Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave

sreda, 18. januar 2023

Smrekovec

 Pot: cesta na Smrekovec do odcepa za kmetijo Kugovnik (z ljubenske smeri), Smrekovec ter nazaj

Na teren sva šla pogledat višino snežne oddeje in to na Smrekovec. 
Cesta z ljubenske strani pod Smrekovec je ponavadi splužena do odcepa za kmetijo Kugovnik. 
Tudi danes je bilo tako.
Takoj sva zavila v snežni idilo z okoli pol metra puhastega južnega snega. 
Ni tisti idealni pršič, ki vedno znova navdušuje turne smučarje.
Ni naju preveč motilo, ko se je občasno usul na naju sneg s kakšne smrekove veje, 
saj večine tuširanj le nisva bila deležna. 
Pričelo je še občasno snežiti in nekajkrat  je močno zapihalo.
Pred nama so sicer bile verjetno včerajšnje smučine, ki pa jih je novo sneženje že v večini prekrilo.
Nad kočo se je pričela megla vedno bolj gostiti,
 tako da je na vrhu Smrekovca (1577 m) bila vidljivost skoraj ničelna.
Malo nižje, v zavetrju sva se pripravila za spust po smrekovškem travniku. 
Vidljivost je bila malenkost boljša a še vedno preslaba za varno smuko.
Proti vznožju vedno prekratkega travnika se je vidljivost malo popravila,
 pa sva lahko celo vijugala in na kratko uživala v južnem pršiču. Juhuhu. 
Kljub temu se nisva odločila za ponoven vzpon in še kakšno dodatno smučanje po travniku, 
kot običajno počneva. Sva pa bila sama v takih razmerah tu gor, brez nepotrebne gužve, 
kar pa nama vedno veliko pomeni. 
Nazaj grede pri koči so se meglene kompozicije vrstile ena za drugo s kratkimi presledki. 
Željo. da bi pa morda le še enkrat potegnila smučine na vrh, sva zdaj res dokončno opustila. 
Soglasno sva se odločila, da greva raje domov ob toplo peč. 
Gotovo pa se kmalu spet vrneva sem, ker nama je Smrekovec blizu.

__________________________






torek, 17. januar 2023

Gora Oljka

 

Pot: Šmartno ob Paki, Gora Oljka po strmi poti, kmetija Jug, Šmartno ob Paki

Tokrat naju je zanimala količina snega na najini domači gori. 
Kot kaže gornja slika, se je iz dolinske megle kaj kmalu prikazalo sonce, 
samo malo navzgor je bilo potrebno it.

Nisva predvidevala, da bova gazila kot prva, saj premore Gora Oljka nekaj vsakodnevnih jutranjih obiskovalcev, ki se že pred svitom povzpnejo do vrha in se vrnejo v dolino ob nastopu dneva.

Snežne skulpture so povsod lepe, pa naj je to med dvatisočaki ali pa nižje nad meglenimi dolinami.

Na vrhu pa je danes bila prava zimska idila.

Tišina zimske krajine dobro vpliva na najino počutje.

Sledil je spust navzdol po Martinovi poti, kjer sva doživela še nekaj lepih impresionističnih prizorov.

Ker sva hodila večinoma po najinih posebnih potkah in preko malo obiskanih hribčkov, 
se je v kratkem času nabralo za 800 višinskih metrov ter dobrih 8 km poti.

Popoldan spet sneži. Jutri greva ponovno merit višino snega. Kam pa ?

_____________



torek, 6. december 2022

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, koča na Loki pod Raduho, Raduha, in nazaj po enaki poti
Višinska razlika. okoli 1100 m

Meteorologi so napovedali, da bo nad 1500 m zapadlo nekaj snega 
in ker se bo po deževnih dneh končno naredil lep sončen dan, je bilo jasno, da greva nad oblake.

Pričela sva hoditi v rahli megli, pri lovski koči nad planino Cirkovnica pa so naju že obsijali sončni žarki.
In ko se to zgodi, je vse takoj lepše. Celo kavke priletijo pogledat kaj se dogaja pri koči.
Nad kočo na Loki je naju objela sveža belina snega in od tod naprej se je pričelo tisto najlepše, 
kar si želimo in pričakujemo sredi sončnega dneva v gorah.

