Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave

petek, 18. december 2020

Uršlja gora

 Pot: Ciganija, Križan, Uršlja gora ter po zimski poti nazaj

Razmere: sneg skorjast, ponekod že kopno, južno ter oblačno, po stezah ponekod ledeno.

Ja, meteorologi so zjutraj rekli, da bo baza oblakov na okoli 1500 m, 
v severni Sloveniji pa da bo celo sončno. 
No že vedo, sem rekla in sva šla preverit, če bo res tako.
Na križanovih travnikih sva ugotavljala, da imajo sončno južno od nas, ter da je baza oblakov
 precej nad  1500 m. No, meteorologi že vedo; mogoče bo kaj drugače v naslednjih urah.
Prva razglednica z vrha Urške - 1699 m je bila taka, da je sončno še vedno 
precej južneje od naju in meteorolgov. Tam nekje daleč za Zasavjem.
Druga razglednica (zgoraj) s hribov pokaže, da baza oblakov ni na 1500 m, 
ampak višje od Ojstrice torej nad 2300 m.
Tretja razglednica pokaže, da tudi v severni Sloveniji ni razjasnitve!
(kje pa je Peca, če ne v severni Sloveniji?).
In tako sva spoznavala, da je najina pot k soncu bila misija nemogoče danes. Pa nič hudega. 
Sva uživala v kosilu na prostem. (v dolini itak ne smemo jesti zunaj, menda).
Pa sva še uživala ob pogledu na najino smučišče 5*- Jelovec. 
Od tu je lep pogled na Javorje, Raduho ter dalje na Ojstrico ter Veliki vrh.
In nato tale zgornja razglednica pa res pokaže, da je bilo sonce severno, 
le da to ni severna Slovenija ampak nekje v Avstriji, kar daleč gor.
Na poti h soncu sva hodila in uživala kot vedno....
... pa še malo se igrala s sodobno igračko, ki je nama priznala za danes 732 m višinskih metrov
 ter 10 km poti v povprečju 4 km na uro. Kar v redu za naju.
Hitreje nama ni več treba.

______________

torek, 10. november 2020

Stol

 

Pot: žirovniška pot na Stol, Valvazorjev dom, Prešernova koča, Zabreška planina, Valvazor
Čas: okoli 6 ur
Višinska razlika: okoli 1000 m
 
 Pričelo se je takole. Pri Valvazorjevemu domu pod Stolom sva končno pokukala iz megle.

 Pot sva nadaljevala direkt do Prižnice, kjer sva se razgledala po meglenem morju v dolinah.
 
 Proti vrhu Stola sva se povzpela spet malo po svoje; kar naravnost po zahodnem grebenu na vrh.

 Ko si nad meglo in je nad teboj le modro nebo je vse lepo in prav.
Na vrhu sva najprej opravila obveznost zaradi katere sva prišla sem, ...
... torej sva končno žigosala najine knjižice za SPP:
... nato pa je ostalo še veliko časa za fotografiranje...
...za poglede naokrog ...
...za krmljenje kavk...
... za najino posedanje po skritih kotičkih
Potem sva se le spustila proti Prešernovi koči.
Nikamur se še ni mudilo.
Pa sva spet malo nabirala D vitamin za blokado zlobnega virusa.
In igrala sva se staro igro kaj veš kaj znaš...
...oziroma kdo zna lepše.
Tako to zgleda pri nama, če je pot prelahka in nam udari na otročje na vrhu gora.
Ampak je tudi prišel čas, ko je bilo treba navzdol...
...adijo sončni vrhovi, upam da ne za dolgo...
... adijo modro nebo...
...adijo lepe barve s planin...
...ostal pa je prelep spomin.
Še hiter skok v meglo, ki se je pred večerom že dvignila nad Valvazorjev dom.
Za nama je ostal podpis ...
... ki bo čez dva dni izginil, midva pa ostajava na najinih poteh.

