Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave

petek, 12. junij 2020

K 24


Pot: Črna, Pikovo, Peca, Olševa, Raduha, Travnik, Komen, Smrekovec, Sleme,  Žerjav
Čas: 26 ur
Višinski km: okoli 5000,  ter okoli 95 km poti

K-24 je ime za najtežji Koroški planinski izziv oz. pot, ki povezuje pet najpomembnejših 
Koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro.
 Pot je dolga 92 km in premaga 5300 višinskih metrov vzpona  in prav toliko tudi spusta. 
Kdor progo uspe premagati v manj kot 24 urah postane član prestižnega kluba K-24. 
Za nas, ki smo čez 50 let in za ženske ima pot eno uro popusta, 
tako da pot lahko opraviš v 25 urah in vseeno postaneš član prestižnega kluba K24. 
Zame ni bilo bistveno, da postanem član ali ne ampak samo da sprejmem ta izziv 
in premagam to preizkušnjo.

K24 je bila že dolgo moja skrita želja vendar nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da opravim z njo. Letos sem se odločila za to pot, čeprav nisem vedela kako se bo izšlo. 
Nekako sva s planinskim znancem Milanom prišla skupaj glede tega izziva 
in sva se odločila opraviti še to.
Pot sva pričela v Črni okoli 7.30 zjutraj in v hitri hoji odšla proti koči na Pikovem ...


...sledil je vzpon na Peco po plezalnem delu in v treh urah ter pol sva stala na vrhu Pece (Kordeževe glave 2125 m). Sledil je spust s Pece  ter nato po znani poti (po vlakah ter novih cestah do vznožja Olševe). Za na vrh Olševe sva izbrala bližjo toda strmo pot navzgor, ki nama je načela nekaj moči. Ob 16 h sva stala na vrhu ter uživala v razgledih. Milan se je spustil na mehko travo in užival v zasluženem počitku. Toda potrebno je bilo iti dalje.

Z Olševe se spustiš po lepem grebenu Visoke peči ter nato po strmih vlakah do Zg. Slemena 
nato pa po gozdni stezi do Grohata. 
Lepa stara koča pod Grohatom je samevala, pridna oskrbnika pa sta nama skuhala dobro kavo. 
Ob večerni malici in kavi sva se okrepčala in odhitela po plezalni poti na vrh Raduhe.


Na vrhu Raduhe (2062 m) pa je bilo čarobno ob zahajajočem soncu.
Na spodnji sliki je levo Peca ter doline od kod sva prišla ter desno Uršlja gora - najin skorajšnji cilj.

Na vrhu Raduhe sva imela že 40 km poti v nogah,  čakalo pa naju je še 50 km.. 
Utrujenosti še nisem čutila, le pogled na ciljni vzpon je jemal motivacijo, saj
 saj  Uršlja gora (vrh skrajno desno na sliki) od tod videti zares neverjetno daleč. 
Je res možno da bova nekoč tam?
Spust z Raduhe je bil  previden saj je pot posuta s kamenjem in skalami. 
Po čudovitem in enkratnemu sončnemu zahodu, se je mrak pričel spuščati na naš del zemeljske oble. Do koče na Loki sva prispela v temi. Okoli koče je bilo precej veselo, midva pa sva prižgala svetilke in se odpravila dalje preko planine Javorje proti Travniku. 
Spustila se je temna noč, na nebu je bilo polno zvezd, ki pa nama niso nič osvetlile poti.
Proti Komnu pa so se stvari rahlo zakomplicirale. Milanu je svetilka pričela ugašati tako sva bila odvisna le od moje svetilke in pod Komnom sva zgrešila  ter zavila v dolino. 
Napako sva ugotovila čez nekaj časa. Da sva prišla zopet na pravo pot proti Hlipovcu naju je stalo uro zamude. Motivacija je nama malo padla. Do cilja je od tod še 30 km. 
Vmes je le še vzpon  na Uršljo goro, ki je od tod verjetno še vedno videti zelo oddaljena.
 Posledice neprespane noči so se sedaj začele kazati tudi meni. 
Ni preostalo drugega kot da čim prej nadaljujeva preden kdo v stoje zaspi. Greva!
Pot od Smrekovca do Slemena se mi je neizmerno vlekla; ni in ni je bilo videti konec. 
Zaradi časovne zamude in utrujenosti, se je Milan odločil, da ne bo opravil vzpona na Uršljo goro. Tudi meni je motivacija precej padla zaradi časovne zamude in ostalih pripetljajev 
zato sem se odločila, da tudi jaz ne grem in da skupaj zaključiva to težko pot.
 Pred Uršljo goro sva zavila navzdol po cesti v Jazbine. S tem sva sicer izpustila še zaključnih 400 m višinskih metrov vendar sva zato naredila dodatnih 10 km hoje po cesti. Po mojem občutku bi bilo hitreje , če bi opravila vzpon še na Uršljo goro ter nato spust v Žerjav.
 V Žerjavu sva predčasno zaključila to pot. Tako sva naredila okoli 95 km poti ter 5000 višinskih metrov v 26 urah.
VMESNI ČASI NA POTI:
  • Črna:  7.40
  • Peca (Kordeževa glava): 11.10
  • Kumer: 12.50
  • Olševa (Govca): 16.10
  • Velika Raduha: 20.20
  • Dom na Smrekovcu: 03 h zjutraj
  • Jazbine: 8.30
Profil-k24 - Kopija
Za menoj je bila ta težka pot. Sedaj lahko rečem, da pot zame ni nepremagljiva;
 izziv je bil sprejet in opravljen čeprav sva predčasno zaključila to transverzalo. 


