Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave

torek, 1. april 2014

Kamnik

Kamnik - 861 m; je hribček nad Žalcem. Dostopov nanj je več,  vsaj dva lažja in markirana ter še vsaj en  malo bolj skrit po delno varovanem grebenu na vrh Kamnika.
Najprej kolovoz in nato dobro vidna steza, se kmalu prelevi v namišljeno  lovsko stezico, ki vodi skozi zelo poraščen gozd. Nenadoma se pred nami odpre  mogočna stena. Pod steno vodi pot dalje do grebena in po grebenu na razgleden vrh.
Po dolgem  prijetnem grebenu pot ni nič dolgočasna , saj se odpirajo prijetni razgledi po domačih dolinah..
Če se malo zaide s poti se najdejo tudi take velike skrivnosti malih hribčkov - veliko zimzeleno srce. Neverjetno je, ko ga zagledaš. In kot običajno te tudi takšno srce zopet zavede, da nato ne najdeš prave poti dalje in se za malo časa izgubiš.

Kamnik je nizek hribček, toda kljub temu  skriva mogočne  trdne stene okrog in okrog....
....ter seveda tudi pomladne rožice
Včasih se zazdi, da je naša pot kljub vsemu le posuta z rožicami.



sobota, 18. februar 2012

Dobrovlje (Bezovec in Čreta)



Izhodišče: Šmartno ob Paki
Čas hoje: 8 ur
Dobrovlje so planota sredi Savinjske doline med Celjsko kotlino in Menino planino. Planota  sicer nima velike nadmorske višine, najvišji vrh je 1117 m ampak njena vrtačasta pobočja so izredno zanimiva in lepa na pogled.

V hrib se zagrizeš iz Letuša in v dobri uri si lahko že na vrhu Bezovca. Tokrat je bila gaz že narejena od dveh ali treh pohodnikov pred nama.

Bezovec (857 m) je najvišji vrh vzhodne strani Dobrovelj in na ta sobotni dan je bilo pogled z njega na Celjsko kotlino takšen.

Presenetilo naju je, da je kar nekaj snega na Dobrovljah. Večinoma je segal čez gojzarje. Občasno pa sva morala narediti tudi gaz skozi kak meterski zamet. Od Bezovca dalje sva namreč sama delala gaz, zopet sva bila prva v tem delu po zadnjem sneženju (morda celo prva v tej zimi, kdo bi vedel).
Steza se vije večinoma po travnikih med vrtačami, mimo nekaj kmetij in tudi mimo takšnele majhne ruševine.

Na mnogih mestih na poti se odpirajo lepi pogledi na Savinjske Alpe.

Samo na enem delu poti se pot sreča z asfaltno cesto, po kateri je potrebno narediti dobrih 100 m, nato pa steza spet zavije v gozd. Seveda tokrat steza ni bila vidna, sama sva delala novo gaz v snežno belino. Od tu dalje je le še vzpon po razgibanem grebenu in v pol ure sva že bila na Čreti.

Vrh Črete se ponaša s 1000 m nadmorske višine in veliko cerkvijo.

Pod vrhom je še planinski Dom pod Čreto do katerega vodijo številne poti.

Prišla sva na cilj, se okrepčala in s tem podaljšala bivanje na svežem zraku. Sedaj še lepo po najinih sledeh nazaj. Tokrat se nama je pridružil črn labradorec, ki naju ni zapustil ves čas poti vse do zadnje kmetije, predno sva se spustila v Letuš.
Zopet so bile samo najine sledi tiste, ki so nama kazale pot nazaj.

V tem dnevu je dopoldan nebo pokrivala še koprena oblakov, popoldne pa se je prikazala zopet modrina neba. In tako sva naredila kar "orenk" turo, čeprav le na okoli 1000 m nadmorske višine. Ampak že to, da smo doma med hribčki in si lahko obujemo gojzarje na domačem pragu je velika prednost. vsaj za nas nekatere..

nedelja, 5. februar 2012

Čemšeniška planina

Takole lepo v idilični zimski pravljici pa je malo višje. Tokrat na Čemšeniški planini.
Snega ni preveč ravno prav za prijetno gaz v nedeljskem popoldnevu.
Izhodišč za vzpon na Čemšeniško planino je veliko. Trojane, Čemšenik, Krvavice .....
V gozdu je bilo takole lepo, pravljično. Vsaka vejica drevesa je bila odeta v led in snežne kristale.
V koči se je grelo kar nekaj pohodnikov.
In še pogled v dolino, proti Zasavju.

nedelja, 8. maj 2011

gora Oljka

Bo treba spet prilepiti kakšno slikico za obujanje spominov. Saj ne, da ni bilo motivov v tem času ter zgodbic tudi  ampak vse narediti v tem čudovitem  pomladnem času......pač se ne utegne.

