Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave

nedelja, 8. maj 2011

gora Oljka

Bo treba spet prilepiti kakšno slikico za obujanje spominov. Saj ne, da ni bilo motivov v tem času ter zgodbic tudi  ampak vse narediti v tem čudovitem  pomladnem času......pač se ne utegne.

Zgodaj zjutraj  sem tokrat zopet skočila  na mojo priljubljeno domačo "goro".
Mnogi me sprašujejo zakaj tako zgodaj zjutraj. Več razlogov imam zato. Kot prvo zelo rada gledam sončni vzhod in če imam le možnost , grem rada malo višje. Sončni vzhod pa je sedaj ob tem času že ob 5.40. Hja, nekateri imamo pač smolo zaradi naših hobijev. Naslednji razlog je to, da ko pridem domov, je še cel prosti sobotni in nedeljski dan pred menoj. In to mi je tudi všeč. Poleg vsega tega pa je zgodaj zjutraj v naravi tako fajn in lepo, nikjer nobenega, le petje ptic, šelestenje bežočih srn v gozdu, rosne kapljice na sveže ozelenelih listih, skratka barvito,čarobno in lepo.




V teh krajih imamo tudi nekaj starih posebnih dreves...







V tem sobotnem jutru pa ni bilo tako samotno. Kot vedno sem hodila proti gori Oljki in kar naenkrat se je nežno petje ptic sprevrglo v vreščanje. V naslednjem trenutku sem zaslišala, da se je nežno šelestenje grma spremenilo v lomastenje, pokanje vejic in bučno šelestenje dreves... in takoj za tem sem zaslišala nedvoumno hrkanje divjih svinj in v trenutku sem zagledala  tudi dva velika merjasca ali dve divji svinji (kdo bi znal razločiti v tistih napetih trenutkih?), ki sta me grdo pogledali in oddrveli po Martinovi poti navzgor proti kmetiji Jug. Jaz pa takoj za njima  - seveda v nasprotno smer -  navzdol po Martinovi poti.
Uboge živalce, seveda sem vdrla v njun teritorij, jih verjetno presenetila pri njunem zajtrku in tako niso bile povsem zadovoljne. No jaz pa tudi ne, ker res nisem pričakovala, da si bodo privoščile svoj jutranji pohod tako blizu človeških bivališč.

In z mojo goro Oljko v tem jutru ni bilo nič. Prestrašeno sem jo popihala nazaj v varen domači dom. Ampak v naslednjem vikendu bom zopet šla pogledat, če so se divje svinje le prestavile kam drugam, saj tu itak nimajo jutranjega miru.
V naslednjem, nedeljskem jutru pa sem odšla na nasprotno stran doline, na Dobrovlje. Mislila sem si, da vsepovsod pa le ne morem motiti živali. No, res ni bilo divjih presenečenj. Srečala sem le enega lovca, ga seveda zapletla v pogovor o včerajšnem dogodku in rekel mi je: " Najbolje jih je pustiti pri miru...., in vahtajte se jih......"

Ja, ja.....,ja seveda saj jih pustim pri miru in tudi "vahtam" se jih,  pač popiham jo domov...

nedelja, 6. februar 2011

Radojč in Ramšakov vrh


Tokrat sem se udeležil tradicionalnega planinskega pohoda, ki ga organizira PD Vinska gora. Pot poteka iz Vinske gore prek Ramšakovega vrha in Radojča do Tuševega, kjer je bil zaključek pohoda.

Zima se očitno poslavlja, tako je pot posuta z listjem namesto s snegom. Kljub temu pa gozd dobro vpliva na počutje.











Igra svetlobe in sence je vedno zanimiva, tudi takrat, ko se po strmi poti vzpenjaš proti svojemu cilju.






















Občasno se odprejo skrivnostni razgledi skozi goli listnati gozd, taki kot jih v poletnih mesecih pač ni. Tudi zaradi tega ima zimski čas svoj čar in vredno ga je izkoristiti s pohodi v naše hribe.













Ker je bil to organiziran pohod, sva z bratom srečevala mnogo ljudi. Med njimi seveda veliko prijateljev, znancev in sodelavcev s katerimi smo poleg pozdrava izmenjali še kakšno besedo več.
A za malico sva si vseeno uspela najti košček samote in na idilični sončni jasi sva si dopolnila načeto energijo in ublažila grozečo dehidracijo.

Bilo je tako prijetno toplo, da bi lahko kar zaspala tamkaj. A sva oba že dovolj stara, da vema, da se na goli zemlji ne sme predolgo sedeti dokler imajo imena mesecev v svojih imenih črko R.
Mladina tega ne ve, pa se zato čudijo pomladnim gripam in prehladom...