____________________________



sobota, 30. maj 2020

Peca in Olševa

Pot: Črna,  Pikovo,  Peca (Kordeževa glava),  Knipsovo sedlo, koča Pri Kumru,  Olševa,  Zg. Sleme
Višinska razlika: okoli 1500 m
Razmere: oblačno in hladno, vetrovno na vrhovih
Čas: okoli 10 ur

Iz Črne zavije cesta do vasice in nato pešpot strmo navzgor do koče na Pikovem, 
ki je tokrat samevala.
V iskanju bližnjic iz Pikovega proti Peci sva jo ubrala kar naravnost in izkazalo se je, 
da ni najbližje. Bolje se je držati ene od dveh markiranih poti s Pikovega proti Peci. 
Sledil je vzpon po plezalni poti na vrh Kordeževe glave - 2125 m.
Na vrhu je bilo veliko ljudi, kot se zadnja leta za soboto spodobi.
Razgledi niso bili jasni zato pa je pogled na gmoto oblakov dal elana nogam, da so stopale hitreje.
Pogled na staro kasarno vedno obudi kakšen prijeten spomin na čase, 
ko je bila naša država še mnogo večja.
Vrh Olševe je v popoldanskem času že sameval.
Vedno se razveseliva pogleda na Visoko peč, kadar sestopava z Olševe na to stran.
Pa še pogled nazaj na Olševo in prehojeno pot.
Ovce so uživale na vrhovih.
Sledil je sestop z grebena Olševe na Zg. Sleme. 
Tukaj je bil pred leti vetrolom, vendar je pot sedaj očiščena. 
Le nekaj novih strmih vlak, ki kazijo lepo brežino,  je narejenih na novo. 

Del koroške transvezale je bil tako zaključen.

