Biba planina na Menini planini

 

Pot: vas Okrog, Biba planina in nazaj

Čas: 6 ur

Vas Okrog je lepo zasnežena in cesta je splužena le do konca vasi.

  Videti je bilo, da bova zopet midva rezala smučino proti Biba planini.

Na cesti je bilo veliko podrtega drevja zaradi žleda in teže snega, pa je bilo nekaj izzivov,

 kako s smučmi prečiti nezaželene ovire.

Takšne table ob poti so vedno dobrodošle in popestrijo pot.

Ob obilici snega je pokrajina vedno edinstvena rezanje smučine pa naporno,

 ker se tudi s smučmi ugreza za kakih 20 centimetrov.

Na pobočjih planine se je severni veter zelo okrepil, ter ustvarjal zanimive zamete.

Pokrajina okoli naju je bila nepopisno lepa.

Uživala sva v tihožitju planine ter njenih veličastnih utrinkih.

Za trenutek se je celo pokazala silhueta sonca.

Biti sam v taki snežni čudoviti pokrajini ob bučanju vetra,  je nama vedno nekaj posebnega.

Prispela sva do Biba planine. 

V načrtu sva sicer imela še vzpon na Goli vrh(Šavnice) ampak nama je to idejo odpihnil močan veter

 ter difuzna svetloba za katero veva, da je smuka navzdol zelo slaba, 

ker ne vidiš konfiguracije terena polnega ostrih zametov.

Poiskala sva si mini prostor ob koči, da sva se skrila pred vetrom, na hitro pomalicala,  

se pripravila za spust in hajd nazaj v dolino.

V kratkem času je veter povsem zamedel najino smučino in zopet se počutiš povsem sam v belem svetu. Smuka nazaj je bila bolj tako, tako, počasi lepo nazaj v vas Okrog.

 Sneg je bil takšen, da smuči niso gladko tekle, kot je bilo zaželeno. Pa nič zato, šest ur v divjem, sneženem svetu je bilo prav nepozabnih tako kot so vedno najine poti.

______________________

Smrekovec

 Pot: cesta na Smrekovec do odcepa za kmetijo Kugovnik (z ljubenske smeri), Smrekovec ter nazaj

Na teren sva šla pogledat višino snežne oddeje in to na Smrekovec. 

Cesta z ljubenske strani pod Smrekovec je ponavadi splužena do odcepa za kmetijo Kugovnik. 

Tudi danes je bilo tako.

Takoj sva zavila v snežni idilo z okoli pol metra puhastega južnega snega. 

Ni tisti idealni pršič, ki vedno znova navdušuje turne smučarje.

Ni naju preveč motilo, ko se je občasno usul na naju sneg s kakšne smrekove veje, 

saj večine tuširanj le nisva bila deležna. 

Pričelo je še občasno snežiti in nekajkrat  je močno zapihalo.

Pred nama so sicer bile verjetno včerajšnje smučine, ki pa jih je novo sneženje že v večini prekrilo.

Nad kočo se je pričela megla vedno bolj gostiti,

 tako da je na vrhu Smrekovca (1577 m) bila vidljivost skoraj ničelna.

Malo nižje, v zavetrju sva se pripravila za spust po smrekovškem travniku. 

Vidljivost je bila malenkost boljša a še vedno preslaba za varno smuko.

Proti vznožju vedno prekratkega travnika se je vidljivost malo popravila,

 pa sva lahko celo vijugala in na kratko uživala v južnem pršiču. Juhuhu. 

Kljub temu se nisva odločila za ponoven vzpon in še kakšno dodatno smučanje po travniku, 

kot običajno počneva. Sva pa bila sama v takih razmerah tu gor, brez nepotrebne gužve, 

kar pa nama vedno veliko pomeni. 

Nazaj grede pri koči so se meglene kompozicije vrstile ena za drugo s kratkimi presledki. 

Željo. da bi pa morda le še enkrat potegnila smučine na vrh, sva zdaj res dokončno opustila. 

Soglasno sva se odločila, da greva raje domov ob toplo peč. 

Gotovo pa se kmalu spet vrneva sem, ker nama je Smrekovec blizu.

