Krvavica in Čemšeniška planina

Pot: vas Loke, Krvavica, Zajčeva koča, koča na Vrheh, Čemšeniška planina, vas Loke

Višinska razlika: 1200 m

Čas:  okoli 7 ur

Tokrat so prišli na vrsto bližnji zasavski griči, po katerih že dolgo nisva pohajala. 

Kak kilometer za vasjo Loke sva pustila avto in se zagrizla v strmino po poti za Krvavico.

 Ob poti je raslo samo zdravje...

Zlezla sva še skozi okno...

...in bila sva kmalu na vrhu Krvavice (909 m),

Z vrha je lep razgled po Savinjski dolini.

Sestopila sva v smeri Zajčeve koče mimo  razgledne točke, ki je kar vabila k malici.

Pogled nazaj na Krvavico ter njeno okno.

Zajčeva koča je bila zaprta, kar pa naju nikakor ni motilo.

Še prazno korito je samevalo ob koči.

Od Zajčeve koče sva malo podaljšala najino pot in nadaljevala proti koči na Vrheh. 

Tudi ta koča je bila zaprta kar ni čudno, saj je bilo sredi tedna.

S poti proti Čemšeniški planini se je nenadoma ponudil markanten pogled na Krvavico.

Nato je sledil vzpon na Čemšeniško planino mimo 

Gunetove glave ( 926 m), čez Veliki vrh (1184  m). 

Na tem ozkem grebenu drevesom ni lahko obstati, kar dokazujejo nekatere bukve, 

ki kažejo sledove borbe z močnimi naravnimi silami.

Pot je naju vodila dalje mimo  Črnega vrha (1204 m). 

Zadnji vrh Čemšeniške planine - Tolsti vrh ( 1170 m ) in kočo sva tokrat izpustila.

S planine sva se spustila po severni strani, ki je bila letos že lepo polepšana z zvončki.

 Zelo sva bila previdna, da ne bi kakšnega pohodila. 

Spuščala sva se v širokih serpentinah navzdol po mrzli severni strani.

 Za konec je bilo potrebno prepešačiti še nekaj kilometrov makadamske ceste. 

Zelo naju je osrečilo, ko sva končno zagledala najin avto.

Gps nama je malo težje sledil, a je zmogel na koncu pokazat, kaj sva zaštrikala tokrat. 

Nabralo se je za 1200 m višinskih metrov ter 15 km poti.

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )

Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 

Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 

 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 

Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.

 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 

Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.

Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.

Čemšeniška planina

Izhodišče:  nekaj km nad Trojanami

Na dan 18.04.2015 je naše planine zopet pobelil sneg. Celo na Čemšeniški planini ga je zapadlo kakšnih 10 cm,  ki pa je v naslednjem sončnem dnevu hitro skopnel.

Čemaž pri čemažu = Čemšeniška planina.

Od koče dalje vodi prijetna krožna steza še na Črni vrh - 1205 m, najvišji vrh te planine.

V gozdni podrasti ne vidiš in ne vonjaš drugega kot čemaž. Pa ne enega - ampak čemažno polje!

Še najin današnji spremljevalec je bil od vonja čemaža povsem miren in zadovoljen.

Ob prijetni koči na vrhu planine pa je mnogo obiskovalcev uživalo ob čemaževi juhi, čemaževi enolončnici, čemaževih štrukljih in celo čemaževem štrudlu. Ni bilo mogoče drugega kot poskusiti in voščiti dober tek.

Trije obrazi Mrzlice

Izhodišče: Prebold
Snežne razmere: veliko snega, suh sneg v drugem februarskemu vikendu, ki se je pojužnil do torka

Pred mnogo leti je najin sin dejal, da je lepa  naša dežela,  polna hribčkov in hribov, za vsakim ovinkom 

te čaka nova slika za oko. Pogosto se spomnim teh njegovi misli.