______________________________





petek, 8. maj 2020

Olševa

Pot:  Sv.Ana nad dolino Koprivne,  Zadnji Travnik,  Olševa, Visoka peč,  Gladki vrh,  Sv Jakob,  dolina Koprivne,  Sv Ana
Čas: okoli 10 ur
Višinska razlika: okoli 1200 m 
Tokrat na Olševo malo drugače, s koroške strani in sicer od cerkvice sv.Ane, 
ki je razgledna točka na griču nad dolino Koprivne. 
Za začetek sva korakala kar po cesti do bivše domačije Rep, ki pa je sedaj preurejena v lično hišico.
Koroška transverzala nato zavije na kolovoze. 
Poti občasno ni, ker so tu bili obsežni vetrolomi in so poti še vedno v sanaciji.
Mimo lovske koče Forštnerica navzgor, kjer pa na Planinski kopi zavijeva desno na lovslo stezico 
in odkrijeva nov pristop na vrh Olševe.
Lična stezica naju pelje še kar desno.
Nato pa zavije naravnost gor proti vrhu Govce (Olševe). 
Povzpeti se morava preko nekaj strmih snežišč, 
ki so sicer že ojužena, vendar občasno pregloboka.
Počasi se sprijazniš, da se pogrezneš tudi preko kolen.
In ne da se jim ognit ne levo ne desno. Gre pa še vedno le navzgor.
Ko imava vgrezanja po snegu že dovolj, se končno le prikaže vrh. Izstopiva točno na vrhu Govce - stezica je dobro zakrita običajnim očem, kar je zelo dobro.
Na vrhu Govce - 1929 m pa je sončno in toplo, vendar hitiva dalje.
Pogled nazaj proti Peci in na že prehojeno pot in obsežne čistine, ki so posledica vetrolomov.
Na vrhu še pogled proti Raduhi...
...in še proti našim Alpam, kjer kraljuje sneg...
...tu pa čudovita pomlad.
Sedaj pa dalje po lepem grebenu Visoka peč 1849 m, Gladki vrh  - 1850 m. 
Pod Lepim vrhom se spustiva navzdol in najdeva primerno vlako za nazaj na koroško stran.
Vmes pa še izvir z vodo, ki odžeja suha grla. Uh kako paše!
Po kolovozu nadaljujeva do kmetije Mežnar in čedne cerkvice sv, Jakob.
Priznati je treba, da so jo lepo in skrbno obnovili.
Na karti iščeva pristop nazaj na izhodišče in ga seveda najdeva in ko imava triurnega pešačenja po kolovozih in cestah že ravno dovolj, zaokroživa najino pot zopet pri domačiji Rep. 
Če mi ne bi sodobna igračka risanja gps poti nagajala in vmes crkovala, 
bi mi  narisala lepo krožno pot, s kakšnimi 1700 m višinskimi metri in okoli 30 km poti.

________________________


ponedeljek, 4. maj 2020

Uršlja gora ter Smrekovec

 Pot: Jazbinski potok, Naravske ledine, Uršlja gora, Sleme, Smrekovec
Čas: okoli 6 - 7 ur.
Višinska razlika: okoli 1000 m
 Od zaselka Žerjav v Mežiški dolini sva zavila ob Jazbinskem potoku navzgor. 
Ozka dolina je res prijetno slikovita s svojimi ravnicami, hišicami in čebelnjaki. 
Kmalu sva zapustila ozko cesto ter se napotila po strmem kolovozu 
ter nato po mehki gozdni stezi do koče na Naravskih ledinah.
Nekaj lepih šopkov narcis se je bohotilo na velikem travniku pod kočo. 
Ali so prinešene ali avtohtone? Kdo bi vedel.

Na vrhu Uršlje gore - 1699 m pa je vedno lepo - pogled proti Šaleški dolini.
 Sledil je spust do Križana in po cesti do Slemena nato pa spet prijetno rahlo navzgor in počez mimo Kozamurškega vrha, Osekanega vrha ter Stalnetovega vrha.
 Pot je prelepa, mehka, posuta z iglicami.
 Ob poti se visoko vzpenjajo mogočne stare bukve. 
Občutek je kot bi hodil po starodavnem drevoredu.
 Sledil je spust do Koroške Kramarice ter vzpon mimo koče do vrha Smrekovca.
 Na vrhu Smrekovca - 1577 m ...
 ... ter prelepi pogled na še vedno zasneženo Ojstrico.
Kako lepo da naju je pod kočo čakal avto, da nama ni bilo treba po dolgi cesti še peš v dolino.

_____________________


sreda, 8. januar 2020

Obel kamen


Pot: vasica sv.Duh, Potočka zijalka, Obel kamen, in nazaj do sedla sv.Duh, kmetija Strevc
Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega

Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
 Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva. 

Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.

Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.

Obel kamen -  1911 m ...
...in pogled na drugo, avstrijsko stran.

Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe 
in občudovala razgibano pokrajino krog in krog. 
Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.

Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.

Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu  zopet vračala proti Oblemu kamnu.
Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala. 
Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).

Ob sestopu je bil sneg povečini južen; 
so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna. 
Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.
Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace. 
Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora
 in Rinke s Skuto v ozadju.
Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan 
pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu. 
Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna, 
pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.
Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.
 Zato sva  se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte. 
Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko 
in vhode v nekatere druge kraške jame. 
Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati. 

In še statistika poti: 


_____________________________________