______________________





sobota, 7. november 2020

Veliki vrh in Kladivo

Pot: Pod Košuto, Matizovec, koča pod Kofcami, Veliki vrh, Kofce, Kladivo, planina Pungart, koča pod Kofcami in nazaj
Čas: okoli 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000 m
 
Tale klasična pot v tako lepem vremenu je bila čudovita. 
Nebo brez oblačka, planine brez obiskovalcev, še kavke niso nič "fehtale" za hrano,
pa sva jih zato malo pogrešala.
Tudi za Veliki vrh je nama manjkal žig, kljub temu, da sva bila že nekajkrat tu gor.
Pogledi so se odpirali daleč naokrog. Najprej proti Stolu v ozadju in s Košutica spredaj.
Veliki vrh - 2088 m in pogled dalje proti Kladivu.
Tu na grebenu Košute je nama vedno zelo prijetno.
Pod Kladivom pa je pričel briti mrzel in močan veter.
Kladivo - 2094 m.
Zaradi močnega vetra se nisva dolgo zadrževala na grebenu. 
Sestopila sva proti sedlu nad planino Pungart.

Sončna planina daleč spodaj naju je vabila.

Otok žarečih macesnov na planini je še polepšal pejsaž, ki sva se mu bližala.
Na planini Pungart vetra ni bilo več, sonce pa je grelo kot da bi bilo sredi avgustovskega poletja. 
Pa sva zato zadovoljna obsedela pred lepo poštimano pastirsko kočo.
Klub temu sva pazila, da naju ne ujame tema, kajti sonce v tem letnem času kar naenkrat pade dol
 in se prične zelo naglo mračiti. Pred nama pa je bilo vsaj še dve uri hoda do izhodišča.

Še pogled nazaj na žareče macesne, potem pa je naju počasi zajel hlad jesenskega večera. 
V dolino sva prišla v prvem mraku. Zadovoljna in potešena.

___________________________


 

sreda, 24. junij 2020

Od Lipševih vrat do Visoke peči

Pot: vasica Sv.Duh, Lipševa vrata, Obel kamen, Govca, Visoka peč in nazaj
Čas: okoli 7 ur
Razmere: sončno in toplo

Vsi člani naše družine še niso obiskali nekaterih predelov pogorja Olševe, 
pa smo želeli odpraviti še ta manjko.
Od kmetije Rogar se znana pot vije navzgor, pred Potočko zijalko pa zavijemo levo 
na avstrijsko stran in kmalu se prikažejo znana ,Felsentore'.

Prva velika vrata ... 

... pa še dva okna.


Pred vrati smo poiskali neoznačeno pot proti vrhu Oblega kamna.- 1911 m
Po strmi grapi smo kmalu (?) prečili še pas ruševja in prispeli na Obel Kamen.

Pogled naprej po grebenih Olševe ... razkriva sumljivo vremensko situacijo.

Tudi nad Raduho so se hitro začele nabirati meglice.
 Vmesni postanki so klub sumljivi vremenski situaciji pogosti; predvsem  za nabiranje ranjaka.
Ob robovih je bil najlepši.
 Iztok naju je pogosto krepko prehitel in takole čakal na naju.
 Olševa je zelo razgibana gora.
 Čudovite skulpture vedno pritegnejo vsaj pogled,
če že ne povzročijo vedno želje po vzponu na izpostavljene špičke.
 Na vrhu Govce - 1929 m - tokrat nismo bili več sami.

Pogled nazaj do Oblega kamna razkrije tudi severovzhodno pobočje, ki je manj zanimivo.

Z vrha Govce smo "skočili" še do Visoke peči ter nato nazaj zopet na vrh Govce.

Vmesne postanke je vsak doživljal po svoje.

Ojstrica mi je venomer pritegovala pogled. Snežne zaplate še niso izginile.

Res je razgibana tale Olševa.
 In na koncu še Potočka zijalka.
 Tu smo se zadržali malo dlje. Namenoma.

Tudi do do konca jame je potrebno pogledat.
   Velika verjetnost je, da se jama še nadaljuje. Bo kdo odkopal prehod?



Sledil je le še hiter spust navzdol, kjer smo zmotili ovce, ki so se umaknile pred sončno pripeko.
 Olševa je v vsakem letnem času dostopna, vedno lepa in razgibana. 
Spet smo občudovali impresivna  Lipševa vrata na zahodni strani ter Visoko peč na vzhodu.
 
Čeprav je vreme dopoldan kazalo stanje pred nevihtami, 
smo zaključili našo pot v sončnem popoldnevu pri kmetiji Rogar.

_________________________