Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave

sobota, 24. april 2021

Nebeška Gora in Kum

 Pot: Radeče, Svinjski rt, Nebeška gora, Ključavnica, Kum, Hrastnik in z vlakom nazaj v Radeče

Čas: 8- 9 ur z vsemi postanki in stranpotmi

Tokrat sva izbrala malo daljšo pot. Avto sva pustila na železniški postaji v Radečah. 
Bilo je mrzlo jutro in koračila sva skozi Radeče in iskala pot proti Kumu. 
Izbrala sva eno, ter se po kakšni uri in pol hoje ugrela in končno dvignila iz doline,
 ter pod seboj zagledala Zidani most. Koliko mostov je speljanih čez Savo? 
Odgovor je kot na dlani na zgornji sliki.
Malo prej sva se pridružila še markirani poti. 
Markacije so naju vodile mimo Svinjskega rta, ter dalje po cestah in kolovozih 
in najinih novih bližnjicah do Nebeške gore. 
Od Svinjskega rta do Nebeške gore - kakšna imena so si izmislili??
Z Nebeške gore so lepi pogledi čez dolino Sopote do severnih dolenjskih hribčkov in vzpetin.
Med potjo je bila tudi takšna čedna postojanka.
Trenutno je to najbolj zaseden hotel v Zasavju.
Midva pa sva hodila dalje. V želji da bo prišla čimprej na Kum sva seveda našla bližnjice
 in se tako povzpela še na nekaj nenačrtovanih vrhov (npr. tudi na Ključavnico).
Hodila sva torej gor in dol v pravi smeri in končno sva zadela tudi Kum ( 1220 m).
Iz slike se vidi, da je bila lepa sončna sobota ( kljub slabši napovedi vremenarjev) ter mnogo obiskovalcev.
To naju tokrat ni motilo, saj na vsej poti do sem nisva srečala kakšnega pohodnika. 
Dolgo sva sedela na topli klopi in uživala ob kapučinu (to go) in okusni gibanici.
Pogled naokoli ni bil preveč jasen, pa to ni pokvarilo najine dobre volje.
Sedaj pa navzdol ob obsežnih planjavah samega zdravja. Velike trate čemaža.
Tudi čez pašnike in travnike.
Med potjo navzdol je bilo nekaj izpostavljenih razglednih točk. 
Na eni od njih sva udarila še eno pavzo.
Pot navzdol je zelo strma, obstajajo pa še bolj ekstremni sestopi, kot sta Štefanova in Lojzeva riža.
Midva sva tokrat imela že dovolj svojih riž, 
zato sva te ponujene riže brez dileme pustila za kdaj drugič.
Po dveh urah strme hoje navzdol sva pa le zagledala najino končno točko - železniško postajo v Hrastniku.
A veš da Sava sploh ni tako mrzla? Noge so se ohlajale po prehojenih 2000 višinskih metrov ter 21 km poti. Nato pa je sledilo še hitrih 11 km ( ču, ču train....)
 In nastal je spet en lep krog.

četrtek, 15. april 2021

Kopitnik

Pot:  Zidani most, Kopitnik, Gore, Hrastnik, Zidani most
Pot na Kopitnik od Zidanega mosta je speljana kar z glavne ceste strmo navzgor. 
V mokrem ta pot navzdol vsekakor ni užitna. V strmini navzgor  pa je šlo, 
čeprav sva še kar dolgo poslušala hrup iz  kamnoloma in magistralne ceste v dolini.
Čez kakšne pol ure se je pot položila in hrup je naenkrat prenehal. 
Na drevesu ob poti pa sva zagledala to simpatično opozorilno tablo. 
Res nama je pomolila psička še tačko v pozdrav.
Po kakšnih dveh urah hoje navzgor, počez in po cesti sva prišla do Marinkove koče, 
kjer je kažipot kazal za vrh Kopitnika.
Proti vrhu je izgledalo takole.

Sam vrh Kopitnika (919 m) pa je čeden, skalnat z lepimi razgledi.

Z vrha gledava sosednji greben s kamnitimi stolpiči in si v mislih označiva,
 da bo enkrat potrebno iti še tja - tudi do tamkajšnjega bivaka.
Začel je pihati mrzel veter in vrnila sva se nazaj in nadaljevala še do koče pod Kopitnikom.
 Lepa koča je seveda samevala, se ve zakaj.
Dalje sva poiskala pot proti vasici Gore. Ob poti je bila tale čedna domačija, ki je v fazi obnove. 
Ali bo zima še kar trajala?
Najina pot je nato potekala večinoma po širokih stezah in slabih makadamskih cestah. 
Občasno tudi po improviziranih bližnjicah in že sva bila v vasici Gore.