Opazovanje čudovitih snežnih skulptur je nama popestrilo vedno težje gaženje svežega snega proti vrhu.
Sveža belina okrog naju ter megle v dolinah v sozvočju ustvarjajo tišino dneva.
Tokrat sva spet prva delala gaz. Sledil nama je Aro, doma na domačiji Radušnik. 
Pridružil se nama je malo nad Loko. 
Snega sicer ni hotel prvi gazit, je pa naju zvesto spremljal prav na vrh in tudi navzdol.
Čeprav dobro poznava Raduho v vseh letnih časih, je bil  tokrat včasih izziv kje urezati pot proti vrhu.
Snega je še premalo da bi prekril vse borovce, zato turna smuka še ni dovolj uživaška. 
Prav te razmere sva namreč šla preverit na svoje oči, preden to zimo obriševa prah s smuči.
Na poti do Male Raduhe pa naju je doletelo presenečenje, 
ko naju je dohitela prijateljica s smučmi na nahrbtniku, 
ki je kasneje prav elegantno odsmučala navzdol vse dokler je bilo še dovolj snega.
Pod vrhom Velike Raduhe pa je naju dohitel še mlad par s krpljami na nogah.
 Razveselila sva se ju, saj sta pomagala narediti gaz na vrh. 
Podpisala sta se takole:
Vrh Raduhe (2062 m) se nam je bleščal v neokrnjeni belini. 
Tudi Arotu se je videlo, da je bil navdušen, čeprav prihaja sem gor pogosteje od naju.

Veter in sneg sta lepo okrasila tako cepin na vrhu, kot tudi kažipot malo pod njim. 

Ker smo bili na vrhu tokrat štirje, ni bilo potrebe po selfiju, ki ga itak ne znava naredit.
Zaradi utrjenih stopinj je sestop bil lažji.
Zapuščala sva čudoviti beli svet.
Tudi kavke so naju priletele pogledat, če imava kaj za njih.
Še zadnji sončni žarki so obsijali kočo na Loki, 
midva pa sva se spuščala v mrakobo in sivino, ki je silila gor iz doline. 
Arota sva prepričala, da je šel domov, midva pa hitro po preostanku poti.
Uživala ter se veselila lepe, beline v hribih, sva tako kot vedno:

Zima se je začela obetavno, ni kaj!

___________________




sobota, 3. december 2022

Golte, Medvednjak

 

Pot: gostišče Vid pod Žekovcem, Mozirska koča, Medvednjak in nazaj
Višinska razlika: okoli 1000 m
Vremenska napoved za soboto je napovedala meglo z dežjem v nižinah.
Zato sem šla pogledat snežne razmere na Golteh. 
Zapadlo je 10 cm novega snega in še je snežilo.
Mislila sem, da bom sama gazila sneg ampak ni bilo tako. 
Dvojica turnih smučarjev si je privoščila pohod po Golteh in tudi iz koče Pri treh Plotih se je slišala glasba. 
Do vrha Medvednjaka (1564 m) sicer ni bilo več daleč, toda zaradi megle se ni videlo nikamor.
 Tako je zgledala moja današnja zimska pravljica.

_____________________







petek, 25. november 2022

Komen

 

Pot: Grunti nad Ljubenskimi Rastkami, Planinc, koča Goba, partizanska bolnica, Komen, Bezovec, 
Grunti 
Razmere: zimske,  nad 1000 m snežna višina preseže 40 cm.
Čas: 6.30 ure s počitkom

Najino pot sva pričela nad vasjo Rastke, 
mimo domačije Planinc ter občudovala še vedno lepe balkonske rože; cvetele so kot sredi poletja.

Tako kot velikokrat zimsko cestno službo je tudi naju presenetila snežna odeja, 
ki je kmalu segala do kolen. Gazila sva sneg kot prva.

V lepi zimski pokrajini sva se trudila z gaženjem v strmino mimo partizanske bolnice.

Kljub večjim zametom sva vztrajala. Pogrešala sva najine turne smuči.
Za letošnjo zimo je to bilo verjetno prvo in zadnje gaženje.

Na cesti proti sedlu Hlipovec pa so naju razveselile sledi štirih mladcev, ki so nama malo olajšale pot. 
Na sedlu sva jih tudi dohitela in prehitela.

Po štirih urah gaženja v svež sneg sva dosegla vršno pobočje Komna, 
ter naletela na nove sledi, ki so do vrha Komna(1684 m) vodile z južnega grebena.
 Zato sva še midva šla po njih in pokukala še na koroško stran, ki pa je bila  prekrita z meglo.

Sneg na vrhu je bil spihan, ostali pa so prelepi svetleči zmrznjeni kristali na travah. 
Že zaradi takih pogledov se splača priti sem gor.

Po uživaškem spustu z vrha Komna je končno sledil počitek, 
zaslužena malica ter klik za prvopristopnika s strani partizanske bolnice.

S strani Planine na Komen je bila torej gaz že narejena;
 izkoristila sva jo in tiste dve uri lepega spusta je hitro minilo, kjer sva zaključila najin krog.

Sledilec je pokazal 10 km poti ter 850 m višinskih metrov.


Zima je torej tu, juhuhu...