Prvi obraz nama je Mrzlica pokazala v nedeljo. Zapadlo je skoraj meter novega snega 

in po kratkem snežnem metežu, ga je bilo še pet centimetrov več...

...pa še veter je prepodil oblake in prikazala se je takale idilična slika:

Smuka navzdol je potekala sicer med številnimi smučinami toda v suhem rahlem snegu je bila krasna, 

zavoji lepi , saj ni bilo potrebno prav nič reševati najinih kosti.

Ker je bilo tako fajn sva v naslednjem popoldnevu po službi šla ponovno gor. 

V megli in vetru je sneg ostajal še vedno suh.

Zopet nama je zasnežilo progo z novo svežo mehko oddejo.

Koča na vrhu Mrzlice je samo ob ponedeljkih zaprta,  vse druge dni v tednu pa prijetno topla, 

kjer prijazna oskrbnica odlično poskrbi za lačne želodce. Pa še v zimskih ponedeljkih čaka obiskovalce topel čaj v termovki, ki jo pusti v nezaklenjeni zavetni sobi za stalne obiskovalce, ki to vedo in s pridom izkoriščajo to enkratno gostoljubnost.

In bilo je zopet tako fajn, tako da sva v naslednjem dnevu naredila še dva vzpona in spusta z Mrzlice.

Najprej sva odkrivala nove poti med padlimi drevesi in gozdnimi vlakami. Ni bilo ravno vzpodbudno. 

Po dveh urah hribolazenja sva se vrnila in  nato šla kar po klasični poti navzgor.

Na vrhu Mrzlice 1122 m. Tokrat se je kaj videlo. Kum v ozadju.

Proti zahodu Raduha. Trenutno še ni dovolj varna za zimski vzpon, a bo kmalu na vrsti!

 Navzdol proti koči na Kalu je huda strmina, ki poteka malo po pašniku, večinoma pa po gozdu bolj ali manj gostih borovcev, bukev in smrek. Zelo pestro! Sneg je postajal moker, težak in v tej strmini 

med gozdnimi drevesi sva bolj kot ne reševala svoje kosti in bolj malo uživala v smuki.

Ampak bilo je zopet fajn in tako sva še četrtič v teh dneh oziroma drugič v tem dnevu šla gor na Mrzlico.

In ni druge možnosti kot ta prijetna zadolžitev, da odsmučava zopet navzdol v zasneženo dolino.

Mrzlica je slikovit vrh sredi zasavskega hribovja, vedno dostopna prav v vsakem vremenu, izredno lepo smučljiva v novo zapadlem snegu ali pa primerna za kratek vzpon in spust za tedenske popoldneve po službi. Zaradi želje srca  in razpoložljivosti našega  časa, si pač izbereš sebi primeren pristop.

Se zna zgodit, da ob naslednjem sneženju spet skočiva gor!

Kamnik

Kamnik - 861 m; je hribček nad Žalcem. Dostopov nanj je več,  vsaj dva lažja in markirana ter še vsaj en  malo bolj skrit po delno varovanem grebenu na vrh Kamnika.

Najprej kolovoz in nato dobro vidna steza, se kmalu prelevi v namišljeno  lovsko stezico, ki vodi skozi zelo poraščen gozd. Nenadoma se pred nami odpre  mogočna stena. Pod steno vodi pot dalje do grebena in po grebenu na razgleden vrh.

Po dolgem  prijetnem grebenu pot ni nič dolgočasna , saj se odpirajo prijetni razgledi po domačih dolinah..

Če se malo zaide s poti se najdejo tudi take velike skrivnosti malih hribčkov - veliko zimzeleno srce. Neverjetno je, ko ga zagledaš. In kot običajno te tudi takšno srce zopet zavede, da nato ne najdeš prave poti dalje in se za malo časa izgubiš.

Kamnik je nizek hribček, toda kljub temu  skriva mogočne  trdne stene okrog in okrog....

....ter seveda tudi pomladne rožice

Včasih se zazdi, da je naša pot kljub vsemu le posuta z rožicami.