Zgodaj zjutraj  sem tokrat zopet skočila  na mojo priljubljeno domačo "goro".
Mnogi me sprašujejo zakaj tako zgodaj zjutraj. Več razlogov imam zato. Kot prvo zelo rada gledam sončni vzhod in če imam le možnost , grem rada malo višje. Sončni vzhod pa je sedaj ob tem času že ob 5.40. Hja, nekateri imamo pač smolo zaradi naših hobijev. Naslednji razlog je to, da ko pridem domov, je še cel prosti sobotni in nedeljski dan pred menoj. In to mi je tudi všeč. Poleg vsega tega pa je zgodaj zjutraj v naravi tako fajn in lepo, nikjer nobenega, le petje ptic, šelestenje bežočih srn v gozdu, rosne kapljice na sveže ozelenelih listih, skratka barvito,čarobno in lepo.




V teh krajih imamo tudi nekaj starih posebnih dreves...







V tem sobotnem jutru pa ni bilo tako samotno. Kot vedno sem hodila proti gori Oljki in kar naenkrat se je nežno petje ptic sprevrglo v vreščanje. V naslednjem trenutku sem zaslišala, da se je nežno šelestenje grma spremenilo v lomastenje, pokanje vejic in bučno šelestenje dreves... in takoj za tem sem zaslišala nedvoumno hrkanje divjih svinj in v trenutku sem zagledala  tudi dva velika merjasca ali dve divji svinji (kdo bi znal razločiti v tistih napetih trenutkih?), ki sta me grdo pogledali in oddrveli po Martinovi poti navzgor proti kmetiji Jug. Jaz pa takoj za njima  - seveda v nasprotno smer -  navzdol po Martinovi poti.
Uboge živalce, seveda sem vdrla v njun teritorij, jih verjetno presenetila pri njunem zajtrku in tako niso bile povsem zadovoljne. No jaz pa tudi ne, ker res nisem pričakovala, da si bodo privoščile svoj jutranji pohod tako blizu človeških bivališč.

In z mojo goro Oljko v tem jutru ni bilo nič. Prestrašeno sem jo popihala nazaj v varen domači dom. Ampak v naslednjem vikendu bom zopet šla pogledat, če so se divje svinje le prestavile kam drugam, saj tu itak nimajo jutranjega miru.
V naslednjem, nedeljskem jutru pa sem odšla na nasprotno stran doline, na Dobrovlje. Mislila sem si, da vsepovsod pa le ne morem motiti živali. No, res ni bilo divjih presenečenj. Srečala sem le enega lovca, ga seveda zapletla v pogovor o včerajšnem dogodku in rekel mi je: " Najbolje jih je pustiti pri miru...., in vahtajte se jih......"

Ja, ja.....,ja seveda saj jih pustim pri miru in tudi "vahtam" se jih,  pač popiham jo domov...

nedelja, 6. februar 2011

Radojč in Ramšakov vrh


Tokrat sem se udeležil tradicionalnega planinskega pohoda, ki ga organizira PD Vinska gora. Pot poteka iz Vinske gore prek Ramšakovega vrha in Radojča do Tuševega, kjer je bil zaključek pohoda.

Zima se očitno poslavlja, tako je pot posuta z listjem namesto s snegom. Kljub temu pa gozd dobro vpliva na počutje.











Igra svetlobe in sence je vedno zanimiva, tudi takrat, ko se po strmi poti vzpenjaš proti svojemu cilju.






















Občasno se odprejo skrivnostni razgledi skozi goli listnati gozd, taki kot jih v poletnih mesecih pač ni. Tudi zaradi tega ima zimski čas svoj čar in vredno ga je izkoristiti s pohodi v naše hribe.













Ker je bil to organiziran pohod, sva z bratom srečevala mnogo ljudi. Med njimi seveda veliko prijateljev, znancev in sodelavcev s katerimi smo poleg pozdrava izmenjali še kakšno besedo več.
A za malico sva si vseeno uspela najti košček samote in na idilični sončni jasi sva si dopolnila načeto energijo in ublažila grozečo dehidracijo.

Bilo je tako prijetno toplo, da bi lahko kar zaspala tamkaj. A sva oba že dovolj stara, da vema, da se na goli zemlji ne sme predolgo sedeti dokler imajo imena mesecev v svojih imenih črko R.
Mladina tega ne ve, pa se zato čudijo pomladnim gripam in prehladom...


