Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave

petek, 13. november 2015

Jabuka 2015

13. Regata Jabuka 2015
Čas: 13. - 15.11.2015
Jadranje: Vodice - Komorica - Jabuka - Blitvenica - Vodice
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Andrej, Franci, jaz
Tokrat sva z Milanom pripeljala jadrnico iz Bunarine pri Puli že v četrtek, tako sva se po naporni plovbi lahko do starta regate že dovolj odpočila.
Na Vodički rivi so bile vezane kar 104 jadrnice, ki so čakale na start. Po pričakovanju smo startali v petek ob 22. uri in 13 minut. Bila je skoraj bonaca, zato na startu ni bilo običajnega adrenalinskega prerivanja.

Kasneje je veter pojačal, tako da smo vsi brez težav 'obrnili jabuko' v svetlem delu sobotnega dne.


Do Blitvenice je severozahodnik ojačal do te mere, da smo celo krajšali glavno jadro. V zgodnjih jutranjih urah smo v nedeljo prijadrali skozi cilj, zadovoljni z uvrstitvijo in potekom regate.

--------------------------------




nedelja, 7. december 2014

XXVII. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Veruda, Susak, Premuda, Fažana, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 3. - 6. 12. 2014
Deset posadk se je letos zbralo na našem tradicionalnem jadranju,
ki je letos potekalo v znamenju toplih decemberskih dni z močno burjo in dežjem.
Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo letošnje jadranje prilagodili situaciji, zato je odpadlo nočno jadranje preko Kvarnerja, ampak smo prvo etapo skrajšali do Verude.
 Kvarner smo tako spočiti prejadrali naslednji dan.
Močna burja naše mokrote ni uspevala sproti sušiti, je pa prispevala,
da smo hitro dosegli Susak kot cilj naše druge etape.
Kmalu smo bili vsi varno privezani v mandraču. Tudi obe ladji Šempauske mornarice,
ki sta bili tokrat privezani drug drugi ob bok.
Vsake toliko časa je nebo potemnelo in nam naklonilo nekaj dodatne mokrote in vlage.
Mi pa smo bolj ali manj uspešno sušili naše jadralske obleke za naslednji dan
in se krepčali in družili še dolgo v noč.
Zjutraj smo se spet pridružili najštevilčnejši skupini prebivalcev Suska.  Miiiijjjaaaaaaauuuuuu ....
Po obvezni jutranji kavi, v edini odprti gostilni na otoku, smo se začeli vedno bolj pogosto ozirat proti štartni liniji tretje etape. Burja pa ni in in popuščala, pa tudi dež ni hotel nehat.
Ogrožena je bila celo naša klubska zastava na krmi, ki bi jo je vsekakor odtrgalo,
če ne bi še pravi čas primerno ukrepali.
Tudi proti severozahodu vreme ni obetalo skorajšnje izboljšave.
Ko smo sredi dneva končno le štartali, smo zvečer pred Premudo doživeli še pravo bonaco.
Kljub temu smo vsi pravočasno dosegli cilj. Sledila je skupna večerja pri Celestinu
in počitek za zadnjo etapo naslednji dan. 
Vse lepo pač vedno prehitro mine. Zadnjič smo se tokrat pomerili še na prečenju Kvarnerja s ciljem pri svetilniku Porer, ki kraljuje zahodno od rta Kamenjak.
V Fažani smo zvečer razglasili še rezultate, podelili prehodna pokala in se nato poslovili s trajno zasidrano željo v naših srcih, da bi se še veliko let tako prijetno družili vsi mi, ki nedvomno ljubimo morje v vseh letnih časih in v vsakršnem vremenu.
 
