Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave

nedelja, 30. junij 2019

Rogatec - prečenje grebena



Pot: kmetija zg.Klinar - greben Rogatca - Lepenatka - zg.Klinar
Ura je bila pozna in zato je bil Rogatec  - 1557 m prava izbira.
Dan je bil preksasen, sončen, s lepimi, jasnimi razgledi..., ali bo to uvod v doolgo , toplo poletje?
Avto sva hotela pustiti pri kmetiji Zg.Klinar, kjer pa ni veliko prostora za parking. 
In res je za nama prihitel lastnik in naju opozoril, da ne vidi rad, da se avto pušča pri kmetiji. 
Zato sva avto pustila malo dalje ob cesti. Kmalu za kmetijo Zg.Klinar sva zapustila označeno pot
 in zavila po strmih travah navzgor na greben.
Malo zaraščen greben je prav lepo prehoden vse do vrha Rogatca. 
Na vrhu in na pred leri požgani strani Rogatca pa so bile cele poljane materine dušice. 
Ravno to pa je bil namen današnjega dneva. Najti in nabrati materino dušico.
Za dobre domače čajčke, za začimbo in aromo.
Z Rogatca je potekal spust po plezalni poti proti zavetišču na Kalu ter nato nazaj do avta. 

_____________________________






sreda, 26. december 2018

Lepenatka in Kašna planina

Pot: Mačkov kot - Lepenatka - sedlo Kal - Kašna planina - Mačkov kot
Razmere: vetrovno in zimsko
Čas:  5 - 6  ur
Višinska razlika: okoli 700 m

Pod Lepenatko so samevale pastirske koče.

Na vrhu Lepenatke je bril močan severni veter in odpihnil misel, da bi šla še na Rogatec.
 
Bližnji Rogatec.
Lepenatka -1425 m
Pogled z vrha proti Menini planini.

Pogled dalje proti Kašni planini.

Mrzlo in vetrovno je bilo....


Z Lepenatke vodi prijetna pot po gozdnatem grebenu proti Kašni planini. Po kakšni uri hoda prispeš do pastirskega stanu pod Kašno planino.
Kašna planina - 1317 m
Pogled nazaj na prehojeno pot , vse do Rogatca.

Zasnežene Kamniško Savinjske Alpe.




































torek, 25. december 2018

Menina planina

Pot: Gornji grad - čez Borovnico - čez planino Jespo - Vivodnik - pl.Travnik - pl.Ravni - Nova Štifta
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 900 m
Razmere: zimsko, vetrovno, pot zamrznjena

Pot iz Gornjega Grada čez Borovnico se mi je zdela tokrat boljša izbira. 
Je sicer strma, vendar si hitro  na  travnikih Menine planine. Bril je mrzel veter, pa sva računala, 
da bova na planini čez Jespo bolj v zavetju. Pa sva izbrala to pot. Res je bilo tako.
Kljub vetru in mrazu je pokrajina enkratna. 
Popolnoma zamrznjena in zaradi oblačnega vremena skoraj črno bela, vendar prelepa.
Vivodnik  (1508  m)  je malo obsijalo sonce; ravno prav da je pogrelo mrzle prste.
Meglice so se zadrževale v dolinah.
Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.
Koča na Menini planini je bila odprta. V njej pa sami hribovski znanci, prav presenečena sva bila,
 da smo se vsi našli ravno tukaj. Seveda so se takoj razvili gorski in jamarski pogovori. 
Beseda je nanesla tudi na smer sestopa in prav z veseljem sva sprejela možnost, 
da greva z Milanom proti Črnivcu in da skupaj sestopimo do njegovega avta v Novi Štifti.
Planine na pobočjih Menine sem že večkrat gledala od daleč, z druge strani - naprimer z Rogatca,  
no sedaj pa jih bom končno še prečila.
Planina Travnik je bila prva na poti za Jespo.
Prečenje strmega gozda pred planino Ravni je bilo zelo prijetno.
Planina Ravni se razteza kar čez tri velika pobočja.
Ob pogovorih je pot hitro minila in sledil je sestop do kmetije nad Novo Štifto,
 kjer je čakal Milanov avto.
Še en pogled nazaj na mrzlo pokrajino, ko poslušaš le škripanje snega pod nogami, 
v druge dolinske zvoke pa bomo zapešačili sedaj.

