru bi se morala vrniti navzgor. 

 Premagala je naju želja po nečem novem in sva šla. Tisti lep začetni greben se je končal 

v previsni prepadni steni.  Tudi drugi in tretji greben ni imel varnega sestopa.

 Prečenja grap niso bila vedno enostavna.

Nova prečenja niso imela več smisla, saj se je videla visoka stena daleč naprej. 

Izplezati tukaj ali se vrniti gor! Razmislek pred zaključnim delom stene je bil malo daljši.

Izkazalo se je namreč, da je spodaj tik pred izstopom  3 - 4 m gladka skala, preko katere se je bilo potrebno spustiti. Obvoza ni bilo, razen dve urni vzpon nazaj navzgor. Nad skalo najine preizkušnje se tudi lepo vidi del grape po kateri sva večinoma sestopala.

Tudi to skalo sva zelo previdno premagala. Občutek je nepopisno dober, ko se vse lepo izteče in hvaležnost za lepo plezarijo vedno pride iz srca. Pomembno je bilo, da je skala v steni res trdna in z dobrimi oprimki. (razen zadnjih štirih metrov). Seveda moram omeniti še dve hudi kači strupenjači, ki sta se sončili sredi stene ravno tam, kjer naj bi jaz stopila.

Najin sestop se je dobro končal, bilo je čudovito, ogledovala sva si še smer sestopa 

nato pa se odpravila dalje v dolino.

  Sledilo je še nekaj čudovitih utrinkov v zahajajočem soncu.

Opazovala sva še stare pastirske staje, ki pa sedaj niso več v uporabi.

 Mogoče so bile zgrajene že  pred mnogimi stoletji, kdo ve.

Še en pogled navzdol na Omiš in njegove kamnite ščite;  res je čudovito.

Na koncu pa seveda tisto najlepše, namakanje v morju...

...ter sončni zahod...

... ki obeta jutri nova doživetja.

_____________

Biokovo - Park Prirode

Pihal je močan jugozahodnik in vreme je bilo ravno prav turobno; kot se spodobi za današnji dan.

V varnem zavetju avtomobila sva se vzpenjala po ozki cesti Parka Prirode Biokovo. 

Danes sva bila prva in edina obiskovalca parka. Seveda zaradi vremena, ki ni obetalo kaj dobrega.

Naju ni motilo, da sva sama. 

Nihče naju ni motil pri ogledovanju nama zanimivih pejsažev.

Skoraj vsaka vrtača nama je ponudila svojo zgodbo, ki sva ji znala prisluhniti.

Skrbno obdelana polja in vrtovi zgovorno pričajo o ljubezni do plodne zemlje.

Kamniti obronki dajejo zdravo pašo kravam, ovcam in plašni divjadi.

 Višje sva, bolje se počutiva.

Le še nekaj ovinkov naju loči od najvišje točke gorske ceste.

Vsake toliko je treba izstopiti iz avta za kratek ogled ali dobro fotografijo.

Le kaj skriva stavba tam daleč na robu sveta? Danes tega ne bova izvedela. Preveč piha.

Tudi fotografija ne uspe vsaka. Veter ogroža fotoaparat in fotografa.

Oblaki pa grozijo, da bodo vso nebeško zalogo vode izlili prav na naju.

Pa je niso.

 Uspela sva parkirati na vrhu, izstopiti, užiti razglede in veter v vsej njegovi grozljivi moči.

 Sveti Juraj!

 Pa še slikati sva se uspela!

Tudi pri spustu navzdol v varne nižine nisva hitela.

Morje naju je vabilo nazaj v toplo naročje.

Kmalu sva našla samotno plažo, se okopala in s sebe sprala prah ,olujnega juga' :-)

_______________________________