__________________________
 
 
 

nedelja, 12. oktober 2014

Barcolana 46

Barcolana 46 se je odvila v vsej svoji enkratnosti!
Na dan velike regate smo pripluli iz vseh vetrov. Nekateri že prejšnji večer.
Tudi gledalci so prihajali. Nekaj tisoč jih je pripeljala tudi Aida.de.
Na častnem mestu je bila privezana tudi zmagovalka zadnjih štirih Barcolan.
Esemit Europa je tudi letos veljala za favoritko. In je res spet zmagala. Petič in zadnjič zapored.
Naslednje leto je na Barcolani ne bo.
Red Bulov katamaran je tudi zelo hiter.
Veliko jadrnic pa je priplulo tik pred startom.
Pričakovala se je bonaca in res ponoči ni prav nič pihalo.
Na pogled hitrih jadrnic je bilo videti res veliko. Nekatere bolj ali manj znane. Zame dosti novih.
Mesto je tudi ponoči živahno.
Na obali pa je sploh v tednu Barcolane zelo pestro in živo.
Jadrnic pa je veliko. Iščem morebitne znance oziroma njihove jadrnice. Neuspešno.
Kmalu pride jutro in jutranja tihožitja so zanimiva za oko in foroaparat.
Te palete so bile zvečer polne jadralcev, polne smeha in dobre volje.
Potem pa gremo na štart - Mira mare.
Štartna ladja je že na svoji poziciji.
Od vsepovsod se pojavljajo jadrnice, vedno večja gužva je in napetost raste.
Po topovskem strelu se je pa začelo 'divjanje po bonaci'.

Bolj ali manj uspešno smo lovili vsako sapico in se po polžje premikali.
Lepo je bilo gledati pisane genakerje in spinakerje različnih velikosti in barv.
Videti je bilo tudi nekaj lepih.oldtajmerjev.
Potem je le prišlo nekaj več vetra, da so se jadra vsaj za silo napela.



Prvič sem videl tudi jadrnico s krilom namesto glavnega jadra.
Bo v bodoče takih jadrnic več?

Regata je bila tudi tokrat skrajšana do prve boje pri Debelem rtiču. Bilo je lepo doživetje.

________________________________
 
 

ponedeljek, 16. december 2013

XXVI. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Susak, Raša, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Jani, Jure, jaz
Termin : 11. - 14. 12. 2013