Od cerkvice, ki dominira nad vasjo, je lep pogled na Kum - najvišji vrh zasavskih hribov.

Od vasi Gore pa je sledila lepa, mehka, občasno tudi strma steza samo še navzdol do Hrastnika. 
Pot se je vila večinoma po gozdnatem in razglednem grebenu - Šavna peč v dolino.
Peš pot sva zaključila v Hrastniku na železniški postaji, 
od tam pa sva se z vlakom vrnila nazaj v Zidan most.
Veliki Brat nama je vseskozi skrbno sledil in beležil vsak najin korak. 
Na koncu je lepo izrisal še najino krožno pot ter nama postregel s kompletno statistiko lepega dneva. 
V nekaj urah hoje se je nabralo za 15 km luštne poti na kateri sva premagala  
1450 metrov vzpona in prav toliko spusta

__________________


  .

ponedeljek, 26. oktober 2020

Lisca in Veliko Kozje

Pot: vas Lisce, Lisca, Sv. Lovrenc, Veliko Kozje in nazaj
Čas. okoli 5 ur

Tokrat se zapeljeva  do meje najine statistične regije po žig, ki nama manjka z razširjene slovenske planinske transverzale. Čeprav sva na Lisci že bila nekajkrat.
Po markirani poti sva hitro na vrhu Lisce- 948 m, ni kaj za opisovat.  
Na vrhu brije mrzel veter, trikrat zaokroživa okoli koče, da bi našla ta presneti žig. 
Ja pa ja, končno ga najdeva. Varno je zaklenjen v mali sobici za steklenim oknom. 
Samo gledava ga lahko. 

Ni čudno, saj se stare dobre planinske koče spreminjajo v hotele in gostinske postojanke. 
In te grdo gledajo, ko si pred kočo postrežeš s svojo malico. 
Torej morava priti na Lisco še enkrat po žig, po možnosti čez vikend v nekorona času, 
da bi lahko "uživala" z množico vikendašev, ki so prišli na nedeljsko kosilo.
Zakoračiva zopet navzdol proti Velikem Kozjem. Pokrajina je lepa, obarvana v jesenske barve. 
Hitro sva mimo cerkvice sv. Lovrenca in nato se pot drži samo še navzgor.
Veliko Kozje - 986 m. Mrzel veter se tako zaganja v naju, da le na hitro pogledava naokrog.
Se pa velja potrudit sem gor, saj je razgled res odličen.
V ozadju prepoznava Kum, pa še kakšen hribček, na katerem sva v preteklosti že stala.
Prepoznava tudi Donačko goro in Boč.
Sledila je pot nazaj do cerkvice sv.Lovrenca, potem pa sva ubrala po svoji bližnjici do avta, 
ki naju je zvesto čakal v slikoviti vasici Lisce.

______________________










 

ponedeljek, 27. april 2020

Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik


Pot:   kmetija Tratnik nad Libojami, Šmohor, Malič, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik
Čas: okoli 8 ur
 Ko se povzpneš v griče nad Libojami proti Šmohorju, 
se na drugi strani doline takole vidi Kotečnik, najin današnji zadnji cilj.
 Na poti do Šmohorja na lepi ravnici sameva nedokončana hišica 
ter čaka lastnika da nadaljuje z gradnjo.
 Na Šmohorju - 784 m je vse drugače kot pred 30 leti, ko sva ga zadnjič obiskala, 
le stare mogočne  lipe so še vedno enake.
 Malič - 936 m ter oddajnik na njem. Zraven pa kontejner domačih radioamaterjev.
 Pogled v dolino z Maliča.
 In še pogled na oddaljeni Kum.
 Tokrat sva hodila med spominčicami in ne več med čemažem.
 Dom na Šmohorju sameva.
 In še zgovoren napis ob domu, ki mu ni kaj dodati. Res predvsem zato hodimo v hribe.
 Znane šmohorske lipe nudijo poleg bogate sence tudi zavetje.
 Na poti na Gozdnik sva pogledovala nazaj in Malič, ki se je hitro oddaljeval.
 Gozdnik - 1090 m ter bivak na samem vrhu.
 Na kraju najine poti sva skočila še na Kotečnik - 772 m. Pogledat sva šla tudi plezališče in vzpodbujat spretne plezalce v težkih smereh.

 Sva pokukala tudi proti domači gori Oljki.
Lep dan sva zaključila zadovoljna.