Ko na planinski poti srečaš jasen znak civilizacije, se začneš zavedati, da bo tudi ta zgodba kmalu končana ne glede na to ali smo jo znali užiti do konca.















Eni so še vedno neodvisni od komunalne vode. Kakšno bogastvo! Vendar tisti, ki to imajo, se tega ne zavedajo. Vendar se zavest o tem le množi a verjetno prepočasi...













Na Tuševem se je pohod končal. V izkaznice smo dobili potrdilo o udeležbi se še malo okrepčali in posončili, nato pa sva se spustila še do zapostavljene naravne znamenitosti Šaleške doline. Veluja peč - naraven most.  Še kratek spust do doline, pa se je prijeten nedeljski izlet iztekel. Kdo ve - mogoče naslednje leto spet!

sobota, 3. april 2010

Boč in Lisca

Izhodišče za Boč: Lovski dom Boč pri vasi Pečica
Čas hoje: 2,30 h do vrha in 1.30 h navzdol
Izhodišče za Lisco: vas Polana

Za sončno soboto sva izbrala Boč in nato še Lisco kot dodatek za nadaljevanje sončnega popoldneva.
Iz Zg.Poljčan vodi označena pot na Boč vendar je bilo opaziti kar precej izletnikov, ki so se podali po tej poti zato sva nadaljevala vožnjo proti vasi Pečica in izbrala pot na Boč od Lovskega doma Boč pri vasi Pečica.
Pot je lepo speljana po bukovem gozdu malo navzgor malo navzdol po gozdi učni poti, mimo gričev z vzorno urejenimi vinogradi. Nato sva se začela strmo vzpenjati po pobočju Galke, z razgledne točke na pobočju Gallk pa občudovala dolino proti V. Proti vrhu se je pokazalo celo golo skalnato pobočje vrha Galk, ponekod prekrito s cvetočim pomladanskim resjem. Strma steza se je nenadoma prevesila v skoraj ravninsko in vse tako proti planinskemu domu pod Bočem. Pred domom je sedelo precej izletnikov. Med njimi sva presenečeno zagledala tudi skupino najbolj aktivnih članov domačega planinskega društva. Tega srečanja smo se oboji razveselili. Po krajšem klepetu sva se odpravila na vrh Boča in sicer po poti čez Balunjačo. Celo nekaj klinov in jeklenic je bilo napravljenih po tej poti, kar je nama predstavljalo novost, saj nisva bila tukaj že več kot dvajset let. Pokukala sva še v Špelcino jamo in nato v mrzlem vetru po vršnem grebenu Boča(978 m) do razglednega stolpa. Od doma pod Bočem do vrha sva potrebovala 35 minut. Z vrha stolpa so se lepo videle naše Alpe, čeprav malo v meglicah. Da bi lepo zaokrožila najino pot, sva se navzdol spustila po Senčni poti ter opazovala lep bukov gozd. Po obvezni malici in čajem pred domom sva se nato napotila po travniku nazaj navzdol ter seveda fotografirala še velikonočnice, ki so ravno letos bile v lepem cvetenju. Sonce je grelo vendar je aprilski močan veter le naredil svoje tako, da sva hitro stopala navzdol in po dobri uri hoje sva bila zopet pri avtu.
Sončno popoldne se je nadaljevalo zato sva se tudi midva peljala še malo naprej proti Šmarju pri Jelšah.In še dalje po čudovitih dolinah in skritih grapah do Jurkloštra. Avto naju je vozil do vasi Polana, kjer so bile že markacije za Lisco. Ker sva imela v današnjem dnevu že en vrh za seboj, sva se odpeljala še malo od vasi Polana ter našla markacijo, ki prečka cesto ter se nato napotila peš proti vrhu Lisce(948 m). Za spremembo od Boča je vrh Lisce travnat in v letošnjem aprilu so skupaj rastli zvončki, trobentice , teloh, tevje. Prav zanimivo je biti na dveh vrhovih v istem popoldnevu, vsak malo drugačen in zato vsak po svoje lep.Na vrhu Lisce pa zopet prekrasen razgled na savsko dolino in reko Savo ter njene okljuke. Res čudovit razgled in prekrasni občutki, ko tako gledaš dolino pod seboj. V zavetrju koče sva se grela na klopci s poznopopoldanskimi sončnimi žarki in nama kar ni in ni dišal povratek v dolino. Ampak enkrat se mora in tako sva zopet odšla navzdol. Po dolgih letih sva spet bila na Lisci in ob prekrasnem razgledu navzdol sva rekla , da bo treba gor priti le malo pogosteje...