___________________________


























sobota, 8. december 2018

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke
Pot: Rastke - Grunti - Telečje peči - Komen - bolnica- Planinc - Rastke
Čas. 6 -7 ur.
Višinska razlika: okoli 800 m
V jutru se je naredilo čudovito vreme, sonce, modro nebo in pomrznjen sneg. 
Mimo Telečjih peči in lovske preže sva pridno hodila navzgor; večinoma kar po markirani poti.
Na Ojstrico je bil prelep pogled, venomer so jo zavijali oblaki, enkrat s te, drugič z druge strani.
V ozadju Raduhe pa so se že nabirale meglice in veter jih je hitro gnal v najino smer.
Vrh Komna -1684 m ter pobočje Komna je bilo že prav lepo zasneženo.

Uršlja gora pa je bila še vedno osončena.
Za ta dan so bile napovedane snežene plohe in res je bilo tako. 
V trenutku se je zameglilo in nasulo nekaj cm snega.


 Kljub temu, da sva že velikokrat hodila tu, sva zopet odkrila nove prehode in spuste mimo partizanske bolnice, hotela Gobe, Planinčeve hiške, pa vse do potoka Žep.
Preden se je imelo vreme čas resno pokvariti, sva že bila varno v dolini.

___________________________



četrtek, 29. november 2018

Raduha



Izhodišče: Kosmačeve Rastke nad vasjo Struge
 Čas: okoli 7 ur
Malo pod kočo na Loki pod Raduho se je pričelo nebo jasniti, Ni lepšega kot je to, da se izviješ iz dolinskih meglic ven na prostost.
 Megle so segale skoraj do koče na Loki.
 Toliko snega je bilo na pobočjih Raduhe. Ravno prav, da so skale bile pokrite s snegom in je bil potreben previden korak, da si hodil med njimi. Tokrat sva prva delala gaz.
 Proti vrhu.

Vrh Raduhe - 2062 m. Razgled je bil veličasten, od Kamniško Savinjskih Alp do Triglava.

V ozadju se vidi kipenje nad hladilnikom šoštanjske TEŠ 6.
 Peca je tudi snežena.

Špiček ki štri ven iz megle je Rogatec.
 In še zadnji utrinki meglenega morja preden se potopiva vanj.





sreda, 15. avgust 2018

Krnička gora

Izhodišče: dolina Belske kočne v Avstriji
Čas: 12 ur
Razmere: neoznačena smer in brezpotje, sicer pa vroče in lepo samotno.
 Avto sva pustila takoj za odcepom za Belsko kočno, (čez Pavličevo sedlo navzdol v Avstrijo 
in skoraj na dnu doline je odcep levo za dolino Belske kočne). 
Ker je bil pač tam znak, da je dalje prepovedano za ves promet,  sva vzela pot pod noge in posledica tega je bilo enourno pešačenje po cesti do začetka planinske poti.
 Začetek poti je bil obetaven, poletno jutro je bilo že toplo, 
sledila sva markacijam na avstrijski strani za Savinjsko sedlo in iskala potko, 
ki naj bi zavila levo proti ostenju Krničke in Mrzle  gore.
Seveda sva navidezno potko našla, takoj levo za malim studencem je. 
Sedaj je bilo potrebno strmo navzgor med ruševjem in ostalimi pritiklinami takšnega sveta. 
Med balvani sva poiskala vstop v osamelo krnico pod Krničko goro. 
Sliši se enostavno, samo ni ravno tako, ker dobro vidne poti pač tu ni, 
le redki kamjiti možici označujejo smer pristopa.
Pri opisu poti sva prebrala, da vodijo na goro tri grape, pač izbereš eno in greš na vrh.
Tako lepo enostavno. Vstopila sva v prvo grapo, se trudila ob njej, 
Na karkoli si stopil si zdrsnil po melišču nazaj, v rokah pa ti je tudi ostal skoraj vsak oprimek. 
Ni nama bila všeč, zato sva se vrnila in izbrala drugo grapo za na vrh. 
Na sliki spodaj je prva grapa z leve strani, ki je zelo strma, krušljiva ob robu in polna zdrsljivega grušča v sredini. Ne priporočam je.

