Velebit: Vidakov kuk

Pot: cesta na Veliko Rujno, Mirile, Vidakov kuk, cesta na V. Rujno 

Čas: okoli 8 ur

Na Vidakov kuk vodi steza in markirana pot iz Velike Paklenice,

Po navadi izbereva malo daljšo pot in tudi tokrat sva storila to.

 Na cesti za Veliko Rujno sva zapustila avto in se preko kamnitih gričev spustila v dolino. 

In naletela na Mirile. Kaj je že to?

Zanimiv opis in tudi kraj je vreden postanka in temeljitega ogleda.

Nato pa le greva dalje...

...po treh urah vroče hoje sva prispela do tistega...

...pravega Velebita...

...in pred sabo sva zagledala Vidakov kuk v vsej njegovi markantnosti in skrivnostni lepoti.

Pristop je tudi zanimiv in z veliko možnostmi, da se popneš na svoj in edinstven način...

...pogled nazaj pa prelep.

Vmesni detajli nudijo svojevrstne užitke in skušnjave...

...še malo...

...in sva gor; na Vidakovem kuku.

Pogled proti morju prija med toplimi skalnimi balvani...

Res je prelep. 

Vidakov kuk se splača obiskati, zaradi same poti, razgledov ter posebnosti velebitskih skal.

Še en pogled nazaj na preostale velebitske kuke...neverjetni so.

Nisva prehodila vseh, ki so na voljo. Se bova še vrnila sem - ko naju bo pot morda spet peljala tod.

_____________________

 

Cetina - kanjon

V času najinega bivanja v Omišu je dva dni pihala zelo močna burja, pogosto celo orkanska.

V takih razmerah ni ne prijetno, ne priporočljivo hodit po tamkajšnjih grebenih, zato sva se umaknila raziskovat kanjone Cetine, ki sva jih prejšnje dneve opazovala le mimogrede z vrhov gora.

Marsikje kanjon ni dostopen drugače razen s plovilom.

So pa ponekod označene ali neoznačene stezice s pristopi na razgledne točke pa tudi do same Cetine,

 ki je ponekod krotka, drugod pa polna brzic in skrivnostnih tolmunov.

Stezica naju je vodila gor in dol.

Včasih je bilo potrebno tudi del poti preplezati.

Drugič je najino pozornost pritegnila kakšna razpoka ali jama.

Se je dogajalo tudi, da sva morala narediti dolgo pot naokrog, 

preden sva se lahko spet približala kanjonu.

Ponekod ni bilo prav nobene poti, pa sva si jo morala izmisliti.

Dostikrat nisva vedela, kako bi nadaljevala.

Pričakovala sva, da bova imela danes en kratek in lažji sprehod, pa se je kmalu izkazalo tako kot že večkrat, da nama pogosto rata, da tudi iz običajnih poti iztrživa težjo avanturo.

Spet sva naletela na skalno razpoko, ki je obetala, da bi lahko postala tudi jama.

Najina jamarska preteklost in preostala jamarska strast se ob takih srečanjih vedno znova prebudi

 in se znava hitro preleviti iz pohodnika v jamarja. 

Kako prijetne so te temnozelene globine. Zelo pritegnejo.

Vsaka reka ima svojo barvo. Cetina je za najin okus gotovo ena najlepših.

Se bo treba kdaj poleti ustaviti tukaj in se okopati v njenih tolmunih. 

Sva ugotovila, da tudi v novembru ni prav nič hladna.

Kam pa zdaj? Čas je, da se spet spustiva dol.

Ob reki sva kmalu naletela na predel, kjer je okoli naju zelo prijetno dišalo. 

Pravi lovorov gozdiček poln lepega in popolnoma zdravega lovorja.

Kaj gozdiček, cel lovorov gozd je bil pred nama! Nekaj lovorja je kmalu skupaj z nama nadaljevalo pot. Spet bodo pozimi okusne juhce in prikuhe ob katerih se bom vsakič spominjal Cetine.

Tele gobe pa že zelo dolgo nisem nikjer videl. Sem mislil, da je že iztrebljena, 

kljub temu, da ni užitna. Srečala sva torej tudi Navadno mrežnico.

Na najinem zemljevidu je bila označena tudi ena jama. 

V naravi pa do nje ne vodi nobena tabla ali označena potka, zato je zjutraj nisva našla. 

Ko sva se proti večeru vračala do avta, pa sva se bolj potrudila in jo tudi našla.

 Preden sva zapustila Cetino, je bilo že proti koncu dneva 

in zelena voda je že dobivala temnejše odtenke.

Midva pa sva bila polna vtisov, ki sva jih nabrala ob bistri reki.

_________________________

Imotska jezera

Imotska jezera spadajo med take naravne posebnosti, da si jih je treba ogledat, 

če te pot zanese v te kraje.

 

Jezer je sicer več, a najbolj znana sta Modro in Crveno jezero.

 Midva sva si ogledala poleg teh dveh še Zelenega.

Tokrat je Modro jezero presušeno, brez vode. 

 

Je pa bogatejše za novo pridobitev.

 V letošnjem oktobru so se na dnu pojavile take risbe, kot se že nekaj let pojavljajo npr. v Angliji

 na njivah žita ali na drugih primernih lokacijah. 

 

Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo da so avtorji vesoljci, ki na tak način sporočajo nam Zemljanom,

 da mislijo na nas. Kar koli je že resnica, moramo priznati, da so liki izdelani

 z veliko natančnostjo in smislom za vesoljsko estetiko, 

zato lahko avtorju risbe na dnu Modrega jezera samo čestitamo za remek delo.

Več o tem pojavu si lahko preberete tukaj:

Na dnu jezera se je pojavila risba! 

Po kratkem ogledu Modrega jezera sva se odpravila še do Crvenega, ki je v neposredni bližini.

 Za razliko od modrega, ta nikoli ne zgubi vode. Še več; 

je prav impozantnih dimenzij z globino preko tristo metrov 

in sega z dnom šest metrov pod morsko gladino.

Vzela sva si dovolj časa in se sprehodila po panoramski stezi okrog jezera.

Ko doživljaš to čudo narave z robov prepadnih sten, ne moreš ostat ravnodušen.

Na eni od tabel ob jezeru piše, da le najboljšim uspe zalučati kamen v jezero, 

ne da bi se odbil od prepadne stene, ker po legendi jezerski duh to prepreči.

Neumnost!, sem rekel in poiskal nekaj kamnov različnih oblik in velikosti.

Z nobenim nisem uspel doseči vodne gladine, čeprav sem jih z vso močjo zabrisal

 proti sredini velikega jezera z višine več kot 250 m. 

Ko je kazalo, da bom uspel, so namreč vsi kamni naglo skrenili nazaj proti steni, 

kot jim je zapovedal jezerski Duh.

Vendar se nisem vdal. Tako mi je dosti kasneje uspelo tri kamne poslati direkt v jezero 

in vzvaloviti mirno domovanje jezerskega Duheca. Zelo sem ponosen na svoj uspeh!

Kasneje sva na poti domov videla še nekaj jezer in jezerc.

Vendar nobeno od njih na naju ni naredilo takega vtisa kot Crveno. 

__________________