ponedeljek, 29. marec 2010

Donačka gora

Izhodišče: Rudijev dom
Čas hoje: gor in dol približno 1 uro pa pol


Na Donačko goro vodi veliko poti. Odločala sva se za eno izmed treh, ki bi prišle v poštev(od cerkvice Sv.Jurij ali iz Žetal ali od Rudijevega doma). Imela sva malo časa, zato sva se na Donačko goro podala po najkrajši poti. To je pot izpred Rudijevega doma. Najprej sva občudovala pobočje , kjer je bilo toliko spomladanskih žefranov , da je bil travnik skoraj popolnoma vijolčen. Takoj nato se je pričel bukov gozd, ki je zaščiten kot bukov pragozd. Podrast pa je bila prepolna velikih zvončkov ali noric ali kronic ali 'toplišnih' ali dvojnih zvončkov; za ta imena vem, lahko pa jih imenujejo še kako drugače. Res sva bila ravno pravi čas za občudovanje prvega spomladanskega cvetja. Pot je lepo speljana cik cak po strmem pobočju Donačke gore in na tabli je bilo označeno , da je to prva urejena planinska pot v Sloveniji. Nadelal jo je dr. Ernest Froelich, leta 1853 za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine.
Proti vrhu je steza zlasti zanimiva , saj je prepletena s kamenjem in koreninami, kot da bi korenine skupaj držale greben Donačke gore. Z vrha je bil prelep razgled na okoliške doline, sosednji Boč, za kaj več pa so razgled meglile rahle meglice. Pot navzdol je seveda hitro minila, Rudijev dom je bil zaprt, midva pa sva se odpeljala po opravkih dalje.

sobota, 27. februar 2010

Kum in Nebeška gora

Izhodišče: Radeče
Čas hoje: 4 ure do Kuma, 3.30 ure navzdol



Napovedan sončni dan sva začela uživati že zjutraj zato sva tudi izbrala daljšo pot na Kum, vse po J strani pobočij. Ob 8.15 sva se začela vzpenjati v prvi hrib in to točno nasproti cerkve v Radečah. Pot se vije med čedno urejenimi vrtovi hiš do ostankov starega gradu nad Radečami. Še malo navzgor in že gledava zasavsko dolino v megli pod seboj. Planinska pot na Kum iz Radeč večinoma vodi po lokalnih cestah, po kolovozih in seveda tudi nekaj po gozdnih poteh. Kot nalašč je za zimske pohode, saj naju sonce neprestano greje. Hodiva po pobočju Vranskega hriba, pobočje Jelova in po 2,30 ure prideva do križišča, kjer planinska pot vodi do Nebeške gore(958 m). Prvič sva slišala za to in takoj sva se odločila , da  skočiva še na ta najvišji vrh občine Radeče. Vrh je res lep, lepo grebenast, spodaj se vidi Zagrad, daleč v daljavi pa hrvaško Sljeme.  Pot je bila kopna, prvi zvončki in telohi so že naznanjali tople dneve.  Nadaljevala sva pot navzdol po drugi strani gore do doline , kjer se še vedno reče Čimerno, vsaj tako nama je povedal domačin, ko sva ga povprašala za nadaljevanje poti za Kum. Tu sva malo delala bližnjice, prečila cesto za Sitni kal, šla po pobočju Ključevice in gledala oddajnik na Kumu, ki se nama je občasno le prikazal. No, končno se je najini gazi pridružila še gaz iz Podkuma in prišla sva na vrh. Hodila sva točno 4 ure, s tem da naju je vmes zapeljala Nebeška gora. Razgled z Kuma tako kot vedno čudovit, če je le sončen dan, videlo se je vse do Triglava in cel komplet Kamniško Savinjskih Alp. Za pot navzdol sva izbrala Škratovo dolino in ko sva povprašala
domačinko ob poti,  zakaj tako ime, je rekla, da je dolina malo skrivnostna. No, nama se je zdela zelo čedna, s zapuščenimi hišami in mlini in potočkom, ki se vije med kamni porasli z mahom.  Najprej Nebeška gora in zadaj za njo v senci pa se skriva še Škratova dolina.Po 2.30 ure sva prišla do brega Save,kjer se lahko pelješ s cicko na drugi breg . Mož je bil navdušen, jaz pa malo manj, ko sem gledala deročo in naraslo Savo pod seboj. Zato sva lepo odšla peš še eno uro po stari cesti v Radeče in tako zaključila najin krog.