Po melišču ob levem robu krnice sva poiskala vstop v drugo grapo. 
Iz samega veselja, da je bila druga grapa malo bolj užitna, sva nadaljevala do njenega vrha in ugotovila, da sva na levi strani grebena Krničke gore.
Na vrhu druge grape so se ponujali čudoviti pogledi na Matkovo kopo in njen greben do sem, 
ter lep levi greben Krničke gore.

Spustila sva se nazaj v drugo grapo in nekje na sredini prečkala svet v tretjo grapo, 
kar se je izkazalo za najboljši pristop na vrh. To sva ugotavljala nazaj grede. 
Najbolje je bilo plezati ob robu, sredina grape je gruščnata in preveč nevarna. 
V tretji grapi sva nadaljevala vzpon proti vrhu, svet tam je izgledal približno takšen.

 Pristop je možen kar po grapi gor ali desno po strmih skalnatih skladih. 
Končno sva dosegla vrh Krničke gore - 2064 m. Občutki so bili fenomenalni, razgledi prekrasni.
 Čudovit samoten vrh je to, razgledi so prečudoviti, 
spodaj je pogled proti Latvici nad Matkovim škafom.
 Na vrhu sva ostala kar nekaj časa in še in še bi ostala, vendar naju je malo glodala skrb za sestop navzdol po svetu, kjer ni poti in oznak, kod naj greš.

Vzeti si čas za fotografijo na tem samotnem vrhu, sploh ni potrebno, ker je vsak pogled enkraten in ujeti je treba čimveč utrinjkov na sliko in za srce.
 Treba je bilo iti dol in sestopila sva po grapi in še enkrat pogledala nazaj na značilen 
predvrh Krničke gore.
 Sestop je potekal približno takole po takšnem skalnatem in krušljivem svetu.
 Naredila sva še en majhen obvoz mimo votline, če pogledaš ven iz nje ima obliko očal. 
 Tudi navzdol ni bilo enostavno najti smer sestopa, malo nisi pozoren in si že drugje v drugih skalah, ki nimajo izhoda. Spodaj je pogled na vhod v votlino. 
Končno sva se izvila iz grap, melišča in zatrepa krnice pod Krničko goro, malo še iskala navidezno pot med ruševjem navzdol in sva lepo sestopala po znani stezici ter se precej oddahnila in dobesedno napojila pri rešilnem studenčku na markirani poti.
Uf kako to paše in je fajn.
Ko sva bila zopet na markirani poti, je bilo vse spet enostavno in lepo.
Na kraju naju je sicer še čakalo enourno pešačenje po cesti nazaj do avta ampak kaj bi to, noge so bile itak utrujene ampak še ne toliko, da ne bi za predah skočila  do Arhimedovega vijaka, ki ga poznava iz teorije, sedaj pa sva ga pognala še v praksi! Čudovit in genialen izum!
Občutek ob uspešno končani raziskovalni avanturi je bil prekrasen,
osvojen je bil še zadnji vrh nad Matkovim kotom. Na sliki spodaj so Matkova kopa - levo, današnja in najnižja ter najtežja Krnička gora in Mrzla gora - desno.