Ko na planinski poti srečaš jasen znak civilizacije, se začneš zavedati, da bo tudi ta zgodba kmalu končana ne glede na to ali smo jo znali užiti do konca.















Eni so še vedno neodvisni od komunalne vode. Kakšno bogastvo! Vendar tisti, ki to imajo, se tega ne zavedajo. Vendar se zavest o tem le množi a verjetno prepočasi...













Na Tuševem se je pohod končal. V izkaznice smo dobili potrdilo o udeležbi se še malo okrepčali in posončili, nato pa sva se spustila še do zapostavljene naravne znamenitosti Šaleške doline. Veluja peč - naraven most.  Še kratek spust do doline, pa se je prijeten nedeljski izlet iztekel. Kdo ve - mogoče naslednje leto spet!

sobota, 3. april 2010

Boč in Lisca

Izhodišče za Boč: Lovski dom Boč pri vasi Pečica
Čas hoje: 2,30 h do vrha in 1.30 h navzdol
Izhodišče za Lisco: vas Polana

Za sončno soboto sva izbrala Boč in nato še Lisco kot dodatek za nadaljevanje sončnega popoldneva.
Iz Zg.Poljčan vodi označena pot na Boč vendar je bilo opaziti kar precej izletnikov, ki so se podali po tej poti zato sva nadaljevala vožnjo proti vasi Pečica in izbrala pot na Boč od Lovskega doma Boč pri vasi Pečica.
Pot je lepo speljana po bukovem gozdu malo navzgor malo navzdol po gozdi učni poti, mimo gričev z vzorno urejenimi vinogradi. Nato sva se začela strmo vzpenjati po pobočju Galke, z razgledne točke na pobočju Gallk pa občudovala dolino proti V. Proti vrhu se je pokazalo celo golo skalnato pobočje vrha Galk, ponekod prekrito s cvetočim pomladanskim resjem. Strma steza se je nenadoma prevesila v skoraj ravninsko in vse tako proti planinskemu domu pod Bočem. Pred domom je sedelo precej izletnikov. Med njimi sva presenečeno zagledala tudi skupino najbolj aktivnih članov domačega planinskega društva. Tega srečanja smo se oboji razveselili. Po krajšem klepetu sva se odpravila na vrh Boča in sicer po poti čez Balunjačo. Celo nekaj klinov in jeklenic je bilo napravljenih po tej poti, kar je nama predstavljalo novost, saj nisva bila tukaj že več kot dvajset let. Pokukala sva še v Špelcino jamo in nato v mrzlem vetru po vršnem grebenu Boča(978 m) do razglednega stolpa. Od doma pod Bočem do vrha sva potrebovala 35 minut. Z vrha stolpa so se lepo videle naše Alpe, čeprav malo v meglicah. Da bi lepo zaokrožila najino pot, sva se navzdol spustila po Senčni poti ter opazovala lep bukov gozd. Po obvezni malici in čajem pred domom sva se nato napotila po travniku nazaj navzdol ter seveda fotografirala še velikonočnice, ki so ravno letos bile v lepem cvetenju. Sonce je grelo vendar je aprilski močan veter le naredil svoje tako, da sva hitro stopala navzdol in po dobri uri hoje sva bila zopet pri avtu.
Sončno popoldne se je nadaljevalo zato sva se tudi midva peljala še malo naprej proti Šmarju pri Jelšah.In še dalje po čudovitih dolinah in skritih grapah do Jurkloštra. Avto naju je vozil do vasi Polana, kjer so bile že markacije za Lisco. Ker sva imela v današnjem dnevu že en vrh za seboj, sva se odpeljala še malo od vasi Polana ter našla markacijo, ki prečka cesto ter se nato napotila peš proti vrhu Lisce(948 m). Za spremembo od Boča je vrh Lisce travnat in v letošnjem aprilu so skupaj rastli zvončki, trobentice , teloh, tevje. Prav zanimivo je biti na dveh vrhovih v istem popoldnevu, vsak malo drugačen in zato vsak po svoje lep.Na vrhu Lisce pa zopet prekrasen razgled na savsko dolino in reko Savo ter njene okljuke. Res čudovit razgled in prekrasni občutki, ko tako gledaš dolino pod seboj. V zavetrju koče sva se grela na klopci s poznopopoldanskimi sončnimi žarki in nama kar ni in ni dišal povratek v dolino. Ampak enkrat se mora in tako sva zopet odšla navzdol. Po dolgih letih sva spet bila na Lisci in ob prekrasnem razgledu navzdol sva rekla , da bo treba gor priti le malo pogosteje...