nedelja, 7. februar 2010

Dom pod Renško planino

Izhodišče: cesta proti Mali Reki, nazaj po poti proti Preboldu čez Žvajgo
Čas hoje: 2 uri navzgor in dve uri nazaj čez Žvajgo
Pred dvema dnevoma je še snežilo zato sva izbrala  zasavsko hribovje za nedeljsko popoldanski izlet. V Domu pod Renško planino(664 m) še nisva bila in upala sem, da bova naredila zopet kakšno novo gaz. Seveda nama je uspelo. Avto sva pustila ob cesti za malo Reko, malo ven iz Prebolda. Markirana pot se začne takoj vzpenjati. Sva seveda zopet prva, ki hodiva po tej poti, opažam, da pogosto izbereva takšne poti, ki pozimi niso priljubljene. Kmalu sva ugotovila zakaj je tokrat tako. Hodila sva po strmem pobočju grebena, ki se konča z vrhom Gradišče. Nekako se mi je zdelo, da steza ni bila ravno zelo uhojena, čez pa je    ležalo še kakšnih 40 cm snega, pod njim pa blato ter drseče listje.                       
Za popestritev pa so čez pot ležale še mogočne bukve, ki jih je bilo kar    
                                                      
zabavno preplezati. Srnjadi je tu verjetno veliko, saj sva neprestano
opažala sledi ter tudi izkopano listje. Izgleda  kot da je divjad že lačna in
brska za hrano pod snegom.  Še malo gor in že občudujeva pravi drevored "božjih drevesc" in nato še malo gor in že gaziva sneg krepko čez kolena proti kmetiji Podbregar. No od tam pa lepo po cesti do kapelice. Tu se priključi pot iz Žvajge in zdi se nama , da je to prava avtocesta, čeprav je le ozka uhojena stezica. Še malo in po dveh urah hitre hoje sva se okrepčala s čajem v Domu pod Renško planino. Ura je bila že pozna  ampak sva se vseeno odločila, da narediva krog in greva
navzdol po poti za Prebold čez Žvajgo. Pred Žvajgo pa naj bi našla bližnjico do najinega izhodišča, kjer sva pustila avto. Pot je prekrasna zimska varianta, nič gor , nič navzdol samo ravno po pobočju Tolstega vrha, vsaj zdelo se mi je tako. Hitela sva namreč, da bi prišla pred temo. Pred Žvajgo je uhojena pot šla levo proti Preboldu, midva pa bi morala desno. Najprej sva poskusila še  čez hrib Žvajga ampak smer nama ni bila nekako prava. Obrnila sva, prižgala bateriji in se prav lepo odričala desno navzdol, kar čez drn in strn po globokem snegu, robidovjem in mladimi bukvami in upala, da bova avto bolj kot ne "trofila".  Že nekaj časa nisem hodila po temi v hribih in zopet je bilo lepo poslušati tišino gozda. Pohod je tako prekrasno uspel.







            

nedelja, 3. januar 2010

Čreta

Izhodišče: Vransko, pod plezalno steno
Čas: 1.30 h hoje gor in 1h hoje navzdol

Kadar ti nekdo vzame pol sončnega dneva je potrebno najti krajši izlet zato je Lojze predlagal Creto ter pot iz Vranskega.

Že v središču Vranskega so lepo urejene planinske table za Sv.Jošt, Čreto ter Čemšeniško planino.Planinska pot do doma(Planinski dom I.štajerskega bataljona na Čreti, 870 m) se prične pri plezalni steni, po lepo speljani potki mimo hiš ter zavije na travnik nato pa v gozd na pobočje Dobrovelj.

Takoj naju je presenetila ograja in brv s stopnicam čez potoček in majhen slap. Na tej prisojni strani Dobrovelj sva opazovala teloh, ki je že gledal ven iz listja. Lojze je opazil tudi nekaj geološko zanimivih plasti. Po uri in pol zelo lepo speljane poti tudi skozi dvorišča redkih hiš, sva prišla do planinskega doma.
Šla sva še na vrh Crete, kjer stoji cerkev ter uživala v čudovitem razgledu proti Snežniku na južno stran in na Savinjsko Kamniške alpe na drugo stran planote. V tem sončno čistem ozračju je razgled res bil čudovit.
V planinskem domu je bilo že polno dobrovoljnih pohodnikov vendar se je za naju še našel prostor.
Po poti nazaj sva imela družbo in ena ura hoje navzdol je prehitro minila.