Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave

petek, 1. april 2022

Sveta Nedelja (Hvar)

Pot: vas Sveta Nedelja (otok Hvar), votlina Sv. Nedelja, vrh Sv. Nikola 


 Kaj še obiskati, ko si več dni na Hvaru? 
Med zanimivostmi Hvara sodijo gotovo tudi slikovite ulice Starega grada
 ter starograško polje poleg mesta.
 
Kar je pri tem vzpodbudno je to, da se ne počutiš kot da si v mestu na Kitajskem. 
Za naju super, za koga drugega pa mogoče ne.
 
Že v starih grških časih je polje bilo prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so se ohranili do danes.

Prepredenost zidov se menda opazi tudi s satelitov.
 

 

  Ker pa sva bolj hribovsko orientirana, naju je zanimala tudi vas Sv.Nedelja na JZ strani Hvara. 
Ta je res nekaj posebnega.
 Leži vse od morske obale pa se razteza visoko v strm breg pod goro Svetega Nikole.  
Do nje se pripelješ skozi ozek 1,4 km dolg kamnit predor Pitje, ki je visok le 2.20 m in širok 2.4 m. 
Predor je mračen, neobzidan in malo vegast levo in desno pa gor in dol tudi.
Ko sva ga prečila tja in nazaj obakrat brez prask, sva si zelo oddahnila...
Izredno strma pobočja nad vasjo so pokrita z vinogradi,
 nad njimi pa se razprostira mogočna stena vrha Sv. Nikola.
 

Strme stene segajo skoraj povsod do morja, 
kot geološka zanimivost pa je, da so iz rahlo rdeče breče. 
Mimo strmih vinogradov vodita vsaj dve planinski poti na vrh Sv.Nikola. 
Za vzpon  potrebuješ  približno uro in pol.
Pod steno je velika votlina Svete Nedelje, ki je bila naseljena že v neolitiku. V XV. stoletju je bil v njej zgrajen augustinski samostan, ki je deloval do leta 1787 in cerkvica posvečena Mariji snežni, ki je delovala do leta 1823, ko je bila spodaj v vasi zgrajena nova.
Večina poslopij je v ruševinah, razen cerkvice in vodnjaka s pitno vodo.
 

Pred votlino se odcepi pot na ferate ter plezalne smeri do vrha Nikole. 
Naju tokrat niso pritegnile.
 
Za votlino pa vodi pot do vrha Nikole. 
Nikola je s svojimi 626 m  najvišji vrh otoka Hvara in tretji najvišji vrh jadranskih otokov.

Na njegovem vrhu je slikovita kapela in kamnit križ.
Nekaj dostopov ima tudi s severne strani iz vasi Vrisnik in Dol.
 V oblačnem dnevu med dvema deževjema sva se hitro povzpela na vrh pogorja 
in poslikala mogočno steno, ki se je spuščala vse do morja.
 
V večernem mraku sva še ozrla pogled na Paklenske otoke ...
...ter pogled navzdol na vasico Nedelja.
 
Nato pa sva sestopila zopet navzdol...
...opazila staro še prevozno sredstvo, ki edino zmore vzpon na strme vinograde.
In se na koncu še pozabavala z silnimi vzdihi morja. 
Če to slučajno slišiš kje v borovem gozdičku, ponoči, ko kampiraš, 
po mojem hitro pobegneš med varne zidove hiše.
VKLOPI ZVOČNIK!!!

 


                     Dan sva končala polna lepih vtisov, ki gotovo ne bodo kmalu zbledeli.

 

_______________________

 

 

torek, 29. marec 2022

Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 
vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 
ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 
Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.
 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.
Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 
in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 
nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 
ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 
Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 
ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 
Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 
no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________




nedelja, 3. oktober 2021

Velebit: Vaganski vrh

Pot: Veliko Rujno, Stražbenica, Vaganski vrh in nazaj
Čas: po priročniku 6 ur od V. Rujna do Vaganskega vrha

Vaganski vrh ( 1758 m) je najvišji vrh Velebita in sva šla pogledat še ta vrh,
Iz zgornje slike se vidi obsežno Veliko Rujno, ki sva ga zapustila v zgodnjih jutranjih urah. 
Ponoči ter zjutraj naju je presenetil prvi letošnji mraz. 
V tem jutru je bilo pred sončnim vzhodom blizu nič stopinj.
Po dveh urah hoje skozi velebitski gozd pa sva se že dobro ogrela.

Skozi gozd in nato čez takšna kamnita rebra sva se povzpela v drugo dolino.

Pa še naprej v naslednjo dolino.
Nato pa se počasi začneva spraševati le kateri je najin končni vrh v daljavi.
Še okrog vrtače, na zgornji sliki.
Vmes Lojze pravilno prepozna najin cilj, ker domneva zakaj se imenuje Vaganski vrh.

Dobil je asociacijo, ker je opazil, da eden od vrhov spominja na vago, tehtnico po naše.
Šele na vrhu pa sva bila prepričana, da sva res na današnjem cilju. 
Razgledala sva se naokoli. 
Vmesni utrinki na barviti jesenski gozd.
Pogled na drugo stran proti Liki.
Tokrat je pot bila res precej dolga. 
Po petih urah hoje sva stala na Vaganskem vrhu.( 1758 m).
Sam vrh ni nič posebnega. Širok travnat vrh vendar je najvišji vrh Velebita.

Pričelo je pihati in megle so se dvigovale na okoliške vrhove.
Skozi vse barvite doline sva se pričela vračati nazaj.
Velebitskih poti ni za podcenjevat. So precej dolge in pogosto težje sledljive, 
Velebit pa je zelo obsežno pogorje.
Skozi prelepe doline nazaj...
...prehod skozi te dolinice je res barvit..
Na zgornji sliki je še pogled na gozdnato sotesko Paklenice.


Že drugi dan zapored sva imela za sabo deset ur hoje.
 Bilo je ravno dovolj, da sva se pred trdim mrakom vrnila nazaj. 
Za tretji dan pa sva imela v načrtu Bojin kuk. 
Na gornji sliki je to najvišji vrh na drugi strani doline Velikega Rujna.
To pa nama ne bi smelo vzeti toliko časa.
 
______________