ponedeljek, 29. marec 2010

Donačka gora

Izhodišče: Rudijev dom
Čas hoje: gor in dol približno 1 uro pa pol


Na Donačko goro vodi veliko poti. Odločala sva se za eno izmed treh, ki bi prišle v poštev(od cerkvice Sv.Jurij ali iz Žetal ali od Rudijevega doma). Imela sva malo časa, zato sva se na Donačko goro podala po najkrajši poti. To je pot izpred Rudijevega doma. Najprej sva občudovala pobočje , kjer je bilo toliko spomladanskih žefranov , da je bil travnik skoraj popolnoma vijolčen. Takoj nato se je pričel bukov gozd, ki je zaščiten kot bukov pragozd. Podrast pa je bila prepolna velikih zvončkov ali noric ali kronic ali 'toplišnih' ali dvojnih zvončkov; za ta imena vem, lahko pa jih imenujejo še kako drugače. Res sva bila ravno pravi čas za občudovanje prvega spomladanskega cvetja. Pot je lepo speljana cik cak po strmem pobočju Donačke gore in na tabli je bilo označeno , da je to prva urejena planinska pot v Sloveniji. Nadelal jo je dr. Ernest Froelich, leta 1853 za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine.
Proti vrhu je steza zlasti zanimiva , saj je prepletena s kamenjem in koreninami, kot da bi korenine skupaj držale greben Donačke gore. Z vrha je bil prelep razgled na okoliške doline, sosednji Boč, za kaj več pa so razgled meglile rahle meglice. Pot navzdol je seveda hitro minila, Rudijev dom je bil zaprt, midva pa sva se odpeljala po opravkih dalje.

sobota, 27. februar 2010

Kum in Nebeška gora

Izhodišče: Radeče
Čas hoje: 4 ure do Kuma, 3.30 ure navzdol



Napovedan sončni dan sva začela uživati že zjutraj zato sva tudi izbrala daljšo pot na Kum, vse po J strani pobočij. Ob 8.15 sva se začela vzpenjati v prvi hrib in to točno nasproti cerkve v Radečah. Pot se vije med čedno urejenimi vrtovi hiš do ostankov starega gradu nad Radečami. Še malo navzgor in že gledava zasavsko dolino v megli pod seboj. Planinska pot na Kum iz Radeč večinoma vodi po lokalnih cestah, po kolovozih in seveda tudi nekaj po gozdnih poteh. Kot nalašč je za zimske pohode, saj naju sonce neprestano greje. Hodiva po pobočju Vranskega hriba, pobočje Jelova in po 2,30 ure prideva do križišča, kjer planinska pot vodi do Nebeške gore(958 m). Prvič sva slišala za to in takoj sva se odločila , da  skočiva še na ta najvišji vrh občine Radeče. Vrh je res lep, lepo grebenast, spodaj se vidi Zagrad, daleč v daljavi pa hrvaško Sljeme.  Pot je bila kopna, prvi zvončki in telohi so že naznanjali tople dneve.  Nadaljevala sva pot navzdol po drugi strani gore do doline , kjer se še vedno reče Čimerno, vsaj tako nama je povedal domačin, ko sva ga povprašala za nadaljevanje poti za Kum. Tu sva malo delala bližnjice, prečila cesto za Sitni kal, šla po pobočju Ključevice in gledala oddajnik na Kumu, ki se nama je občasno le prikazal. No, končno se je najini gazi pridružila še gaz iz Podkuma in prišla sva na vrh. Hodila sva točno 4 ure, s tem da naju je vmes zapeljala Nebeška gora. Razgled z Kuma tako kot vedno čudovit, če je le sončen dan, videlo se je vse do Triglava in cel komplet Kamniško Savinjskih Alp. Za pot navzdol sva izbrala Škratovo dolino in ko sva povprašala
domačinko ob poti,  zakaj tako ime, je rekla, da je dolina malo skrivnostna. No, nama se je zdela zelo čedna, s zapuščenimi hišami in mlini in potočkom, ki se vije med kamni porasli z mahom.  Najprej Nebeška gora in zadaj za njo v senci pa se skriva še Škratova dolina.Po 2.30 ure sva prišla do brega Save,kjer se lahko pelješ s cicko na drugi breg . Mož je bil navdušen, jaz pa malo manj, ko sem gledala deročo in naraslo Savo pod seboj. Zato sva lepo odšla peš še eno uro po stari cesti v Radeče in tako zaključila najin krog.