Devet posadk na devetih jadrnicah se je zbralo na XXVI - tem Predbožičnem jadranju.
Nekateri so pripluli v Vrsar iz Slovenije, v večini pa imamo naše jadrnice na privezih v hrvaških marinah in lučicah. Najdaljšo pot je tudi letos imela Sara, ki je prijadrala iz Splita. Kakorkoli že, veseli smo bili ponovnega snidenja in polni elana smo čakali na start naše regate.
----------
Sonce je kmalu zašlo in v poznih večernih urah smo se podali na prvo etapo :
čez Kvarner pa do Suska.
Ponoči smo se porazgubili po širjavah Kvarnerja, iščoč najbolj ugoden veter proti cilju.
In smo ga našli, 
eni boljšega drugi slabšega a vsi smo lepo in mirno jadrali.
---------------
Jutro se je zbudilo, mi pa smo zaman iskali še kakšen jambor na obzorju.
Pa ne da smo spet prvi? Kaj pa če smo daleč za vsemi?
Nemogoče, smo ja tako dobro jadrali!
Nima veze, bo že nekako!
Naš spinaker je bil dobro utriman in smo lepo napredovali.
V zgodnjih popoldanskih urah smo bili že vsi varno privezani v mandraču
 in časa do večerje je bilo na pretek. Vsak ga je izkoristil po svoje.
Eni spat, drugi na kavico in klepet, tretji meditirat, četrti debatirat v smislu, kako bi lahko bolje jadrali in zakaj niso.
A smo tudi taki med jadralci, ki po jadralskih etapah skoraj nujno potrebujemo hojo in razgibavanje. Tudi za take je Susak idealen otok.
Nekateri v gibalnem smislu morebiti celo malo pretiravamo. 
Po dobrih štirih urah hoje, plezanja in prebijanja skozi trstiko, makijo in razbrazdanih priobalnih skalah smo imeli tudi Jani, Matija in jaz dnevne rekreacije malo viška.
Ampak od viškov menda ne boli glava.
 Lahko pa te bolijo roke in noge, če bi se nam slučajno pridružil, tako kot so bolele in skelele nas.
Večeren mir se je pričel spuščati nad otok in difuzna svetloba zadnjih sončnih žarkov je podobe spreminjala v hitro menjajočih impresionističnih vtisih.
Naša flota je bila lepo nameščena, posadke urejene, kolikor toliko očedene in dokaj spočite. Zato se je lahko začelo druženje ob okusni večerji in pijači pri Bobotu.
Kdor se tokrat ni najedel in odžejal, verjetno ni bil
 popolnoma zdrav in kontent.
Jutranji start proti zalivu Raše na vzhodni istrski obali je potekal ob ravno pravi jakosti severozahodnika, za katerega smo vedeli, da zna obrniti kmalu na zahodnik
 in nas zatem pustiti v bonaci.
Zato se nam je vsem zelooooooooo mudilo!
 Ampak dokler je trajalo, je bilo res lepo!
Mogoče lahko kdo od nepoučenih naši posadki očita, da ne znamo najbolje izbirati kurza in štimati jader, vsi pa lahko priznate, da popolnoma razumemo pomen
in namestitev balasta 
na bokih in premcu jadrnice.
To tehniko smo še bolj intenzivno uporabljali ko je začela jakost vetra drastično upadati.
Kmalu je sonce zahajalo v bonaci, mi pa še nismo bili prav blizu cilja. GPS nam je izračunal
 še deset ur glede na našo trenutno hitrost.
Bilo je zato že v trdi temi, ko smo se končno privezali v Raši medtem ko je megla že začela ovijati vlažno rivo.
Tudi tukaj smo bili dogovorjeni za večerjo in izbira se je izkazala za dobro,
saj ni manjkalo ne hrane, ne pijače. Tudi toplota v restavraciji je naredila svoj delež.
Iz trdih in surovih mož nas je prav kmalu zmehčala v prav prijetne možake
polne humorja in dobre volje. Tako je bila dolga zimska noč za marsikoga izmed nas prekratka,
ko je bilo potrebno zgodaj zjutraj vstat za štart naše zadnje etape do Verude.
Če je kdo mislil, da si bomo dolg Raški zaliv ogledali podnevi, se je krepko uštel.
Domačini so nam pojasnili tisto, kar smo nekateri že slutili; namreč, da se gosta megla danes do popoldneva gotovo ne bo dvignila.
Ni bilo druge - je treba krenit!
Organizirali smo se v konvoj, ki ga je vodila najbolje tozadevno opremljena jadrnica,
mi pa smo kot pridne račke počasi stopicali za njo
v velikem strahu in trepetu da se ne zgubimo od zanesljivega vodstva.
 Na izhodu iz zaliva pa se je začelo turobno podnebje za nas odpirati.
 Pozdravilo nas je celo sonce, ko smo razpeli naša krila in poleteli proti novemu cilju.
 In dokler je za koga trajalo, je bilo spet lepo. Na tisoč in en način; v soncu in milini dneva.
Pa je tudi takrat lepo, ko se dan preveša, pa čeprav je to spet v bonaci in spet za večino prehitro.
------------------------
Ko smo malo kasneje motorirali proti Bunarini smo bili vsi zadovoljni, čeprav ... eh, kaj se če...
In na koncu nam preostane samo še, da postavimo pikico na i
Jaz sem jo postavil svetilniku na Porerju.
Vsi pa smo to storili v Bunarini, kot po navadi. A vendarle drugače, ker se ne ponavljamo, 
kot se ne ponavljajo naši dnevi vsakoletnega skupnega druženja.

_________________________