__________________________

Gora Oljka

 

Pot: Šmartno ob Paki, Gora Oljka po strmi poti, kmetija Jug, Šmartno ob Paki

Tokrat naju je zanimala količina snega na najini domači gori. 

Kot kaže gornja slika, se je iz dolinske megle kaj kmalu prikazalo sonce, 

samo malo navzgor je bilo potrebno it.

Nisva predvidevala, da bova gazila kot prva, saj premore Gora Oljka nekaj vsakodnevnih jutranjih obiskovalcev, ki se že pred svitom povzpnejo do vrha in se vrnejo v dolino ob nastopu dneva.

Snežne skulpture so povsod lepe, pa naj je to med dvatisočaki ali pa nižje nad meglenimi dolinami.

Na vrhu pa je danes bila prava zimska idila.

Tišina zimske krajine dobro vpliva na najino počutje.

Sledil je spust navzdol po Martinovi poti, kjer sva doživela še nekaj lepih impresionističnih prizorov.

Ker sva hodila večinoma po najinih posebnih potkah in preko malo obiskanih hribčkov, 

se je v kratkem času nabralo za 800 višinskih metrov ter dobrih 8 km poti.

Popoldan spet sneži. Jutri greva ponovno merit višino snega. Kam pa ?

_____________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Raduha, in nazaj po enaki poti

Višinska razlika. okoli 1100 m

Meteorologi so napovedali, da bo nad 1500 m zapadlo nekaj snega 

in ker se bo po deževnih dneh končno naredil lep sončen dan, je bilo jasno, da greva nad oblake.

Pričela sva hoditi v rahli megli, pri lovski koči nad planino Cirkovnica pa so naju že obsijali sončni žarki.

In ko se to zgodi, je vse takoj lepše. Celo kavke priletijo pogledat kaj se dogaja pri koči.

Nad kočo na Loki je naju objela sveža belina snega in od tod naprej se je pričelo tisto najlepše, 

kar si želimo in pričakujemo sredi sončnega dneva v gorah.

Opazovanje čudovitih snežnih skulptur je nama popestrilo vedno težje gaženje svežega snega proti vrhu.

Sveža belina okrog naju ter megle v dolinah v sozvočju ustvarjajo tišino dneva.

Tokrat sva spet prva delala gaz. Sledil nama je Aro, doma na domačiji Radušnik. 

Pridružil se nama je malo nad Loko. 

Snega sicer ni hotel prvi gazit, je pa naju zvesto spremljal prav na vrh in tudi navzdol.

Čeprav dobro poznava Raduho v vseh letnih časih, je bil  tokrat včasih izziv kje urezati pot proti vrhu.

Snega je še premalo da bi prekril vse borovce, zato turna smuka še ni dovolj uživaška. 

Prav te razmere sva namreč šla preverit na svoje oči, preden to zimo obriševa prah s smuči.

Na poti do Male Raduhe pa naju je doletelo presenečenje, 

ko naju je dohitela prijateljica s smučmi na nahrbtniku, 

ki je kasneje prav elegantno odsmučala navzdol vse dokler je bilo še dovolj snega.

Pod vrhom Velike Raduhe pa je naju dohitel še mlad par s krpljami na nogah.

 Razveselila sva se ju, saj sta pomagala narediti gaz na vrh. 

Podpisala sta se takole:

Vrh Raduhe (2062 m) se nam je bleščal v neokrnjeni belini. 

Tudi Arotu se je videlo, da je bil navdušen, čeprav prihaja sem gor pogosteje od naju.

Veter in sneg sta lepo okrasila tako cepin na vrhu, kot tudi kažipot malo pod njim. 

Ker smo bili na vrhu tokrat štirje, ni bilo potrebe po selfiju, ki ga itak ne znava naredit.

Zaradi utrjenih stopinj je sestop bil lažji.

Zapuščala sva čudoviti beli svet.

Tudi kavke so naju priletele pogledat, če imava kaj za njih.

Še zadnji sončni žarki so obsijali kočo na Loki, 

midva pa sva se spuščala v mrakobo in sivino, ki je silila gor iz doline. 

Arota sva prepričala, da je šel domov, midva pa hitro po preostanku poti.

Uživala ter se veselila lepe, beline v hribih, sva tako kot vedno:

Zima se je začela obetavno, ni kaj!

___________________